PLANINSKI "APRILSKI" POHOD MLADIH PLANINCEV

Aprilske sobote se letos kažejo v svoji pravi muhasti podobi, vsaj kar se vremena tiče. Prav to slednje pa je najbolj povezano z našimi planinskimi pohodi po bližnjih in malo bolj oddaljenih slovenskih hribih.
Vsi razpoloženi, v upanju, da ne bo tako kot teden poprej, ko smo morali zaradi deževne sobote pohod odpovedati, smo se 21. aprila odpravili proti Primorski. Dva avtobusa, 42 mlajših in 14 starejših planincev z vseh treh kočevski osnovnih šol, z njihovimi mentorji, vodnicama Zinko in Branko ter mladinskimi vodniki pripravniki smo se peljali mimo Ceknice, Ravbarkomande in do zavetišča na Abramu.
Ves čas smo zrli v nebo, kajti na nebu se je enkrat svetlikalo sonce, zatem temni oblaki z rahlim dežjem. Naš pohod smo tako prilagodili takratni vremenski situaciji in začetek pešpoti prestavili iz Razdretega do zavetišča na Abramu, kjer naj bi se začel naš vzpon. Pa se je še malo zataknilo. Zapora na cesti nam je vožnjo preusmerila po drugi poti in jo tako podaljšala še za kakšno urico. Še dobro, da smo v eni izmed vasi naleteli ravno na predsednika PD Križna gora, ki je bil pripravljen voziti pred nami in nam tako pokazati pravo pot.
Končno smo se ustavili na prostornem parkirišču in vsi lačni segli v svoje nahrbtnike. V daljavi smo slišali grmenje, vendar po izjavah domačinov naj bi vreme zdržalo.
Pa smo začeli s hojo po gozdni cesti. Po dobrih dvajsetih minutah nas je že osvežila kakšna kapljica dežja. Nekateri so se začeli takoj oblačiti v vetrovke, spet drugi odpirati dežnike. Tako se je naša kolona močno raztegnila. Vsi tisti, ki so se pravočasno zaščitili pred padavinami, so imeli najbolj prav. Kajti zelo hitro so se približali nevihtni oblaki, katere je spremljal še veter. Izbira ni bila težka in odločitev je padla, obrnemo in gremo nazaj. Še dobro nismo izrekli teh besed, je že začelo nekaj bolj šumeti in ropotati. Najprej sodra, nato pa toča za velikost koruznih zrn. Danes pa res nimamo sreče, smo si rekli! Vendar ne boste verjeli, kakšno navdušenje, morda večje, kot če bi osvojili vrh Nanosa. Toliko veselja in krikov ne bi slišali na vrhu planote kot smo jih izpod kapuc, pelerin in dežnikov. Nekateri so prvič v življenju videli točo. No, to pa tudi nekaj šteje!
Ob povratku do avtobusov smo šli do prvega ovinka in malo navzdol, kjer je bila turistična kmetija - zavetišče na Abramu. Zavetje pred padavinami smo našli pod velikim šotorom, ki je bil pred domačijo. Prijazen lastnik nam ga je odprl, mi pa smo hitro en za drugim zasedli mize in klopi. Čeprav v malo slabših pogojih kot navadno, smo pojedli še kakšen grižljaj sendviča in drugo zalogo iz nahrbtnika, izpolnili dnevnike in prejeli celo slovenski transferzalni žig, kar nam planincem veliko pomeni. Vsebina pisanja in risanja tokrat ni bila težka, kajti doživetje je bilo dovolj močno.
Zanimivost te kmetije so bile gotovo živali, od kokoši, koz, bikov in velikega rjavega medveda, ki se je razkazoval v svoji ogradi. Nič koliko posnetkov je napravil Milan, da ga je ujel v svoji najlepši pozi skupaj z nami.
Za nami je bil tako dan brez hudih planinskih naporov, poln medsebojnega druženja in klepetov, za katere velikokrat nimamo časa. Da pa bi bilo vse še slajše, smo se ravno pravi čas vračali mimo hiše, kjer so bili pri ženinu ravno zbrani svatje in tako smo bili še mi pogoščeni s pecivom namenjenim za svatbo.
V Kočevje smo se vrnili v čudovitem sončnem popoldnevu in takšnega vremena si želimo v maju, na zadnjem pohodu v letošnjem šolskem letu.

za MOPD Kočevje
Melita Berlan

 

POHOD NA KRIM

V nedeljo, 25. 3. 2012, smo se starejši planinci MOPD Kočevje skupaj z vodnicama Zinko in Branko ter mentorji odpravili na spomladanski pohod na Krim. Odpeljali smo se proti Igu pri Ljubljani.

Po uri vožnje z avtobusom smo štartali iz vasi Jezero (290 m). Po položni pešpoti smo prispeli do cerkvice sv. Tomaža na Planinci (572m), ki je bila sezidana okoli leta 1200. Med vojno je bila porušena in l. 1989 obnovljena. Tu smo pomalicali in nadaljevali pot proti Krimu. Pot se je vzpenjala, zato smo večkrat počivali in si potešili žejo. Ob poti smo občudovali zvončke, modre jetrnike, pljučnik in trobentice. Po dveh urah in pol hoje smo prispeli na vrh Krima (1107m), ki se nahaja južno od Ljubljanskega barja. Tu je oddajni center.

V planinskem domu smo se okrepčali z malico iz nahrbtnika, izpolnili dnevnike mladega planinca in se odpočili. Vsi smo sodelovali v zabavni igri, ki jo je vodila vodnica Branka. V dolino smo se vračali po drugi poti. Bili smo zelo previdni, saj se je pot strmo spuščala. Pri sestopu smo opazili tudi vhod v kraško jamo Velika Pasica, ki se nahaja na Gornjem Igu. Na poučni tabli smo prebrali, da v njej živijo drobni jamski hrošči, slepi jamski rakci, jamske kobilice, nočni metulji in netopirji. Jama ni bila odprta za obiskovalce, morda si jo bomo ogledali ob kakšni drugi priložnosti. Po dobri uri hoje smo prispeli v Iško, kjer smo počakali avtobus. Odpeljali smo se proti Kočevju.

Ob srečnem prihodu domov smo se poslovili in sklenili, da se zopet vidimo na naslednjem pohodu.

Za MOPD Kočevje
Rezika Mlakar

PLANINSKI POHOD MLADIH PLANINCEV NA KAMEN VRH

V hladnem sobotnem jutru, 10. marca 2012, se je 48 planincev razredne stopnje treh OŠ - Zbora odposlancev, OŠ Ob Rinži in OŠ Stara Cerkev ter mentorice Majda, Melita in Polona in vodnica Zinka, Milan, Damjan, Blaž in Tanja (mladinski vodniki - pripravniki), odpravili na nov planinski pohod. Cilj le-tega je bil Kamen vrh, na katerega smo želeli priti že prejšnji mesec, vendar nas je od tega odvrnilo takratno vreme (sneženje in nizke temperature).
Pot z avtobusom je vodila skozi Velike Lašče v dobrepoljsko dolino. Iz Podpeči smo se povzpeli mimo cerkvice proti vrhu. Pot, speljana največ po gozdu, ni bila zahtevna. Prav prijetno je bilo stopati po utrjeni poti drugih pohodnikov, pa tudi temperatura ozračja se je dopoldne že dvignila. Tudi sončno vreme je prispevalo k temu, da smo dobre volje prišli do 783 m visokega vrha, od koder smo imeli razgled na dobrepoljsko dolino in na sosednje vrhove (Grmada, Sv. Ana). Zanimivo nam je bilo, kako so pod in na samem vrhu oblikovane kamnite stene, skale. Na njih so nastali vzdolžni jarki oz. žlebovi, na katerih si je pot utirala voda ob deževju. Pod vrhom smo se okrepčali v prijetnem ambientu koče s prijaznima oskrbnikoma. Otroci so imeli dovolj časa za pisanje dnevnikov in igro zunaj koče. Igrali so se različne igre skrivanja, lovljenja, kotaljenja. Nekateri so si izdelali zasilno bivališče iz suhega vejevja, nekateri pa so se urili v plezanju. Po rednem protokolu fotografiranja smo se spustili v dolino, na drugo stran hriba, v Velike Lašče. Na poti smo našli še nekaj zaplat snega, na katerih smo lahko podrsavali in se kepali. Opazovali smo sledi, ki jih je za sabo v snegu pustil medved. Istočasno pa smo že lahko opazovali cvetove prvih pomladanskih rastlinic - teloha, malega zvončka in trobentice. Tako imamo priložnost, da otroke že v naravi poučujemo ter opozarjamo, da smo le obiskovalci gozda, da dobro opazujemo in sledimo spremembam v naravi.
V dolini smo lahko občudovali pasemsko govedo, koze, vietnamske prašičke in konje.
Ker pa ni bil daleč nazaj 8. marec, mednarodni praznik žensk, je ženski del naše "odprave" dobil v dar lepo cvetoče presenečenje od našega zvestega spremljevalca Milana.
Pohod je torej, kot vsi do sedaj, ponovno uspel.

za MOPD Kočevje
Polona Kalič

Mesec je naokoli in Mladinski odsek PD Kočevje se je zopet odpravil na potep. Mlajšim planincem je malce zagodlo vreme s sneženjem in nizkimi temperaturami, starejši pa smo se na slovenski praznik kulture že tradicionalno v čudovitem zimskem dnevu odpravili do Koče pri Jelenovem studencu pod "očakom", Mestnim vrhom, kjer smo pripravili manjšo slovesnost ob spominu na največjega slovenskega pesnika.
V zgodnjem dopoldnevu se nas je 15 mladih planincev z mentorji s treh osnovnih šol (OŠ Zbora odposlancev, OŠ Ob Rinži, OŠ Stara Cerkev) skupaj z mladinskimi vodniki - pripravniki odpravilo proti koči. Po Kalanovi poti smo sopihali proti cilju. Jutro je bilo sicer še zelo mrzlo, vendar nas je strmina kaj kmalu dodobra segrela. Idilična, zasnežena in dodobra shojena pot je nakazovala, da kljub mrazu ne bomo edini obiskovalci naše koče.
Kot smo pravilno predvidevali, nas je ob prihodu h koči pričakalo toplo sonce ter cela gruča pohodnikov, ki so se odločili počastiti kulturni praznik na malce drugačen način. Kot je že bilo omenjeno, je MOPD Kočevje že tradicionalno prevzel organizacija in udejanjenje proslave ob kulturnem prazniku. Rdeča nit proslave so bile pesnikove besede: edinost, sreča, sprava. Že uvodnem nagovoru smo ugotovili, da brez potrebnega dialoga in medsebojnega spoštovanja med sogovorniki tako želene sprave in enotnosti praktično ne moremo doseči. Nadaljevali smo z nagovorom predsednika PD Kočevje, g. Franca Janeža, učenci OŠ Stara Cerkev pa so nam pripravili recitacijo Povodnega moža, ob spremljavi odličnega harmonikarja Marka. Posebna popestritev recitacij ter nagovorov pa je bila mlada pevka Ana (OŠ Ob Rinži), ki nam je uvodoma zapela himno, ob koncu pa še svojo avtorsko skladbo. Vzdušje pred kočo je postalo zares praznično. Gospod Janež se je ob zaključku nastopajočim zahvalil za pripravo in izvedbo proslave, ter planincem z največjim številom obiskov koče iskreno čestital.
Na ta način smo končali februarsko druženje in se zadovoljni po Grajski poti vrnili proti domu.

 

za MOPD Kočevje
Jernej Kalan

Ko mentorji planinskih krožkov z vodniki Planinskega društva Kočevje sestavljamo plan pohodov, si za zimske mesece zaradi pričakovanih zimskih razmer izberemo lažje in varnejše ture. Letošnja zima pa je tako mila, da smo na dosedanjih potepanjih nabrali snega komaj za kakšno kepo.
Tudi v soboto, 14.1.2012, nas je po hladnem jutru hitro ogrelo sonce. Kot vedno se nas je tudi tokrat zbralo zelo veliko, 59 otrok s kočevskih osnovni šol, za en velik in en manjši avtobus. Vožnja do Tacna je bila kratka in prijetna. Sledila je malica, saj prazna vreča res ne more stati pokonci. Potem pa po ustaljenem vrstnem redu, od najmlajših prvošolčkov do najstarejših petošolcev, lepo v koloni do cerkvice sv. Matere Božje, ki se nam je vabljivo razkazovala z vrha hriba. Imeli smo srečo, da je bila pot suha in zemlja malo pomrznjena. V nasprotnem primeru bi bili blatni, pa še drselo nam bi na koreninah dreves, ki služijo za naravne stopnice. Že v avtobusu smo izvedeli, da je Šmarna gora hišna gora Ljubljančanov. In res, še na nobenem pohodu nismo srečali toliko pohodnikov kot tukaj. Enemu smo bili pri njegovem teku na hrib malo v napoto, vsi ostali pa so nas pohvalili in zatrjevali, da tako velike skupine tako majhnih in pridnih planincev še niso videli. Tudi veliko kužkov hodi v hribe. Učenci so jih našteli več kot dvajset. Na vrhu pa pravljica – sonce, ležalniki, pogled na zasnežena Alpe, pod nami pa kot na dlani Ljubljana z okolico. Vzeli smo si čas za počitek, sončenje, malico, pisanje dnevnikov, ogled jaslic, pogled skozi daljnogled, igro na igralih, fotografiranje in obvezno zvonjenje na zvon želja.
Mentoricam in vodnici se je ena želja že uresničila. Vse učence smo pripeljale cele in zadovoljne do avtobusa in domov v objem že čakajočih staršev.

za MOPD Kočevje
Majda Terbuc

Prvi po novoletni pohod se nam je začel že v začetku novega leta, 7. januarja 2012. Tokrat smo se zgolj starejši planinci MOPD Kočevje z mentorji in vodnicama odpravili proti Kranju. Bilo nas je 27, naš cilj pa je bil osvojitev enega najbolj obiskanih vrhov v okolici gorenjske prestolnice – Sv. Jošt (847 m) nad Kranjem.
Sveti Jošt nad Kranjem je hrib, ki se nahaja zahodno od nekoliko nižje Šmarjetne gore. Z vrha, na katerem stoji cerkev sv. Jošta ter ob njej Dom na Joštu, se nam odpre lep razgled po delu gorenjske kotline in na Kamniško-Savinjske Alpe.
V hladnem januarskem jutru smo se z avtobusom odpravili proti Ljubljani in nato nadaljevali pot proti Kranju. V Stražišču (predmestje Kranja) smo še zadnjič preverili pohodniško opremo in se kot pravi planinci peš odpravili proti našemu cilju. Roko na srce, pot res ni bila preveč zahtevna, tako da smo sorazmerno hitro osvojili vrh. Ker gre pri "Joštu" za osamelec, se nam je ob čudovitem vremenu razprostrl čudovit razgled tako na Kamniško-Savinjske Alpe, kot tudi na Karavanke, del Julijcev in Škofjeloško hribovje. V spokojni naravi čas hitro mineva, tako da smo se kaj kmalu, seveda po izpolnitvi planinskih dnevnikov, vrnili proti izhodišču. Malo blatna pot in malo nerodnosti, pa smo bili vsi umazani. Pa nič ne de!
Prihodnji mesec se spet snidemo, tokrat ob počastitvi Slovenskega kulturnega praznika, pri Koči pri Jelenovem studencu.

 

za MOPD Kočevje
Jernej Kalan

 

V soboto, 10.12.2011, se nas je kar 106 mladih planincev štirih osnovnih šol (OŠ Stara Cerkev, OŠ Zbora odposlancev, OŠ Ob Rinži, OŠ Fara), vodnikov, mentorjev in ostalih nepogrešljivih članov ekspedicije Mladinskega odseka Planinskega društva Kočevje odpravilo na zadnji letošnji pohod. Da ne bo pomote, govorimo o koledarskem letu. Ker smo v razigranem veselem decembru, smo za vse mlade planince pripravili "pohod presenečenja", ki se je na turobno jutro začel na avtobusnih postajah v Kočevju in Stari Cerkvi. Naš cilj je bil Planinski dom pri Gospodični (822 m).
Planinski dom pri Gospodični, znan tudi pod starim imenom dom Vinka Paderšiča se nahaja na slovenski strani Gorjancev. 30m stran od planinskega doma pa se nahaja studenec po katerem je dom dobil ime. Izvir Gospodična je ena najbolj vabljivih znamenitosti Gorjancev (izvir je zavarovan kot kulturni spomenik). Slavo mu je povzdignilo ljudsko izročilo o njegovi bajeslovni zdravilni vodi s pomlajevalno močjo, ki ga je zapisal Janez Trdina v bajki Gospodična.
Po ovinkasti cesti smo se mimo Novega mesta odpeljali do Gaberja, kjer smo pričeli z decembrsko avanturo. Malo smo se okrepčali s slastnimi sendviči, potem pa pot pod noge. Skozi gozd poln kostanjevih dreves in blatnega koraka smo se po dobri uri in pol hoje prebili do zares lepo urejenega planinskega doma na Gorjancih. Odprl se nam je pogled na novomeško polje in lepo obdelane vinograde v okolici. Pomlajeni, spričo dejstva, da smo poizkusili vsaj malo zdravilne vode smo izpolnili planinske dnevnike, se malce podprli in že se nam je mudilo dalje. Čakalo nas je novo presenečenje. V Novem mestu so nas namreč že čakali z ogledom filma. V 3D tehniki smo si s posebnimi očali ogledali sinhroniziran film Arthur Božiček. Prav vsi smo bili navdušeni nad zgodbo o založenem darilu in reševanju nastalega problema. Po ogledu polnem kokic smo se v popoldanskih urah odpravili proti domu. Vendar presenečenj še ni bilo konec. Kot se za zaključek leta spodobi, smo prav vsi udeleženci pohoda presenečenja dobili prikupna darila. Tako smo se zadovoljni in rahlo utrujeni vrnili k najbližjim.
Ob koncu naj se v imenu vseh mladih planincev, vodnikov, mentorjev in drugih sodelavcev zahvalim trgovini Mercator tehnika Črnuče, za prejeta darila, vodnici Zinki, ki je vse tako skrbno pripravila in zavila ter Planinskemu društvu Kočevje, ki nam je omogočil ogled filma.
Lepe in doživete božične praznike, srečno novo leto ter varen korak v letu 2012 Vam želimo iz Mladinskega odseka Planinskega društva Kočevje!

za MOPD Kočevje
Jernej Kalan

 

Ja, ja, pa je spet prišla planinska sobota! Na koledarju je pisalo 12. november, ura je bila 7 zjutraj, ko smo se mladi planinci iz OŠ Ob Rinži, OŠ Stara Cerkev, OŠ Zbora odposlancev in OŠ Fara odpeljali na jesenski pohod proti Gorenjski. S številčno prisotnostjo smo napolnili 2 avtobusa. 69 mlajših in 20 starejših planincev je s svojimi mentorji ter vodnicama Zinko in Branko šlo novim korakom naproti. Da pa bi bili ti še bolj varni, so nam bili v pomoč še mladi pripravniki za mladinske vodnike Blaž, Damjan, Jernej in Tanja ter nepogrešljivi fotograf Milan, ki poskrbi, da nam ostane kaj za obujanje spominov.
Pri nas je bilo jutro hladno in megleno, od Ljubljane naprej pa smo že lahko opazovali hribe in gore, ki so se že bleščale v soncu. Vožnjo proti Tržiški Bistrici smo si skrajšali s postankom na Voklem, kjer smo pomalicali in se malo pretegnili. Med vožnjo se nam je pridružila še domačinka g.Špela, ki je z nami nadaljevala pot in nam predstavila marsikatero naravno zanimivost, npr. Dovžanovo sotesko.
Naše izhodišče je bil Jelendol, kjer smo si nadeli nahrbtniki, si zategnili čevlje in se zavarovali pred mrazom. Mnogi preveč, kajti že po nekaj ovinkih nam je postalo topleje in ob pravem planinskem tempu kmalu prevroče. Pot se je najprej vila po asfaltni cesti, mimo na novo postavljenih krmilnicah za gozdne živali, kjer smo se malo ustavili in splezali nanje za kakšno fotko. Vmes je bilo kar nekaj slabo označenih križišč, kjer smo na enem od njih zavili na markirano planinsko pot. Opazovali smo gozd, v katerem so macesni škrlatno žareli ob sončnih žarkih in se močno razlikovali od ostalih zimzelenih dreves. Kljub soncu se temperatura ni in ni dvignila. To smo občutili na svoji koži, smreke pa so bile vseskozi zaledenele, kot bi bile posute s kristalnimi kroglicami. Z njimi so se otroci lajšali žejo in si osvežili usta. Ko smo prišli ven iz gozda, so se pred nami odprle slikovite kravje planine Kofce, Šija, Pungart in Dolga njiva. Na nekaterih poleti še pasejo krave. Naš cilj, koča, ki je na višini 1488 m je postavljena na spodnjem koncu pašnikov. Kako zanimivo je bilo videti, polovica planine je bila zimsko poledenela, polovica pa jensko obarvana. Izpred Doma na Kofcah je segal pogled na Veliki vrh v Košuti, ki je več kot deset kilometrov dolg gorski hrbet v Karavankah med Slovenijo in Avstrijo.
Po dveh urah in pol hoje smo imeli vsi isto željo, pogreti se v topli koči. Čeprav je bila kar prostorna, je bila za 100 planincev iz Kočevja premajhna. Zato smo se morali malo organizirati, tako da je bilo za vse prav. Sledila je druga malica in marsikdo se je pogrel še s toplim čajem. Kar precej časa je minilo, preden smo izpolnili vse dnevnike in pospravili svoje sledi po koči. Velik podvig pa je predstavljo tudi zbiranje in postavitev za skupinsko sliko. Ko nam je vse to uspelo, smo jo mahnili v dolino. Pri hoji navzdol smo morali biti zelo previdni na zdrse po kamnih, koreninah in raznih vejicah. Mnogi so začutili trdoto tal in hlače so spremenile svojo barvo. Še dobro, da je bilo malo zmrznjeno! V pogovorih je bilo slišati, da je bil lažji podvig navzgor, kakor navzdol in da so planinci zato, ker je to zdravo za življenje. Kako majhne glavice, pa vendar modre!
V poznem sobotnem popoldnevu smo se pohodniki vrnili do prevoznih sredstev, kjer smo se pred vstopom v avtobus malo očistili. Vsa pohvala našemu vozniku Simonu, ki je bil planinec kot mi in šel z nami na vrh. Čeprav smo bili večji del dneva na zraku in premagali precejšnjo strmino, otroška zmogljivost in razigranost ne poznata meja. To je bilo čutiti in slišati med vožnjo proti domu, katero nam je šofer krajšal z gledanjem risanke. Z novimi doživetji smo se v Kočevje pripeljali zvečer, ko so ulice že razsvetljevale mestne luči.

za MOPD Kočevje
Melita Berlan

 

 

Kot že stalna stalnica pohodov mladih planincev je tudi vsakoletni tabor, ki ga izvajamo v jesenskem času. Predstavlja nekakšno nagrado mladim, ki se mesečno udeležujejo planinskih pohodov. Tabor je potekal od petka, 14.10. do nedelje, 16.10.2011 pri koči pri Jelenovem studencu.
Po Kalanovi poti smo prispeli do našega cilja. V koči smo se razporedili po sobah, kar je bilo otrokom zelo zanimivo. Po dobri večerji je sledil ogled slovenskega filma Gremo mi po svoje.
Drugi dan, po zajtrku, ko smo bili opremljeni že v modrih majicah, katere namje podarilo PD Kočevje, smo se najprej "dokumentirali", fotografirali.
Razdelili smo se v skupine po starosti in odšli do Eleonorine jame, kjer so bili že zbrani člani Jamarskega društva Netopir in Planinskega društva Kočevje.
Pod strokovnim vodstvom jamarjev smo se spuščali v globino, kjer smo neizmerno uživali v izjemnih primerkih kapnikov in v celotnem ambientu podzemeljske jame.
V kraškem podzemlju je vsaka skupina "posadila" odlomljen kapnik. Pred jamo pa smo se greli ob ognju, poslušali nasvete jamarjev in si ogledali vso potrebno opremo za pravilen dostop in gibanje v jami.
Popoldne smo poslušali zanimivo predavanje policista s Policijske postaje Kočevje. Ob konkretnih primerih je razlagal o nujni opremi za odhod v hribe, o primernem vedenju v gorah, o gorskih policistih, o iskanju in reševanju pogrešanih oseb itd.
Nato smo se pred kočo zopet razdelili v skupine. Starejši planinci so se pomerili v orientaciji, ki so jo pripravili pripravniki za mladinske vodnike Damjan, Blaž in Jernej. Mlajši pa so se s pomočjo članov PD preizkusili na plezalni steni in v izdelovanju planinskega priročnega šotora. Skupinica mlajših je izdelala plakat, ki krasi notranjost koče.
Izkušen planinec g. Milan Mlakar nam je pripravil "miselno popotovanje" proti Grčiji. Ogledali smo si diapozitive, ki so bili narejeni letos v septembru, ko so se kočevski planinci odpravili na grški Olimp.
Zadnji dan, v nedeljo zjutraj pa smo se kar hitro po zajtrku odpravili na premagovanje Trimčkove poti. Starejši so osvojili vse štiri vrhove, mlajšim pa so uspeli trije!
Pri koči je sledila podelitev Trimčkovih kartončkov in značk.
Po kosilu je bilo potrebno pospraviti svojo opremo in zgornje spalne prostore, kjer smo prespali dve noči. Ob tabornem ognju smo se zahvalili oskrbnikoma koče Jožici in Borisu za njuno gostoljubnost in razvajanje ob dobri hrani in se odpravili v dolino.
Staršem v objem so otroci skočili ob šestnajsti uri.

za MOPD Kočevje
Polona Kalič

 

No, pa se je začelo. Dvomesečni predah je mimo in tudi mladi planinci smo že pošteno zakoračili v novo šolsko leto, novo leto polno pričakovanj, novega znanja, novih prijateljstev. V tem duhu smo se namreč planinci Mladinskega odseka Planinskega društva Kočevje v soboto, 24. septembra 2011, odpravili na našo prvo letošnjo turo. Kar 82 mladih planincev z vodniki in mentorji štirih osnovnih šol JV regije (OŠ Zbora odposlancev, OŠ Ob Rinži, OŠ Stara Cerkev, OŠ Fara) je odšlo novim doživetjem naproti, in sicer na pohod na Križno goro (857m).
Križna gora je deloma razgleden vrh, ki se nahaja nad vasjo Sveta Ana in Podlož in jo uvrščamo v Notranjsko hribovje. Z vrha, kjer stoji cerkev svetega Križa je lep pogled proti bližnji Račni gori, Snežniku in Loški dolini. 857 metrov visok hrib nad Ložem je bil naseljen že v davnini. Kot izredna razgledna točka je imel pomemben strateški položaj. Tu je bilo prazgodovinsko gradišče, pozneje pa antična naselbina. O njima govore številne najdbe in 135 metrov dolg zid na severni strani hriba. Sem so se v burnih letih 15. in 16. stoletja zatekali Notranjci pred roparskimi Turki.
Naš pohod se je kot po navadi pričel na avtobusnih postajah v Kočevju in Stari Cerkvi, od koder smo se s polnimi nahrbtniki odpeljali proti Ložu, nato pa peš proti vrhu. Sam pohod nam ni predstavljal kakšnih prav posebnih težav, saj pot ni pretirano zahtevna. Posebno popestritev poti proti našemu cilju je predstavljalo 14 postaj križevega pota, ki so nas spremljale skoraj od vznožja vzpona in nam krajšale trenutke do osvojitve vrha. Po uspešni osvojitvi vrha smo se najprej dobro podkrepili, nato pa izpolnili planinske dnevnike.
Starejša skupina je nato hitro pobrala šila in kopita ter sestopila še proti Križni jami. Tam so nas že čakali izkušeni jamarji, ki so nam predstavili tudi ta biser kraškega sveta. Dobili smo improvizirane svetilke in že smo se sprehajali po jami. Sicer smo malce upali, da se bomo po kraških rovih lahko vozili tudi s čolnom, vendar je prenizek nivo vode v jami to žal preprečil. Polni novega znanja smo se tako vrnili do vhoda, kjer sta že čakala avtobusa, pa tudi mlajša skupina, ki je tudi že sestopila z vrha.
Tako se je končal naš prvi pohod v šolskem letu 2011/2012. Sedaj pa že vsi nestrpno pričakujemo oktober, saj odhajamo na tridnevni tabor mladih planincev, ki ga bomo doživeli ob spoznavanju naših domačih vrhov in ob Koči pri Jelenovem studencu.

Za MOPD Kočevje
Jernej Kalan

V soboto, 11. 6. 2011, se nas je kar velika skupina mladih planincev z vodnicama Zinko Levstik in Branko Rajner ter mentorji podali po Kalanovi poti h koči pri Jelenovem studencu, kjer smo imeli kulturni program ob 60-letnici Planinskega društva Kočevje.
Moški pevski zbor Svoboda je na začetku zapel znano pesem, planinsko himno, Oj, Triglav, moj dom. Predsednik PD Kočevje gospod Franci Janež je nato spregovoril o dejavnostih PD Kočevje, katerih začetek sega v leto 1951, ko je bil v prostorih Gimnazije prvi ustanovni občni zbor. Zahvalil se je vsem bivšim predsednikom društva, ki so prispevali pomemben del k uspešnemu delovanju društva. Pozdravil in nagovoril nas je tudi predsednik Planinske zveze Slovenije gospod Bojan Rotovnik. Čestital nam je za visok jubilej in nam zaželel veliko uspehov pri vzgoji mladih planincev in pri osvajanju novih vrhov. Skupina najmlajših planincev z mentorico Polono je v igri prikazala, kako se moramo pripraviti na planinske ture in hojo po hribih. Pesmico Sivi polžek sta deklamirala Ula in Uroš, pevski zbor Svoboda pa je zapel še eno pesem. Za številne pohode so bronasta in srebrna priznanja najmlajši planinci prejeli iz rok predsednika Francija Janeža. Mladinci Blaž Sever, Damjan Kravanja in Jakob Zadnik pa so prejeli zlata priznanja. Najbolj zaslužnim članom PD Kočevje pa je posebna priznanja podelil predsednik PZS. Zlati znak sta prejela gospod Milan Mlakar in gospod Tone Ožbold. Nato je sledila otvoritev novih pridobitev pri naši koči: plezališča na naravni steni za kočo, soba za oskrbnika in sončne elektrarne. O slednji nam je spregovoril g. Milan Mlakar. Program sta z igranjem na harmoniko popestrila mlada planinca Jaka in Nik. Vsi mladi planinci pa smo zapeli otroško planinsko himno, Na planino bom odšel, katero radi prepevamo na naših pohodih ali med vožnjo na avtobusu.
Povezovalka program, devetošolka Maruša, se je ob zaključku kulturnega programa zahvalila vsem, ki s svojim delom in prizadevnostjo prispevajo k uspešnemu delovanju našega planinskega društva.
Po prijetnem druženju ob glasbi in dobri hrani smo se zadovoljni in veseli odpravili v dolino, kjer so mlade planince pričakali starši. Tudi v prihodnje se bomo trudili za planinsko poslanstvo, da bi mladi planinci znali uživati v lepotah narave ter zdravo in aktivno preživljali prosti čas.

za MO PD Kočevje
Rezika Mlakar

Uživamo v najlepšem mesecu leta - maju. Okoli nas je vse zeleno, polno cvetja in opojnih vonjav. Šolsko leto se počasi poslavlja, planinci vseh treh osnovnih šol na Kočevskem pa smo se v soboto, 21.5.2011, odpravili še na zadnji planinski izlet - na Golico (1582m). Na pot sta nas popeljali vodnici Branka in Zinka, a kaj bi brez naših mentoric Melite, Polone, Majde, Rezike, Tine in Jerneja. Ne smemo pa pozabiti našega Milana, ki z nami vedno znova odkriva lepote in skrivnosti narave ter vse to zabeleži s svojim fotoaparatom. Izlet in pohod pa je bil še bolj popoln, saj je bil z nami tudi Franci Janež, predsednik PD Kočevja, ki nas občasno spremlja na naših planinskih izletih.
Odpeljali smo se z dvema avtobusoma proti Gorenjski. Postanek je bil na parkirišču Voklo, kjer smo se v parku lahko razgibali, napolnili lačne želodčke, in poslušali ptičje petje. V nadaljevanju poti smo že lahko opazovali vrhove slovenskih gora. Videti je bilo tri najvišje vrhove treh visokogorskih skupin:
Julijskih Alp-Triglav, Karavank-Stol in Kamniško-Savinjskih Alp-Grintovec.
Naš pohod smo pričeli v hribovski vasi Planina pod Golico. Nekaj časa smo hodili po cesti (morali smo biti previdni in ubogljivi). Nadaljevali smo pot čez most in v hrib med hišami. Pot je bila strma, ponekod ozka, skalnata. Največkrat smo prestopali smrekove korenine, najlepše pa je bilo skočiti čez majhne potočke in držati ravnotežje na ozkih lesenih brveh. A vprašanja so se stalno ponavljala: Bomo še dolgo hodili, koliko je še do vrha, a je še daleč??
In glej! Na skalnem griču stoji koča na Golici in gleda dolino! Stisnili smo še zadnje moči. Opazili smo še nekaj zaplat snega in kepe so že letele naokoli. S svojo belino pa so se poleg snega bohotile z opojnim vonjem tudi narcise. Potrebno je bilo stopiti še skozi krajši gozd, po nekaj utrjenih stopnicah in končno smo prispeli do cilja, h koči, na trato s klopcami. Pričakalo nas je veliko število planincev, ki so se že ťmartinčkaliŤ na soncu. Golica je namreč ravno v maju množično obiskana prav zaradi belih cvetlic-narcis.
Po naporni hoji smo si torej zaslužili malico iz svojih nahrbtnikov ali pa smo bili postreženi v koči. Posedli smo se po gorskem pašniku ali trati v neposredni bližini koče pod budnim očesom mentorjev. Mladi planinci so, kot že na vsakem izletu, seveda izpolnili planinske dnevnike vanje narisali ali zapisali svoje vtise, in doživetja na poti.
Ker pa se je nad Triglavom in Stolom že širil oblak in je začelo grmeti, smo morali hitreje a s previdnimi koraki sestopiti po poti vzpona. Pri avtobusu smo bili pogoščeni z orehovimi rogljički in bananami.
Izlet smo nadaljevali do Mojstrane, kjer je planinski muzej, stavba nenavadnih oblik. Ogledali smo si kratek film naših in tujih gora z avtohtonimi cvetlicami in živalmi, muzejsko razstavo in zanimiv bivak. Ta je ponazarjal bivanje v njem ob nevihti v gorah.
Na poti domov je vodnica Zinka presenetila 66 mlajših in starejših planincev z malo pozornostjo-pisali.
Naš planinski izlet se je srečno zaključil z večernim povratkom v domači kraj, še dobro, da ravno v času pred nevihto s točo.

za Mladinski odsek PD Kočevje
Zinka Levstik in Polona Kalič

V soboto, 16. aprila, sta kar dva avtobusa odpeljala 66 mladih planincev na Ljubelj. Seveda sta bili poleg tudi vodnici Branka in Zinka. Brez mentorjev vseh treh kočevskih osnovnih šol pa tako in tako ne gre. Vse lepote narave, naše srečne obraze, nagajivosti in nerodnosti pa je ujel na fotografski aparat planinec Milan. Ogled slik na spletni strani planinskega društva vam bo zagotovo polepšal dan.
Že med vožnjo smo občudovali lepote naših planin. Ko pa smo na Ljubelju izstopili, nas je njihova bližina in lepota popolnoma očarala. Celo med malico smo razmišljali, kam nas bo vodila pot in spraševali vodnico, kdaj nas bo odpeljala še na ostale vrhove. Pot se je strmo vzpenjala skozi gozd, nadaljevala po travnatem pobočju pod smučarsko sedežnico, nato pa se je kot kača vijugala po kamenju med ruševjem do koče na Zelenici. Kljub strmemu vzponu, smo imeli med potjo dovolj moči za kepanje in drsanje po snežnih zaplatah. Zaploskali smo tudi turnemu smučarju, ki se je ravno spustil z bližnjega vrha. V veliki novi planinski koči smo se okrepčali, odpočili in izpolnili planinske dnevnike. Izvedeli smo, da je v okolici koče velikonočni zajček za nas skril presenečenje. Iskanje se je izplačalo. Našli smo dve veliki vreči čokoladnih jajčk. HVALA, ZAJČEK!
Na poti v dolino smo spoznavali imena okoliških vrhov, opazovali rast gozda, gozdno in drevesno mejo, razložili pojem nadmorska in relativna višina in še marsikaj. Hodili smo skozi tri letne čase: zimo - po snegu, pomlad - s telohom in žafranom poraslo pobočje nad kočo, jesenjo - po kupih odpadlega suhega listja.
Vožnjo domov smo si krajšali s prepevanjem slovenskih ljudskih pesmic in planinske himne. Vedno se radi vrnemo domov v objem svojih najdražjih, hkrati pa komaj čakamo naslednji pohod.

Za Mladinski odsek PD Kočevje
Majda Terbuc

 

Tokrat pa na nedeljsko jutro, 10.04.2011, planinci MOPD Kočevje nismo pripravljali nahrbtnikov, pohodnih čevljev in palic, pač pa smo vzeli le dobro voljo in se odpravili v Ljubljano. Kar 99 mladih planincev treh kočevskih osnovnih šol se je s svojimi vodniki in mentorji udeležilo 5. mednarodnega festivala gorniškega filma.
V petih letih si je festival pridobil mednarodno veljavo in prepoznavnost. V lanskem letu je bilo tako že več kot 4000 ljudi preko velikega platna popeljanih na razgledne vrhove in v drzne zgodbe gorske filmske umetnosti. Letos je 5. mednarodni festival gorniškega filma Domžale ponujal, v hramu slovenske kulture, v petih dneh, 32 ur izjemnih projekcij, ki so prispele kar iz 15 držav širom sveta. Na velikem platnu je bilo moč začutili spokojnost tibetanskih pašnikov, se srečati z andskimi mitološkimi bitji, doživeti drzno šolo plezanja brez varovanja, zgolj s padalom na ramenih, ... ter si premierno ogledati domač filmski poklon Sfingi, legendarni in strah vzbujajoči ter najbolj markantni ikoni severne triglavske stene. Letos pa je bilo prvič poskrbljeno tudi za najmlajše, ki so skozi gorske pravljice, risanke in ustvarjanje srečali škrate, vile, velikane in druge junake gorskega domišljijskega sveta.
Tudi naši mladi planinci so doživeli to izkušnjo. Najprej smo v Štihovi dvorani pozorno prisluhnili animatorki, ki nam je predstavila nekaj "resničnih" zgodbic o nastanku naših prelepih gora. Nato je sledil ogled dveh delov nadaljevanke iz leta 1975, Odprava zelenega zmaja. Zadovoljni ob pozitivnem razpletu zgodbe smo se v treh skupinah odpravili na različne delavnice. Prva skupina je iz kamenja izdelovala "Ukletnika", ki je "kriv" za nastanek Kamniško-Savinjskih Alp. Druga skupina je prisluhnila še nekaj zgodbicam naših najboljših pravljičarjev in ilustratorjev, ki nam jih je podala odgovorna urednica National Geographic Junior Slovenija. Zadnja delavnica pa je bil sprehod po čutni poti. Bosi z zavezanimi očmi smo se podali po pripravljeni poti in ugotavljali, po čem stopamo. Večji kamni, manjši prod, pesek, mah, seno in slama so bile površine, ki smo jih več ali manj z lahko prepoznali.
Kmalu smo se poslovili od prijaznih animatork Planinske zveze Slovenije in se odpravili proti domu. No, skorajda. Na veliko veselje vseh udeleženih smo se namreč ustavili še pri "največjih mojstrih" hitre prehrane, kjer smo se dodobra podkrepili in se zadovoljni s polnimi želodci vrnili domov.

Za Mladinski odsek PD Kočevje
Jernej Kalan

 

Marčevski pohod starejših planincev Mladinskega odseka Planinskega društva Kočevje je bil še malce pustno obarvan. V soboto, 19. marca 2011, se nas je en mali avtobus nadobudnih mladih planincev odpravilo v osrčje Notranjske. Cilj pohoda je bil osvojitev vrha Slivnice.
Slivnica je 1114 m visok vrh, ki se nahaja severno od Cerkniškega polja. Z vrha, kjer se nahaja vpisna skrinjica je razgled zaradi bližnjega gozda in oddajnikov precej omejen, zato pa se nam odpre lepši razgled na greben Javornikov, Cerkniško polje in Cerkniško jezero z Doma na Slivnici, ki se nahaja le nekaj 10 m pod vrhom.
Pohod se je začel na avtobusnih postajah v Kočevju in Stari Cerkvi, kjer smo učenci treh osnovnih šol (OŠ Ob Rinži, OŠ Zbora odposlancev, OŠ Stara Cerkev) z vodnico Branko in mentorji še zadnjič preverili pohodniško opremo in se odpravili novim dogodivščinam naproti. Pot nas je mimo Ribnice in Sodražice vodila do Grahovega, kjer smo dejansko začeli naš pohod. Cesta je postala cestica, pot je postala potka in že smo po gozdni vlaki sopihali proti vrhu. V gozdu smo z velikim veseljem ugotovili, da se zima počasi poslavlja, saj nas je pričakala pomladanska idila s telohi, zvončki in čemažem. Pospešili smo korak in že smo po dobri uri in pol prispeli do cilja. Polni dobre volje in sreče, saj je ena naših mladih planink ravno tedaj dobila bratca, smo se odpravili na slastne palačinke v Dom na Slivnici. Čarovnica tukaj, čarovnica tam in sestop se je bližal. Še krst našega planinca (vrv po "ta zadnji"), ki se nam je tokrat prvič pridružil in že smo veselo korakali proti Cerknici, kjer nas je pričakal avtobus.
Izkoristili smo trenutek in kraj ter se odpeljali še na ogled Cerkniškega jezera. Cerkniško jezero je presihajoče jezero s površino 26 km2, ko pa je kraško polje poplavljeno je površina lahko velika celo do 38 km2. V največjem obsegu je dolgo 10,5 km in široko 4,7 km in je največje jezero v Sloveniji. Največja globina jezera je okoli 10 m.
Polni novih doživetij smo se tako v popoldanskih urah vrnili k domačim in si obljubili, da se prihodnji mesec zopet vidimo.

za Mladinski odsek PD Kočevje
Jernej Kalan

 

Spet je za nami sobota, planinska sobota. Na koledarju je bil 19. marec, ko se je mlajša skupina planincev z vseh treh kočevskih osnovnih šol odpravila na nov pohodni podvig, tokrat na 1206 m visoko Čemšeniško planino. Avtobus smo zopet napolnili do zadnjega sedeža, 47 otrok planincev s svojimi mentoricami Melito, Majdo in Polono ter vodnico Zinko Levstek na prvem sedežu poleg našega "planinskega šoferja" Simona. Z nami je bilo še nekaj pomočnikov, fotograf mojster Milan in bodoči vodnik Tomaž Špehar, katerega smo pozdravili z aplavzom. Naslednji častni pozdrav pa smo namenili staremu in hkrati novemu predsedniku PD Kočevje, Franciju Janežu.
Vožnjo do Ljubljane in naprej po avtocesti do Trojan, smo si krajšali z ogledom risanke, za kar so poskrbele naše mentorice. Malo nad Trojanami smo se odcepili za Prvine, nato pa še nekaj minut po strmi, makadamski in ovinkasti cesti sredi gozda do našega izhodišča. Že, že, ampak brez malice v hrib pa ne gre, smo si rekli! Malo smo napolnili svoje želodčke in dolga kolona malih nadebudnežev se je začela pomikati proti vrhu. Med potjo smo se srečevali in se pozdravljali z mlajšimi planinci iz vrtca, ki so se skupaj s svojimi straši že vračali v dolino. Bili so nam dobra motivacija za hojo, nikakor pa jih nismo oponašali v nabiranju velikih šopkov pomladanskega cvetja. Veliko lepše je, da telohi in kronce cvetijo v naravi kot pa le nekaj dni krasijo domači prostor. V svoji rasti so se nam izkazovale tudi ravne bukve, nič manj zanimive pa niso bile drevesne gobe in trhla debla v svojih podobah - zavetju s počivalnikom in zmajevi glavi. Na vrhu Čemšeniške planine nismo bili obdarjeni z napovedanimi sončnimi žarki, a smo vseeno občutili prostranost planine na jasi tisočaka. Svoje spretnosti smo preizkusili na igralih, v zbijanju kegljev in lovljenju. Hitrejša in močnejša od vseh nas sta bila Tomaž in Simon, pa čeprav smo proti njima udarili skupinski boj. Z aktivnostmi v koči in zunaj nje smo pregnali vse meglice in hlad sobotnega dne, ki se je že prevesilo v popoldan. V dolino smo se vračali po isti poti, preko smučišča in do hotela, kjer smo zapustili avtobus. A našega prevoznega sredstva ni bilo. Šele sedaj smo ugotovili, zakaj je šel šofer Simon s tako hitrim korakom v dolino. Seveda, da nam je avtobus premaknil kar nekaj kilometrov dlje. Mladi pohodniki so to gesto vzeli za šalo in brez pripomb korakali v dolino in dejali, da so vendar planinci in morajo veliko hodit. Ko pa smo zagledali avtobus, se nam je vseeno nasmejalo.
Komaj dobro smo se posedli, rekli besedo dve in že smo prišli do Trojan, kjer smo se ustavili in se posladkali z velikanskimi trojanskimi krofi. V marsikateri želodček ni šel cel krof. Za sladkost sobotnega večera je poskrbelo kar veliko otrok, saj so kupili krofe še za svoje domače. S prijetnimi vtisi smo se v mraku vrnili v Kočevje in si rekli, se vidimo aprila in osvojimo novega tisočaka.

Mesec je naokoli in mladi člani Mladinskega odseka PD Kočevje smo se zopet odpravil na potep. Starejši planinci smo se 8. februarja, na slovenski praznik kulture odpravili do Koče pri Jelenovem studencu, pod ťočakomŤ, Mestnim vrhom.
V zgodnjem dopoldnevu se nas je 20 mladih planincev z mentorji treh osnovnih šol (OŠ Ob Rinži, OŠ Zbora odposlancev, OŠ Stara Cerkev) skupaj z vodnico Branko odpravilo proti koči. Po Kalanovi poti smo sopihali proti cilju. Jutro je bilo sicer še mrzlo, vendar nas je strmina kaj kmalu dodobra segrela. Proti vrhu nas je še malce ovirala zasnežena in poledenela pot, vendar razen rahlih zdrsov ni bilo hujšega.
Ob prihodu k koči nas je pričakalo toplo sonce ter cela gruča pohodnikov, ki so se odločili počastiti kulturni praznik na malce drugačen način. No, kakorkoli že, je bila glavna nit pohoda organizacija in udejanjenje proslave ob kulturnem prazniku, ki so jo pripravili mladi planinci. Še malce vaje in generalka pa se je začelo. Najprej smo, kot se za proslavo spodobi, zapeli slovensko himno, nato pa nas je Maruša, odeta v oblačila Primičeve Julije, odpeljala po življenju Franceta Prešerna. Vzdušje pred kočo je postalo zares praznično. Malo trobente, malo recitacij in spomin na največjega literata Koče pri Jelenovem studencu in Mestnega vrha, Petra Volka, nas je privedel do konca kulturne prireditve. Gospod Janež, predsednik PD Kočevje, se je nastopajočim zahvalil za pripravo in izvedbo proslave ter zaslužnim planincem in tistim z največjim številom vzponov na naš ponos izkazal prav posebno spoštovanje.
Na ta način smo končali februarsko druženje in se zadovoljni, po Grajski poti, vrnili proti domu.
Vsi skupaj komaj že čakamo pomlad, telohov, zvončkov in tople sončne žarke.

za MO PD Kočevje
Jernej Kalan

Planinci razredne stopnje vseh treh OŠ - Stara Cerkev, Ob Rinži ter OŠ Zbora odposlancev (46 otrok) in mentorice, mentor, vodnica in Milan smo se hladnega, nekoliko meglenega sobotnega jutra, 5. februarja odpravili na nov podvig.
Cilj nam je bil Lavričeva koča na Gradišču nad Stično. Z avtobusom smo se peljali skozi zanimive kraje (Žužemberk, Muljava). Prispeli smo do cilja oz. začetka našega vzpona, do Stične. Stična je kraj v občini Ivančna Gorica. Znana je po cistercijanskem samostanu Stična, po Festivalu Stična (zbiranje katoliške mladine). Na avtobusnem postajališču smo se najprej pošteno okrepčali s sendviči, vročimi in hladnimi napitki.
Potem pa smo začeli naš sprehod, oprostite, planinski pohod. Cilj nam je bila Lavričeva koča nad Stično, ki leži le 510 m nad morjem. Pot je bila lahka, prav nič zahtevna. Tudi temperatura ozračja se je že dodobra ogrela, dvignila, ko smo prispeli najprej do cerkve Sv. Miklavža. Cerkev je bila prvič omenjena že leta 1250. Je obnovljena. Poleg nje je t.i. piramida, kratka plezalna stena iz skal in kamnov, po kateri smo se planinci vzpenjali in spuščali. Tik pod vrhom hriba Gradišče, v neposredni bližini cerkve pa stoji Lavričeva koča. Koča je bila nekdaj kašča, ki pa so jo prenovili v kočo. Oskrbniki objekt in celoten kompleks še obnavljajo. Zanimivi so različni detajli, skulpture iz lesa in kamna, ki smo jih zasledili v okolici koče in cerkve. Nad temi zanimivostmi smo bili vsi navdušeni! V sončnem in dokaj toplem vremenu smo se pred kočo spočili, narisali oz. napisali v planinske dnevnike naše vtise s pohoda. Čas je bil tudi za sprostitev in igre. Razgled v dolino in na ostale vrhove je bil lep in odprt.
Morali smo se spustiti v dolino. Na sestopu smo se ustavili in si ogledali še bližnjo turistično kmetijo, kjer imajo v ogradi tudi divjad.
Na postajališče v Stični smo prišli dokaj spočiti. Le naša oprema - še posebej hlače in "gojzerji" niso bili v najboljši formi! "Držalo" se nas je blato in ni in ni hotelo ťodpastiŤ! Potrebovali smo kar precej časa, da smo ga prepričali, da nas je zapustilo...
Tako smo preživeli še en zanimiv in aktivno obarvan sobotni dan.

za MO PD Kočevje
Polona Kalič

 

Sobotno jutro, 15.01.2011, je bilo zopet rezervirano za polnjenje nahrbtnikov z obvezno pohodniško opremo. Mesec je naokoli in 73 mladih planincev mlajše in starejše skupine iz vseh treh kočevskih osnovnih šol se je skupaj s svojimi mentorji in vodnicama odpravilo raziskovat nove kotičke čudovite Slovenije. Tokrat smo se odpeljali na Primorsko in planinska pot nas je vodila na Sabotin.
Sabotin je vzpetina nad Novo Gorico ali bolje nad Solkanom. Kljub njegovi skromni višini, je odlično razgledišče s pogledom na Julijce, reko Sočo, goriško kotlino, Kras, morje, Furlansko nižino in zahodnejše Alpe. Hrib je zanimiv tudi iz zgodovinskega vidika, saj so bile tukaj najhujše bitke v času prve svetovne vojne (Sabotin je namreč prevrtan s številnimi vojaškimi rovi). Pod njim se čez reko Sočo pne železniški most, z največjim kamnitim lokom na svetu.
Z dvema polnima avtobusoma smo se planinci že zgodaj zjutraj odpravili iz oblačne Kočevske proti sončni primorski. Še malce zaspani smo prispeli do Solkana, kjer sta nas že čakala vodnika tamkajšnjega planinskega društva, ki sta nam pričarala nov nepozaben dan. Razdelili smo se v dve skupini in jo eni po severni, drugi po južni poti ubrali proti zastavljenemu cilju. Vodnika sta se nam poleg planinskih veščin prikazala tudi kot poznavalca zgodovine in nam pot do vrha kar precej skrajšala s pripovedovanjem svojih zgodb. Najbolj zanimivi so bili seveda sledovi 1. svetovne vojne, ki se je v vsej svoji grozoti odvijala prav na tem ozemlju. Sabotin je bil namreč eno prizorišč znamenite soške fronte. Kaverne (umetne jame, navadno vdolbene v skalnat teren, za zaščito pred artilerijskim ali letalskim napadom, ki so služile kot pomožna zaklonišča ali tudi kot skladišča za orožje), ki so jih uporabljali tedaj, so še do danes izredno ohranjene in nas preko turistične znamenitosti opominjajo in opozarjajo na nesmiselnost prelivanja krvi in nasilnega reševanja problemov. To je tudi jasno sporočilo ťParka miruŤ, kjer smo preživeli to sobotno dopoldne.
Že v popolni megli smo prišli do planinskega doma, kjer smo se pogreli s toplim čajem, izpolnili planinske dnevnike ter si ogledali zanimiv muzej, kjer so razstavljeni predmeti iz 1. in 2. svetovne, pa tudi iz naše osamosvojitvene vojne. Nato smo se odpravili naprej, korak v Sloveniji, pa korak v Italiji in že smo bili na samem vrhu, na Koti 609. Ozračje in vreme se nas je usmililo, tako da smo lahko videli vse lepote Sabotina. Obvezno fotografiranje in že smo bili na poti proti vznožju.
Polni novega znanja in planinskih izkušenj smo se vrnili do Solkana, kjer smo se zahvalili gostiteljema in se prijetno utrujeni odpravili proti domu.
Še bomo hodili, Slovenija je res nekaj posebej lepega!

za MO PD Kočevje
Jernej Kalan

Tako po meji pa člani Mladinskega odseka Planinskega društva Kočevje še nikoli nismo hodili. Pa ne po meji zmogljivosti, niti ne po meji nevarnosti, ampak po pravi meji med državama Slovenije in Italije.
V soboto, 15. januarja, smo se z dvema avtobusoma, mentorji, vodnici in 73 mladih planincev vseh treh kočevskih osnovnih šol mlajše in starejše skupine odpeljali do Solkana pri Novi Gorici. Tam sta naju čakala zelo dobra poznavalca Sabotina Srečko Lindič in Štefan Damjan. Srečko je našo, mlajšo skupino popeljal čez novi Solkanski most. Globoko pod njim smo občudovali pogumne kajakaše na bistri in živahni Soči. Na drugi strani nas je očaral s svojo mogočnostjo in trdnostjo najstarejši in največji kamniti most na svetu. Nato se je pot strmo vzpela v hrib, ki je ves kamnit in čisto nič podoben kočevskim hribom. Voda in burja sta naostrili kamenje in vanje vdolbli številne žlebiče. Med potjo smo videli mnogo utrdb, jarkov in tunelov iz prve svetovne vojne. Ustavili smo se tudi na obnovljenih ruševinah cerkvice sv. Valentina, katere večji del je v Sloveniji, manjši pa v Italiji. Kako zanimivo je bilo hkrati stati v obeh državah in tekati iz ene v drugo. Nato nas je pot vodila po sami meji na vrh hriba. Tu smo na kamniti vetrnici razbrali kaj bi videli, če nas ne bi zakrivala gosta megla. Stopili smo tudi v zelo ohranjen in čisto pravi bunker. V planinski koči pod vrhom smo se okrepčali, izpolnili dnevnike in si z zanimanjem ogledali muzejsko zbirko iz prve in druge svetovne vojne. Bili smo tako veseli in navdušeni nad vsem, da je še megla izginila in posijalo je toplo sonce. Zagledali smo vrhove Julijcev s Triglavom, pod seboj Goriška Brda in Furlanijo, na drugi strani pa v megleni plašč odeto Sveto goro s soncem obsijanim vrhom. Pod nami se je izpod megle pokazala cela dolina, po kateri se je povzpela na hrib druga, starejša skupina. Sprva je hodila po novi kolesarski poti ob Soči, nato mimo hidroelektrarne Solkan in vodnega črpališča Mrzlek, ki oskrbuje s čisto pitno vodo obe Gorici. Na vrh so prišli čez 30 metrov dolg osvetljen tunel, saj je hrib poln rovov, kavern in utrdb.
Zaradi varnosti smo se v dolino spustili po italijanski strani. Čeprav je večino poti potekal po asfaltni cesti, se nismo mogli izogniti spustu po kamniti stezici. Polni novih izkušenj, vtisov, čarobnih prizorov in rahlo utrujeni smo se ob gledanju risank že v temi vrnili domov.

za Mladinski odsek PD Kočevje
Majda Terbuc

 

Leto je naokoli in zopet je prišel čas veselega decembra, katerega se veselimo tudi mi, mladi planinci. Vsako leto ga obeležimo na malo drugačen, poseben način, kot se odvijajo ostali mesečni pohodi. Letos smo za ta dan izbrali petek, 17. december. V popoldanskem času smo se zbrali pred OŠ Ob Rinži v Mestnem logu. Veste koliko se nas je zbralo! Skupaj kar 140 planincev iz mlajše in starejše skupine iz vseh treh kočevskih osnovnih šol. Ker nas je narava obdarila s snegom in mrazom, smo bili temu primerno tudi oblečeni. Vsi smo že nestrpno pričakovali ta popoldansko večerni pohod a zgodilo se je prvo presenečenje, ki nas je zadržalo še za nekaj časa.
Tudi letos dobri možje niso pozabili na vestne in ubogljive planince. Tokrat se nas je spomnil Božiček, vsaj tako so povedali njegovi sodelavci in mimogrede je za nas nekaj pustil. Če pa bomo v mraku doživeli čarobno noč in če se vrnemo šele zvečer, se morda oglasi še enkrat. Ta želja in upanje sta ves čas tiho tlela v nas. Z darilom, lepimi sinje modrimi kapami smo bili kot ena velika planinska družina, ki je kot modro nebo zasijala pred vhodom v šolo. S čepicami na glavi smo končno odkorakali do Podgorske ulice. Kolona se je kaj hitro razvlekla zaradi velikega števila in hoje v gosjem redu po ozki poti. Naš pohod nismo zaključili nad kamnolom kot smo sprva načrtovali, kajti bili smo prehitri in ni bilo še mraka, na katerega smo čakali, energija in moč pa sta v nas kar kipela. Zato smo jo mahnili še višje proti Stojni in vedno bolj so nas mikale kepe, angelčki v snegu in sneg, ki je posedal na vejah dreves. Končno se je začel dan prevešati v noč, dočakali smo mrak. Na glave smo si nadeli lučke različnih vrst in barv. S tem pa nas je res začela obdajati čarobnost veselega decembra - rahlo naletavanje snežink, mraz, škripanje pod nogami, svetloba številnih lučk, pod nami pa razsvetljeno in okrašeno mesto Kočevje. Z rdečimi noski, s hladnimi nogami in rokami smo prišli nazaj do šole, kjer se je v avli nadaljevalo naše predpraznično vzdušje. Naši vodniki, mentorji in predsednik PD Kočevje Franci Janež so poskrbeli, da smo se lahko okrepčali s sokom in mandarinami ter posladkali z bonboni in s piškoti. Kar dvakrat smo ponosno zapeli našo planinsko himno in se zavrteli ob zvokih glasbe. Pod veliko okrašeno smreko smo med vsem dogajanjem lahko opazovali, da se je Božiček res še enkrat oglasil in pustil kar precej darilnih vrečic. Le komu so bile namenjene? Za vsakega od nas je bila ena, v njej pa zanimive in praktične reči, katere bomo lahko uporabili mi ali naši domači. Sledilo pa je posebno obdarovanje oziroma krst po domače za naše zveste planince. 5 fantov, ki so sedaj že srednješolci, se pripravlja na sprejem za mladinske voditelje. Čaka jih še kar nekaj planinskih preizkušenj. V ta namen je g. Milan Levstik izdelal simbolična darila. Vsak je prejel svoj pležuh za spust v dolino, kadar bodo njih noge, čeprav mladostne, prepočasne. A tudi njihove pozornosti do vodnikov in mentorjev ni manjkalo. Hvala vam, fantje!
Prišel je večer, s tem se nam je odmerjen čas neizbežno iztekal in vsakega lepega je enkrat konec. Razšli smo se nasmejanih obrazov, polnih rok in z dobrimi željami v novem letu. Da pa je bil Božiček tako radodaren z darili, se moramo zahvaliti PD Kočevje, Osnovni šoli Ob Rinži, Osnovni šoli Stara Cerkev, Osnovni šoli Zbora odposlancev, Avtohiši Randelj, Melaminu, Komunalnemu podjetju Komunala, Hydrovodu, Optiki Center, Tiskarni Kočevje, Slaščičarni Medo, Pekarni in slaščičarni Kočevje, Zavarovalnici Tilia in Triglav, NLB, Intersocksu, Recinku, Pikapoki, Sparu, Rotisu, Vrtnemu centru Požar, Občini Kočevje, Mercator tehniki Černuče in družini Levstik.
V imenu Mladinskega odseka se še enkrat zahvaljujem vsem, ki ste kakorkoli pripomogli pri letošnjem obdarovanju.

 

za Mladinski odsek PD Kočevje
Melita Berlan

V soboto, 20. novembra 2010, se nas je 69 planincev treh kočevskih osnovnih šol (OŠ Stara Cerkev, OŠ Zbora odposlancev, OŠ Ob Rinži) z mentorji, vodniki in predsednikom PD Kočevje ponovno odpravilo raziskovat lepote Slovenije. Tokrat smo se napotili na Primorsko, naš cilj pa je bil osvojitev vrha - Mali Golak (1495 m).
Le-tega uvrščamo v Goriško hribovje in Mali Golak je najvišji od Golakov. Imena ni dobil zato, ker naj bi bil najmanjši, ampak ker je imel najmanjšo planino. Na zemljevidih je prišlo do napake in namesto Mali Golak piše Veliki Golak. Z vrha se nam pričara čudovit razgled na vso Slovenijo. Ob jasnem in sončnem vremenu, ki pa ga mi žal nismo bili popolnoma deležni, se lepo vidi Triglav, velik del Julijskih in Kamniških Alp ter Karavank, pod nam pa Primorska s svojim morjem.
Turobno sobotno jutro se nam je začelo na avtobusnih postajah, kjer smo naložili pohodniško opremo in se odpeljali na Primorsko. Malo jutranjega dremanja, malo kramljanja, kratek postanek in že smo bili v Predmeji, kjer se je začel naš vzpon. Sedaj že dobro razigrani smo se najprej po asfaltu, nato po makadamski poti odpravili proti vrhu. Kaj hitro so se široke poti začele ožati in že smo v "gosjem" redu stopali drug za drugim. Hitro smo dosegli prvo olajšanje in prispeli do Iztokove koče pod Golaki. Seveda smo se kot pravi planinci odločili nadaljevati pot proti vrhu. Mokro listje, blato in kraški teren s polno pastmi so nam oteževali korak, vendar smo po dveh urah hoda le osvojili zastavljen cilj. Četudi nekega posebnega razgleda ni smo bili deležni, pa še močno je pihala burja, ni nič uspelo pokvariti tistega dobrega notranjega občutka, ki preveva vsakega planinca ob osvojitvi novega mejnika. Obvezno slikanje na vrhu in sledil je sestop, ki pa je bil še zahtevnejši od vzpona. Kar nekaj nas je na zadnji plati okusilo trdoto zemeljske skorje, vendar smo se brez večjih poškodb vrnili do koče. Tam smo v miru izpolnili planinske dnevnike, požigosali vse kar se je dalo in še več, pojedli še preostale sendviče ter se polni dobre volje navihano vrnili do izhodišča, kjer sta nas že čakala avtobusa.
V temi smo začeli planinski dan in se ravno tako v temi - v zgodnjih večernih urah vrnili k staršem, ki so nas že nestrpno čakali v pričakovanju pripovedovanja o novih uspehih mladih planincev Mladinskega odseka PD Kočevje.

za Mladinski odsek PD Kočevje
Martina Kajfež

 

 

Bila je še temna noč, ko so nas v soboto, 06.11.2010, budilke pregnale iz toplih postelj. Vendar se je kaj kmalu temna noč prelevila v čudovito novembrsko jutro, ki je napovedovalo še en nepozaben dan.
Dvaindvajset planincev Mladinskega odseka Planinskega društva Kočevje se nas je skupaj z mentorji in vodniki PD Kočevje odpravilo na pohod in skupno preživljanje prostega časa v neokrnjeni naravi Triglavskega narodnega parka. Cilj ťekspedicijeŤ je bil osvojitev, za marsikoga prva, dvatisočaka Debela peč. Debela peč se nahaja na vzhodnem delu Julijskih Alp nad Pokljuško planoto.
Pohod se je začel na avtobusnih postajah v Kočevju in Stari Cerkvi, kjer smo se prešteli, še zadnjič preverili potrebno pohodniško opremo in se odpravili novim dogodivščinam naproti. Pot nas je mimo Ljubljane in Bleda vodila na Pokljuško planoto. Po slastnih sendvičih smo se, sedaj pa peš, odpravili proti vrhu. Dobro označena in markirana pot nas je vodila skozi prostran smrekov gozd, ki je bil v jutranjih urah še precej mrzel. Bolj ko smo sopihali po idilični pokrajini, več sončnih žarkov nas je pozdravljalo. Samo še malo in že smo prispeli do Blejske koče, ki pa še zdaleč ni predstavljala našega zasluženega počitka. Korak za korakom, kamen za kamnom in zagledali smo prvi letošnji sneg. Vendar vrh je bil še daleč. Pospešili smo korak, mladi bodoči vodniki pa so ob budnem očesu že preizkušenih planincev Zinke, Branke, Milana in Jerneja vodili četico proti cilju. Višje smo prihajali, veličastnejši in mogočnejši pogled se nam je uspel pričarati. Osupli nad lepoto in spokojnostjo naših gora smo osvojili vrh Debela peč – 2014m.
Triglav, Karavanke, Kamniške Alpe in planota Pokljuke so nam bili kot na pladnju, na dosegu roke. Nad oblačno mejo smo se prepuščali božanju jesenskih žarkov. Sledilo je obvezno žigosanje in slikanje ob doseženem cilju. Dogajanje na vrhu pa nam je popestril še obisk le-tega s strani Francija Petka, našega vrhunskega smučarskega skakalca in bivšega svetovnega prvaka. S svojo dobro voljo in pozitivno energijo je ustregel našim željam in se tudi on postavil pred fotoobjektiv.
Majhna stiska s časom je zahtevala čim hitrejši sestop. Varno, polni notranjega zadovoljstva smo se vrnili do planote, kjer nas je že čakal avtobus. Pesmi ter zabavne igrice so nam skrajšale pot proti domu v poznih popoldanskih urah.
Svet je lep in drug mesec gremo spet.

Za MOPD Kočevje
Jernej Kalan

 

Ja, res je! 71 mladih planincev (36 mlajših in 30 starejših) vseh treh OŠ (Zbora odposlancev, Stara Cerkev, Ob Rinži), 5 srednješolcev, mentorji Polona Kalič, Zinka Mlakar, Tina Kajfež, Jernej Kalan, Melita Berlan, vodnici Branka Rajner in Zinka Levstek ter Milan Levstek smo se hladnega sobotnega jutra, 23. oktobra odpravili z naše izhodiščne točke v Podgorski ul. na dvodnevni tabor proti koči pri Jelenovem studencu pod Mestnim vrhom.
Vzpenjali smo se po Grajski poti, ki ni bila zahtevna. Vznemirjeni, kaj vse se bo dogajalo, so mladi planinci komaj pričakali, da so lahko namestili svojo prtljago v sobe ali na skupna ležišča in se sprostili na travniku pred kočo. Sledilo je pomerjanje ter razdelitev vijoličnih majic z napisom letošnjega tabora in kmalu zatem še skupinsko slikanje.
Po okusnem obedu smo se razdelili v skupine. Pridružil se nam je tudi predsednik PD Franci Janež. Načelnik markacijskega odseka PD Kočevje Stane Vidovič in njegovi pomočniki so nas odpeljali v različne smeri. S seboj so imeli pripomočke, s katerimi so nam demonstrirali, kako vzdržujejo planinske poti. Učenci so se lahko preizkusili v strganju mahu na deblu, izdelavi markacije na deblo, skalo, v sekanju mladih drevesc na poti, žaganju odvečnih vej in vejic. Skupine so se vzpele na različne vrhove - Mestni vrh, Fridrihštajn, Požgani vrh in Nagelbichl.
Ob vrnitvi se je že spuščal mrak in učenci so navdušeno hiteli nabirat veje za pripravo kresa in njihova obleka je bila že dodobra označena z blatom in odtisi mahu. Po večerji je sledil ogled diapozitivov s safarija in Kilimanjara. Zelo lep ťvizualni sprehodŤ po slikah nam je pripravil g. Milan Mlakar. Okoli 8. ure zvečer je večina otrok odšla s svojimi svetilkami na nočni pohod po gozdni cesti. Upali so, da bodo opazili kakšno žival, vendar je seveda niso. Sledilo je druženje in zabava ob ognju, ob katerem smo se greli, nalagali vejevje in peli pesmi. Nekateri pa smo preizkušali svoje znanje še v miselni igri in kartanju v koči. Ob zaključku večera so bili mladi planinci že precej utrujeni, zato so hitro zaspali, nekaj pa jih je imelo ťogromno delaŤ z večerno toaleto, klepetanjem, hihitanjem,… Vendar so še pred polnočjo tudi najbolj vztrajni omagali in zaspali.
Naslednje jutro je bilo že v znamenju novih doživetij. Starejši skupini sta imeli predavanje o pikih (zlasti o klopu) in o prvi pomoči. V prvi skupini so znanje in poznavanje teme obnovili z vprašalnikom, v drugi pa so se praktično urili pri oskrbi ponesrečenca na terenu s pripomočki in materiali, ki jih lahko dobimo v naravi. Skupini sta vodili ga. Karmen Šturm ter vodnica PD Kočevje Štefka Ule.
Mlajši planinci pa so imeli nalogo izdelati planinsko vas iz papirnatih škatlic s pomočjo trganke iz papirja. Uporabili so še naravne materiale (vejice, mah, liste, lišaje,…). Izdelki so zelo dobro uspeli in razstavili smo jih v preddverju koče.
Z manjšo skupinico deklet smo se potrudili izdelati plakat, ki ponazarja vse naše dvodnevne dejavnosti. Plakat krasi osrednji prostor naše koče.
Pred kosilom so imeli vsi učenci ter mentorji možnost spusta po jeklenici. Za to pripravo in izvedbo je poskrbel načelnik vodniškega odseka Tone Ožbold s svojimi pomočniki. Doživetje le-tega je bilo res enkratno.
Za vse naše okusne obroke hrane in pijačo sta poskrbela prijazna in ustrežljiva oskrbnika Jožica in Boris Zadravec. Ni pa nam manjkalo niti sladkih dobrot in sadja. Za vso oskrbo in pomoč pri izvedbi iskrena hvala celotnemu PD Kočevje s predsednikom na čelu, ki ima izreden posluh za mlade planince.
Nedeljsko dopoldne je bilo v znamenju dežja, ki je vsake toliko časa pojenjal in se zopet okrepil. Zato smo po kosilu zapakirali še zadnje kose garderobe, se prešteli, povedali svoje vtise in se odpravili nazaj proti Kočevju. Na izhodiščno točko v Podgorski ulici smo se vrnili okoli četrte ure. Nekateri so bili skoraj neprepoznavni, ker nam je po poti seveda zagodel razmočen teren. Naše vetrovke, hlače in čevlji so po sebi dobili nove, blatne vzorce... A nič ne de.
Tabor je povsem uspel in drugo leto gremo zopet.

za Mladinski odsek PD Kočevje
Polona Kalič

 

V septembru je Planinsko društvo Kočevje in Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo organiziralo tradicionalni pohod v počastitev postroja 1. brigade SV MORIS 1 na Goteniški Snežnik (1289m). Planinci in člani planinskega krožka smo se ob 8.30 odpeljali z avtobusne postaje proti Kočevski Reki. Med vožnjo smo opazovali poplavljena polja in pašnike.
V Kočevski Reki smo se zbrali v parku MSNZ. Tu so se nam pridružili še ostali pohodniki. Zaradi obilnega deževja nismo izvedli pohoda na Goteniški Snežnik, a smo prisostvovali krajšemu programu v počastitev postroja 1. brigade slovenske vojske MORIS 1. Pozdravil nas je predstavnik Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo g. Toni Vovko. Krajši nagovor je imel še predsednik KS Kočevske Reke g. Zlatko Ficko, nato je spregovoril župan občine Kočevje g. Janko Veber in nazadnje še častni član Združenja veteranov vojne za Slovenijo g. Mihael Petrovič.
Sledilo je družabno srečanje ob zvokih ansambla Dva asa. Učenke planinskega krožka so zaplesale ob prijetni glasbi z vodnicama Zinko Levstik in Branko Rajner. Podprli smo se z okusnim divjačinskim golažem in flancati, ki so jih pripravile članice Društva podeželskih žena Kočevske.
Zahvalili smo se organizatorjem za družabno srečanje in sklenili, da se drugo leto ponovno srečamo.

za MO PD Kočevje
Rezika Mlakar

Mlajši planinci z vseh treh kočevskih osnovnih šol (OŠ Stara Cerkev, OŠ Zbora odposlancev, OŠ Ob Rinži) smo se v novem šolskem letu zopet zbrali na prvem skupnem pohodu. V spremstvu izkušene vodnice PD Kočevje Zinke Levstek ter mentoric, smo se v soboto, 2. 10. 2010, odpravili na Grmado nad Ortnekom.
Zbralo se je kar 81 nadobudnih mladih planincev in skupaj s svojimi mentoricami in pomočniki se nas je nabralo kar za dva avtobusa. Ko smo prispeli do vznožja hriba, smo se vsi razigrani in polni pričakovanj podali na našo pot. Le-ta nas je vodila po gozdni cesti do vasi, kjer smo planinci lahko občudovali utrip podeželskega življenja. Mukanje krav, rezgetanje konjev in nenazadnje celo veverici so nam polepšali in skrajšali pot proti vrhu. Le še nekaj korakov in zagledali smo čudovito urejeno planinsko kočo na Grmadi. Od tod pa nas je vse prevzel veličasten pogled na Ribniško dolino in Dobre-poljsko ravnino. Sledil je čas za malico in obvezno izpolnjevanje planinskih dnevnikov. Malo smo se še pozabavali na tamkajšnjih igralih, naredili nekaj skupinskih fotografij in že smo se morali posloviti od prijaznih oskrbnikov planinskega doma.
Pot navzdol je bila lažja in v hitrejšem tempu. Polni novih doživetij smo se prijetno utrujeni odpeljali proti domu.

za Mladinski odsek PD Kočevje
Martina Kajfež

V soboto, 21. avgusta smo se kočevski planinci zbrali na avtobusni postaji in se ob četrti uri zjutraj odpeljali proti Ljubljani. Bilo nas je 31. Z nami je bilo tudi pet učencev OŠ Zbora odposlancev, ki so letos zaključili 9. razred in so člani planinskega krožka. Skozi celotno šolsko leto so pridno opravljali pohode po kočevskih hribih. Preizkusili smo se tudi po plezalni poti na Fridrihstajn ter tako preverili kondicijo pred pohodom na Triglav.
Na Triglav, ki je najvišji in najlepši med vsemi našimi gorami, vodi več poti. Lahko krenemo iz doline Vrat, iz doline Krme, iz doline Kot, iz Bohinja preko Srednje vasi in Uskovnice, s Pokljuke, s Trente itd. Mi smo se odločili, da začnemo pohod s Trente. Tja smo se pripeljali skozi Ljubljano, mimo Kranja, Jesenic ter preko prelaza Vršič v dolino Trente. Na Logu (620 m) smo začeli pohod ob rečici Zadnjici, ki se izliva v Sočo. Hodili smo po dolini Zadnjice in se počasi vzpenjali proti Tržaški koči na prelazu Dolič (2152m). Do te koče smo hodili po zložni poti imenovani ťmulattieraŤ. To pot so naredili Italijani, da so po njej oskrbovali svojo postojanko pod Triglavom.
V koči na Doliču smo se ustavili in se okrepčali. Od tu naprej smo hodili po ozki, vse bolj strmi poti. Vsi smo se opremili s čeladami, pasovi ali vrvmi in vponkami. Hodili smo v koloni in se vztrajno vzpenjali proti našemu očaku. Planinski raj, ki ga je opeval tudi naš pesnik Simon Gregorčič, nas je vse očaral. Vreme je bilo sončno, panorama pogledov čudovita, enkratna, množica bližnjih in daljnih gora, ki so bili pod nami. Začutili smo, da smo zelo blizu in da nas vrh Triglava mirno pričakuje. Previdno smo se vzpenjali, pričakovanje je naraščalo, navdušeno smo stopili okoli 17. ure na vrh. Čestitali smo si in se objeli. Devet planincev je bilo na vrhu prvič, zato je sledil še krst vsakega posebej. Na našem očaku je bilo ta dan ogromno planincev. Oči nas vseh so zrle po oddaljenih vršacih, preplavljali so nas občutki enkratne sreče – priti in biti na vrhu gore. Sledilo je še fotografiranje ob Aljaževem stolpu.
Poslovili smo se od Triglava, se začeli previdno spuščati proti vrhu malega Triglava in naprej proti Kredarici. Ves čas so nas spremljali vodnici Štefka Ule in Branka Rajner ter vodnika Tone Ožbolt in Simon Figar. V koči na Kredarici smo prespali. V nedeljo zjutraj smo se po zajtrku odpravili proti koči Valentina Staniča. Med skalami smo občudovali modre spominčice, alpske velese, kamnokreče, … Pred Staničevo kočo (2332m) smo se ustavili. Nekaj naših planincev je odšlo na Begunjski vrh (2462m), ostali pa smo se kot martinčki greli na toplem soncu. Ko so se vrnili nazaj, smo vsi skupaj nadaljevali pot v dolino Krme, kjer nas je čakal avtobus. Do avtobusa smo vsi prišli varno. Prijetno utrujeni smo si izmenjali vtise in doživetja. Tudi naši vodniki so bili zadovoljni, posebno še vodnica pohoda Štefka, saj smo vsi osvojili vrh. Brez
naših vodnikov ne bi zmogli zahtevnega pohoda, zato smo jim vsi hvaležni.

Kočevje, 5.9.2010

za MO PD Kočevje
Rezika Mlakar

 

Ob izteku šolskega leta, se zaključujejo tudi vse dejavnosti, ki so potekale na naših osnovnih šolah. 29. maja je bil za planince organiziran zaključni izlet v neznano kot nagrada za vse tiste pohodnike, ki so se zvesto udeleževali naših pohodnih tur. Kar veliko je bilo takšnih na OŠ Ob Rinži, na OŠ Zbora odposlancev in na OŠ Stara Cerkev! To sobotno jutro se je zbralo 48 mlajših in 12 starejših planincev vseh treh kočevskih osnovnih šol. Seveda pa ni ture brez vodnic Zinke in Branke, mentoric Melite, Polone in Tine (Zinka in Jana sta bili opravičeno odsotni) ter fotografa Milana. To je bila letošnja planinska ekipa, ki je skrbela za organizacijo, varen korak in da smo se z besedami in slikami predstavljali širši javnosti.
Le kam se bomo, smo se odpeljali? To vprašanje je bilo večkrat zastavljeno med našo vožnjo proti Ljubljani. Nekateri so ugibali in uganili, potrditev pa so dobili šele v križišču, ko so videli tablo ZOO in ko smo zavili v tisto smer. A čisto prepričani niso bili, dokler se nismo ustavili na parkirišču pred živalskim vrtom, vsaj mlajši ne. Ogled živali po živalskem vrtu je potekal zelo sproščeno v večjih in manjših skupinah, skupaj z mentorji. Razkropili smo se v različne smeri, se med hojo srečevali in si imeli marsikaj povedati. Vmes smo si poiskali klopce, kjer smo pomalicali. Med zanimivejšimi živalmi so bile opice – ljubki samuraji in žejni šimpanzi, navihani medvedji mladiček, sova, ki je obrnila glavo, prelepa vijoroga koza, mogočni slon, v nebo štrleče žirafe, lačne zebre, zvite kače ... Mnogi so šli v otroški ZOO, kjer so se živalim lahko približali in jih pobožali. Ob 11. uri smo se vsi zbrali pred bazenom, kjer bivata morska leva. To je čas hranjenja in takrat oskrbnica pokaže obiskovalcem, kaj leva vse znata in zmoreta. Za vse njuno znanje in spretnosti je bilo potrebnih kar veliko ur dresure. Po tem smo si posamezne skupine ogledale, česar še nismo videli. Seveda pa so igrala, okrepčevalnica, sladoled in trgovinica mamljivo vabila vse obiskovalce živalskega vrta in tudi mi se temu nismo mogli upreti.
Ker smo vsak mesec v šolskem letu pridno hodili po nižjih in višjih hribih, se za konec spodobi kakšno presenečenje, oz. nagrada, ki je vedno dobrodošla. Zato naše planinsko leto nismo zaključili po planinsko s pohodno turo, ampak z nečim, kar ne zahteva velikega napora, temveč sprostitev in pašo za oči. Ko smo se v popoldanskih urah vračali proti Kočevju, je bilo prav to videti na otroških obrazih in slišati iz njihovih pogovorov. S tem je bil naš namen dosežen. Za letos smo se tako poslovili, razšli pa v želji, da se septembra zopet vidimo, ko bomo osvajali nove vrhove naše lepe Slovenije z vsemi ťstarimiŤ planinci in zagotovo tudi s tistimi, ki se bodo na novo vključili k planinskemu krožku. Lepo povabljeni!
PD Kočevje, vodniki in mentorji vsem učencem med poletnimi počitnicami želimo veliko sprostitve, razigranosti in previdnosti, kjerkoli boste preživljali čas oddiha.

 

za Mladinski odsek PD Kočevje
Melita Berlan

 

V nedeljo,18. aprila smo se planinci predmetne stopnje vseh treh kočevskih osnovnih šol: OŠ Ob Rinži, OŠ Stara Cerkev, OŠ Zbora odposlancev, skupaj z vodnicama Zinko in Branko ter mentoricama Jano in Reziko odpravili na nov pohod.
S kočevske avtobusne postaje smo se odpeljali proti Ljubljani do Kranja in mimo Golnika do koče na Gozdu, kjer smo izstopili in se podali na pot. Naš cilj je bil Tolsti vrh (1715m), a smo se zaradi deževnega vremena odločili, da gremo na Kriško goro (1471m). Štartali smo na 900m nadmorske višine. Hodili smo po gozdni poti, ki se je strmo dvigala. Ob poti so cveteli telohi, trobentice, jetrnik in pljučnik. Prišli smo do razpotja. Usmerili smo se levo na Kriško goro, desno pa gre pot na Tolsti vrh. Pot se je še naprej vzpenjala. Dež je prešel v rahlo sneženje. Po zasneženi poti smo stopali previdno, saj se je pod snegom tu in tam zadrževal še led. Na nevarnih predelih je bila pot zavarovana z jekleno vrvjo. Prišli smo na pobočje, kjer smo zagledali kočo na Kriški gori. Pred kočo smo si očistili čevlje, odložili vetrovke in posedli v sobo ogrevano s kmečko pečjo.
Prijazna oskrbnica nam je postregla okusno kosilo in pecivo. Za topel obrok se zahvaljujemo predsedniku PD Kočevje Franciju Janežu. Oskrbnica koče nas je s svojimi šalami spravila v dobro voljo. Učenci so izpolnili svoje dnevnike in pohod potrdili z žigom Kriške gore. Pred kočo smo se še fotografirali in se odpravili proti dolini.
Vračali smo se po tako imenovani Ovčji poti, po kateri vodijo kmetje na pašo ovce. Na razpotju smo nadaljevali pot levo, desno pa pot vodi proti Tržiču. Pot je bila blatna in spolzka. Med potjo so nas ustavili planinci, s katerimi sta bila snemalec in novinarka iz Francije. Francoza sta opravila intervju z vodnico Branko in z nekaterimi učenci za francosko televizijo.
Prišli smo do koče na Gozdu, kjer nas je čakal avtobus z voznikom. Tu so nas prijazni domačini povabili na salamo in domač kruh. V bližnji okolici deluje PD Križe, ki je pobrateno s PD Kočevje.
Zadaj za kočo stoji predmet za enkratno uporabo – lesen štedilnik, na katerem piše:

Skrivnost sreče ni v tem,
da delaš to, kar si želiš,
marveč, da uživaš v tem,
kar delaš.

Mi planinci se tega držimo. Radi hodimo v planine in uživamo ob naravnih lepotah. Veselimo se že pohoda na Golico.

Za MO PD Kočevje
Rezika Mlakar

V soboto, 17. 4. 2010, smo se zbrali mlajši planinci vseh treh kočevskih osnovnih šol ter se ob 8. uri z avtobusom odpravili proti Cerknici. Ko smo prispeli smo se že vsi, neučakani novih dogodivščin, odpravili na našo pohodno pot. Po dobri uri hoje, smo se prvič ustavili ter pomalicali, vmes pa si nabrali še nekaj čemaža. Nekateri so si ga postregli kar s svojim sendvičem. Nato smo nadaljevali pot in pridno hodili vse do prekrasne jase, od koder se je razprostiral prečudovit pogled na Cerkniško jezero ter celotno Cerkniško dolino. Od tam pa smo lahko že videli kočo na Slivnici ter pohiteli proti njej. Še dobro, da je bila odprta. Tam smo lahko pomalicali, planinci pa so izpolnili svoje dnevnike. Nekateri smo si privoščili tudi slastne palačinke. Na vrhu smo naredili še skupinsko fotografijo, nato pa se še s hitrejšim tempom odpravili v dolino. Med pohodom pa sta nam družbo delala tudi voznik avtobusa Simon in njegov sinček s katerima so naši planinci veselo tekali po travniku ter se lovili.
Ko smo vsi prijetno utrujeni prišli do avtobusa, nas je Simon z avtobusom odpeljal še na ogled Cerkniškega jezera čisto od blizu. Okoli 16. ure pa smo se prijetno utrujeni vrnili na postajališča, kjer so planince pričakali njihovi starši.

Za MO PD Kočevje
Martina Kajfež

 

V soboto, 20.3.2010, smo se mentorici, vodnica Zinka in spremljevalec Milan odpravili z mladimi planinci razredne stopnje vseh treh OŠ na Kočevskem - Zbora odposlancev, Ob Rinži ter Stara Cerkev na nov planinski podvig.
Vreme je bilo dokaj ugodno, brez dežja, pretežno oblačno in nekoliko vetrovno.
Zjutraj smo se odpeljali v Sodraško dolino, bolj natančno do romarske cerkve pri Novi Štifti. Zanimivost Nove Štifte je mogočna cerkvena kupola, visok zvonik ter štiri lipe, dve mlajši in dve že kar ťv letihŤ. Od tam smo pot nadaljevali peš proti Travni gori. Hodili smo po gozdu, po zasneženi poti, kjer nam je malce spodrsavalo, naši koraki so bili precej hitri, a naše noge so se udirale v moker sneg...
Hodili smo mimo spominskih obeležij borcem NOB, kapelice. Opazili smo nekaj snežnih zametov. S pohodniškimi palicami smo merili višino le-teh. Vrh je bil dokaj hitro osvojen.
Travna gora predstavlja kraško planoto, pokrito s travniki in gozdovi. Naša končna točka je
bila Planinski dom na Travni gori, kjer smo se okrepčali z malico. Otroci so izpolnili planinski dnevnik za tokratno prehojeno pot ter komaj čakali, da dobijo vanj še žig. Kajti potem so lahko do konca izživeli svojo energijo na jasi s kepanjem, ťsneženo vojnoŤ in metanjem po snegu. Ob domu smo seveda naredili še skupno fotografijo.
Spustili smo se nazaj navzdol po zasneženi cesti. Upali smo, da opazimo kakšno malo gozdno žival, vendar tega nismo doživeli. Veliko doživetje pa je bilo, ko so se mladi pohodniki lahko na povratku pri Novi Štifti ťzapodiliŤ po strmih stopničkah okoli orjaške lipe, ki je menda stara več kot 360 let. Na vrhu stopnic, v krošnji, je postavljena mala hiška-uta, od koder se je odpiral lep pogled na okoliške travnike in gozd.
Domov smo se zadovoljni vrnili v zgodnjih popoldanskih urah.

za MO PD Kočevje
Polona Kalič

V soboto, 6. 3. 2010, smo se člani planinskega krožka udeležili pohoda na Bohor (898m).
Z avtobusne postaje Kočevje smo se odpeljali proti Novemu mestu in naprej v Krško, kjer smo v daljavi videli jedrsko elektrarno. Pot smo nadaljevali proti Brestanici do Senovega, kjer je bil včasih rudnik rjavega premoga. Tu se nam je pridružil gospod Boštjan, vodnik tamkajšnjega planinskega društva. V vasi Jablanca (500m) smo zapustili avtobus in po asfaltni cesti začeli naš pohod. S ceste smo kmalu zavili na markirano pot, ob kateri nas je spremljal žuboreč potok.
Na območju planinskega društva ťBohorŤ Senovo je več slikovitih slapov. Po zasneženi gazi smo prišli do slapa Ubijavnik. Previdno in vztrajno smo se vzpenjali proti vrhu. Ustavili smo se ob partizanski bolnici na Travnem lazu. Bolnica je delovala od februarja do aprila 1944. Tu so se zdravili borci XIV. divizije ter ameriški pilot in telegrafist iz Kalifornije. Aprila 1944 so Nemci bolnico uničili, ker jih je nekdo izdal.
Hodili smo po gozdu, kjer je veliko jelk ter gola drevesa listavcev. Pot se je še naprej vzpenjala in prispeli smo do Javornika, ki je s 1023m najvišji vrh Bohorja. Po petnajstih minutah hoje smo prišli do Koprivnika (982m). Od tu smo videli celotno Kozjansko pokrajino, Boč, Donačko goro, Pohorje, Peco. Ob dobri vidljivosti se vidi celo Triglav. Vse to nam je povedal vodnik Boštjan.
Na pobočju Bohorja je edino rastišče zaščitene navadne jarice. Ta cvetlica ima po en rumen cvet, ki raste na pet centimetrov visokem steblu. Je prva znanilka pomladi med zvončki in telohi.
Ustavili smo se v koči na Bohorju (896m), kjer smo se pogreli s toplim planinskim čajem in izpolnili dnevnike. Pred kočo smo se fotografirali, se poslovili od prijaznih oskrbnikov koče in se z varnimi koraki napotili proti našemu avtobusu.
Mentorice smo doživele prijetno presenečenje. Vsaka je dobila šopek pomladanskih cvetlic za bližajoči praznik – 8. marec.
Pot proti domu je hitro minila, saj smo zopet preživeli v planinah čudovite trenutke. Naužili smo se naravnih lepot, gradili prijateljstvo in spoznali nov kotiček naše lepe domovine Slovenije.

za MO PD Kočevje
Rezika Mlakar

Tudi letos so se mladi kočevski planinci skupaj z mentoricami planinskih skupin z veseljem pripravljali na tradicionalni pohod ob počastitvi slovenskega kulturnega praznika. Izpred izhodiščne točke v Podgorski ulici so pod budnim vodstvom Zinke Levstik krenili po Kalanovi poti proti Mestnemu vrhu. Čeprav je na novo zapadli sneg še odebelil snežno odejo, je bila ozka gaz dobro shojena. Pogled se jim je ustavljal na belih puhastih drevesnih deblih in vejah, obdanih z bisernim okrasjem nežnih zvezdic. Opazovali so zimsko idilo domače pokrajine in videli zasneženo mesto pod seboj. Mimohod veselih in razigranih otrok je za trenutek ustavila radovedna košuta, ki je v globokem snegu oprezala izza belih vej. Po dobri uri hoda so se znašli pred kočo, kjer je bila zbrana vesela druščina planincev. Koča je že ťpokala po šivihŤ od razpoloženih obiskovalcev. Tudi gospod župan Janko Veber, ki se skupaj z ženo Sonjo rad udeleži tradicionalnega srečanja, se je strinjal, da je koča PD pri Jelenovem studencu vsako leto bolj tesna. Planinci, učenci OŠ Ob Rinži, OŠ Zbora Odposlancev in OŠ Stara Cerkev so prinesli na Mestni vrh pravo praznično vzdušje. Združili so svoje znanje in skupaj nastopili v kulturnem programu, s katerim so obudili spomin na največjega slovenskega pesnika dr. Franceta Prešerna. Predsednik PD Kočevje Franc Janež je na začetku pozdravil vse obiskovalce, na koncu pa razdelil priznanja in pohvale najbolj zaslužnim pohodnikom. Tudi mladi člani so prejeli priznanja. Posebej so ponosni na zlati planinski znak, ki si ga je prislužila Daša Ivanež. Po proslavi so se člani MO PD ob veselih zvokih harmonike še okrepčali z okusno enolončnico in čajem, nato pa se v dolgi, pisani koloni odpravili proti domu. Po snežnih strminah Grajske poti so celo pot preizkušali svoje drsalne spretnosti in še prehitro srečno pristali v dolini.
Spoznali so, da je pohod po zasneženem, belem gozdu čaroben. Na bele poti vabijo tudi vas in vam zagotavljajo, da boste doživeli nepozabno zimsko pravljico.

 

za MO PD Kočevje
Jana Ambrožič

V soboto, 23. januarja smo se mladi planinci v okviru Mladinskega odseka PD Kočevje podali na prvi letošnji pohod na belokranjski Krašnji vrh. To sobotno jutro je bilo kot nalašč za pohod v zimskih razmerah, hladno -5?C, naravo pa je prekrivala bela snežna odeja. Da pa nas ni zeblo, smo poskrbeli s številčno udeležbo in skoraj čisto polnim avtobusom, v katerem je bilo prej vroče kot hladno. Bilo je 41 otrok z vseh treh kočevskih osnovnih šol, OŠ Ob Rinži, OŠ Stara Cerkev in OŠ Zbora odposlancev s svojimi mentoricami Melito, Tino in Polono ter našo vodnico Zinko. Poleg te ženske družbe je bil z nami še naš stalni in nepogrešljivi pomočnik in fotograf Milan ter g. predsednik PD Kočevje Franci Janež, ki redno spremlja vse naše aktivnosti, jih podpira in se občasno rad odpravi z nami. Na tak način najbolje spoznava, kako poteka planinstvo med najmlajšimi, ki smo najštevilčnejši člani PD.
Vožnja do Metlike je bila kar dolga in za nekatere preveč ovinkasta. V samem centru mesta sta se nam pridružila Martin in Ivanka, Zinkina prijatelja in naša stara planinska znanca po metliškem koncu. Vse poti in okolica postanejo ob njunih besedah in razlagi še bolj zanimive.
Z avtobusom smo se pripeljali do Bojanje vasi, kjer smo izstopili in kaj hitro napolnili svoje lačne trebuščke. Ker pa je sneg mamljivo vabil vse naokrog, so eni hitro izkoristili čas za kepanje. Vsi zimsko opremljeni s kapami, rokavicami, gamašami in v toplih oblačilih, smo se začeli vzpenjati po ozki utrjeni planinski poti. Domačina sta nas popeljala do izvira Vušivka, ki je nad vasjo. Ko še ni bilo vodovodov, je predstavljal osnovni vir vode za bližnje in daljne vaščane. Danes je prostor lepo obzidan, visok podstavek z velikim vedrom za zajemanjem vode pa obnovljen. Ob pogledu nanj si vsak lahko predstavlja, kako je to delovalo. Naša dolga planinska kolona se je vila po gozdu in ob gozdnem robu, kjer so se nam klanjale zasnežene smreke. Stopali smo drug za drugim v gosjem redu in se ustavili ob velikem lovskem štantu. Med potjo nam je nasproti prišel eden od vodnikov PD Metlika. Kar nekaj časa smo hodili čisto ob meji z našo južno sosedo. Nekateri so stopili tako, da so bili hkrati v dveh državah, Sloveniji in Hrvaški. Kako zanimivo, še najbolj za najmlajše! Da je to kraški teren, so poleg izvirov vidna naravna znamenja še Kipino brezno in brezno Pečenjevka. Vse je varno zavarovano a vseeno nam je zastal dih, ko smo se zazrli v navpične kamnite stene in globino 60m. Ob hudih deževnih nalivih je tu možno videti vodo, ki dere kot slap. Domačinu Martinu je le enkrat v življenju bilo to dano videti, pa je aktiven in star planinec po stažu. Mi smo lahko opazovali le zaledenelo steno, ki se je lesketala v ledenih svečah. Po dobrih dveh urah hoje smo prišli do koče, kjer nas je pričakala prijazna oskrbnica. Z metlo smo si očistili zasnežene čevlje in se posedli za mize. Nekateri so bili tako sestradani, da se niso utegnili niti sleči. Oskrbnica nam je postregla z domačo pogačo, ki jo je spekla sama, prav tako pa skuhala odličen čaj. Za vso to dobrodušnost hvala PD Metlika. Poleg hrane in pijače je nekaj časa ostalo za izpolnjevanje dnevnikov, risanje risbic in pisanje vtisov. Istočasno pa smo z enim očesom pogledovali na televizor in držali pesti ter navijali za našega smukača Andreja Šporna, ki je ta dan osvojil 2. mesto. Pred odhodom smo se pred kočo še slikali, občudovali zimsko idilo in stopili do razglednega stolpa z višino 17 m. Žal razmere niso dopuščale, da bi se povzpeli nanj in si ogledali prelepe belokranjske griče z vinogradi.
V dolino smo se vrnili po krožni poti, ki je bila veliko krajša. Vožnjo z avtobusom proti domu smo popestrili z učenjem in prepevanjem pesmi Prelepa je kočevska fara. Upam, da smo se jo naučili, saj jo bomo vsi mladi planinci zapeli ob kulturnem prazniku, 8. februarja na domačem Mestnem vrhu.
S povratkom v hladno Kočevje smo pozno popoldan zaključili krasen planinski dan. Za nami je še en pohod in to zimski, s prav posebnim čarom, zaradi otroških radosti in veselja na snegu.

za Mladinski odsek PD Kočevje:
Melita Berlan

V nedeljo, 17.1.2010, smo se mladi planinci treh osnovnih šol (OŠ Ob Rinži, OŠ Zbora odposlancev,OŠ Stara Cerkev) z vodnicama Zinko in Branko, mentoricama Jano in Reziko zgodaj zjutraj odpeljali z avtobusne postaje v Kočevju proti Ljubljani.

Kmalu je začelo snežiti, zato se je vožnja upočasnila. Na Rudniku smo zavili na avtocesto in nadaljevali pot proti Celju. Peljali smo se skozi Štore do Šentjurja. V kraju Hruševec smo izstopili iz avtobusa, si na rame nadeli nahrbtnike, v roke vzeli pohodne palice in pričeli s pohodom proti Resevni. Resevna je hrib jugozahodno od Šentjurja. Ime je dobil po resju, ki cveti zgodaj spomladi in jeseni. Pot je bila zasnežena, ponekod poledenela, zato smo stopali previdno. Po slabih dveh urah hoje smo prispeli do planinskega doma na Resevni. Na samem vrhu stoji razgledni stolp, ki pa je bil žal zavit v meglo. Ob jasnem vremenu je s stolpa čudovit razgled, ki seže vse do Pohorja, Donačke gore, Raduhe, Pece, Kamniških Alp, Kuma in celo do Triglava. V koči smo pomalicali in se pogreli s toplim čajem. Učenci planinskega krožka so pridno izpolnili svoje dnevnike in si odtisnili žige. Prijazni oskrbnik nam je podaril razglednice Resevne. Pred planinskim domom smo se fotografirali in se počasi spustili nazaj v Hruševec, kjer nas je že čakal avtobus.

Na avtobusu so bili mladi planinci dobre volje, saj so se strinjali s predlogom vodnice Zinke, da se bomo ustavili na Trojanah. Posladkali smo se s krofi in nadaljevali pot proti domu.
V Kočevju smo se poslovili in se zmenili, da se srečamo 8. februarja v koči pri Jelenovem studencu.

Za Mladinski odsek PD Kočevje:
Rezika Mlakar

Prišel je težko pričakovani mesec, mesec december, ko imamo tudi mladi planinci prednovoletno srečanje. Mentorice in obe vodnici z mlajšimi ter starejšimi planinci OŠ Zbora odposlancev, OŠ Stara Cerkev in OŠ Ob Rinži smo se v soboto, 5.12.09 zjutraj odpeljali v Radence ob Kolpi. Bilo nas je 82.
Tam nas je sprejel gospod Miro Košir. V prijetnem okolju doma CŠOD smo se okrepčali, nato pa se vsi odpravili proti Radenski steni.
Mlajši planinci smo z domačinoma odšli na pohod po krajši, manj zahtevni poti. Na vrhu smo občudovali dolino Kolpe in se fotografirali. Ogledali smo si tudi vaški kal, ki ga želijo domačini obnoviti. Poleg lovskega doma Sinji vrh je bila zanimiva skala, podobna koritu, polnemu vode.
Starejši planinci pa smo se odpravili po daljši poti, ki je bila na začetku položna in se je vila ob Kolpi. Vodila sta nas gospod Miro Košir in vodnica Branka. V zaselku Breg smo si ogledali mlin, v katerem še občasno zmeljejo nekaj žita. Ob mlinu je tudi jez, ki so ga lani obnovili.
Od tu se je markirana pot strmo dvigala, a smo premagali strmino in kmalu prišli na vrh. Odprl se nam je razgled na Kolpsko dolino in onkraj Kolpe na Hrvaško. Spustili smo se navzdol do ceste. Opazili smo nekaj manjših vinogradov, zorane njive in čredo ovac. Dospeli smo nazaj v dom. Skupaj smo se zbrali v jedilnici. Izpolnili smo planinske dnevnike, pomalicali, se pogreli s toplim čajem in posladkali s sladico.
Z glasbeno plesno točko je poskrbela učenka Pia z OŠ Ob Rinži. Ker smo bili pridni, nas je presenetil Miklavž z lepimi darili. Pred domom smo skupaj zapeli planinsko himno. Ko smo že hoteli oditi, so nas presenetili starejši učenci planinskega krožka OŠ Zbora odposlancev z darili za mentorice.
Zahvaljujemo se gostoljubju osebja CŠOD Radenci in vsem sponzorjem, ki so nam pomagali pri izvedbi novoletnega obdarovanja: PD Kočevje, Mercator, Komunala Kočevje, PD Kozarje, Elektro Kočevje, Tiskarna Kočevje, NLB Kočevje, Hydrovod Kočevje, Zavarovalnica Triglav, Zavarovalnica Tilia, Intersoks, g. Branko Dekleva, ga. Alojzija Janša.

Za Mladinski odsek PD Kočevje:
Polona Kalič, Rezika Mlakar

Člani planinskega krožka (OŠ Ob Rinži, OŠ Stara Cerkev, OŠ Zbora odposlancev)od 6. - 9. razreda smo se v nedeljo, 15.11.2009 odpravili na pohod. Z avtobusom smo se v zgodnjih urah odpeljali proti Ljubljani, Kamniku in naprej proti Solčavi.

Po dolgotrajni vožnji smo se ustavili pri cerkvici Svetega Duha pod Olševo. Naprej smo se odpravili peš in ob prelepem jesenskem soncu občudovali Kamniško - Savinjske Alpe v daljavi. Kolovoz, po katerem smo hodili je kmalu prešel v stezo, ki nas je pripeljala do državne meje z Avstrijo. Pot nas je vodila ob meji in prišli smo do razpotja. Leva pot je vodila v Avstrijo, mi pa smo se podali na desno za oznakami Potočka Zijalka (1700m). Pot je bila kar strma in zasnežena, a vztrajno smo nabirali nove metre nadmorske višine. Prišli smo do vhoda v Potočko zijalko. Jamo je leta 1928 odkril slovenski paleontolog Srečko Brodar. V njej so našli okostje jamskega medveda ter koščeno in kamnito orodje. Z zanimanjem smo si ogledali jamo, ki je dolga 115m in široka od 20-40m. Po ogledu jame smo se napotili proti Olševi. Ta del poti je ponekod opremljen z vrvmi. Prišli smo do razpotja, kjer zavije pot proti Obel kamnu (1911m). Tu sta se vodnici Zinka in Branka odločili, da ne bomo šli naprej, saj smo bili v stiski s časom. Zaradi varnosti smo se obrnili in previdno sestopili po zasneženi poti v Podolševo. Ustavili smo se na turistični kmetiji, kjer smo se pogreli s toplim čajem in pomalicali, učenci pa so izpolnili svoje planinske dnevnike. V Podolševi smo poskusili naravno kislo vodo (slatino) ali železno vodo. Utrujeni, a polni lepih doživetij smo se pozno zvečer vrnili domov v Kočevje.

Za Mladinski odsek PD Kočevje
Rezika Mlakar

 

 

V soboto, 14. 11. 2009, smo se mlajši planinci (od 1.-5. razreda) iz treh kočevskih osnovnih šol (OŠ Ob Rinži, OŠ Zbora odposlancev in OŠ Stara Cerkev) odpravili na pohod na Mirno goro. Skupaj z vodnico Zinko, gospodom Milanom ter mentorji Melito, Petrom in Martino, se nas je na avtobusni postaji zbralo kar 46. Vsi smo upali, da nam bo tokrat vreme le naklonjeno. In res je zdržalo!
Po dobri uri vožnje z avtobusom smo se že vsi željni pohoda, odpravili po gozdni učni poti proti Mirni gori. Na poti smo opazovali in spoznavali veliko različnih vrst dreves in grmov. Videli smo past za lubadarje, pa veliko mravljišče, ogledali smo si shemo sestave tal, krmilnico, lovsko prežo in še mnogo drugih čudovitih stvari.
Na vrhu smo najprej naredili skupno fotografijo, nato pa odhiteli v prijetno toplo kočo, kjer smo se okrepčali. Tam so naši planinci, kot ponavadi, izpolnili svoje dnevnike. Medtem pa se je gospod Milan, naš fotograf, lotil prav posebne naloge. Zunaj je iz snega, ki ga je ostalo le še za vzorec, naredil krasnega snežaka. Ta pa je zelo navdušil naše mlade planince, ko so prišli iz koče.
Med vračanjem po hribu navzdol smo morali biti še posebej previdni, ker so bila tla pokrita z mokrim listjem in zelo nevarna za morebitne zdrse. Zelo zanimiv pa se nam je zdel zadnji del poti, kjer smo zaključili našo turo, s spustom po smučišču Gače.
Vsi prijetno utrujeni smo prišli do avtobusa, ki nas je varno odpeljal proti domu, kamor smo se vrnili v popoldanskih urah.

Za Mladinski odsek PD Kočevje
Martina Kajfež

Člani planinskih krožkov od prvega do petega razreda na OŠ ob Rinži, OŠ Stara Cerkev in OŠ Zbora odposlancev, ki smo hkrati tudi najmlajši člani Planinskega društva Kočevje, smo načrtovali 10. oktobra osvojiti vrh KRIMA. Zaradi deževnega vremena smo bili prisiljeni pohod preložiti za en teden. Ker imamo planinci veliko pozitivne energije in silno željo po pohajanju po naših gorah, nam je šlo tokrat vreme na roko. Po hladnem jutru nas je celo pot grelo sonce.
35 planincev,vodnico Zinko, mentorice Melito, Polono, Majdo in našega nepogrešljivega fotografa Milana je avtobus odložil na Gornjem Igu. Prijazni domačini so nam zaželeli srečno pot, ki se je dokaj strmo vzpenjala skozi prečudovite jesensko obarvane gozdove. Občudovali smo zanimivo rast posameznih dreves. Po več krajših postankih smo ob prihodu na vrh v trenutku pozabili na utrujenost. Ogledali smo si oddajnik, vojaške objekte, planinsko kočo, se učili orientacije na kamniti vetrnici, se fotografirali, izpolnili dnevnike in okrepčali. Pri vračanju v dolino smo morali paziti na kamenje na poti in možnost zdrsov. Bila pa je manj naporna, zato smo pešačili vse do Iške vasi.
Prijetno utrujeni od hoje in svežega zraka smo se pozno popoldne veseli vrnili domov.

Za Mladinski odsek PD Kočevje
Majda Terbuc

 

Ena izmed aktivnosti planinskega krožka je tudi vsakoletni dvodnevni tabor. Za vse vztrajne in vestne mlade planince je bil s pomočjo PD Kočevje organiziran že četrtič po vrsti. Z razliko od prejšnjih let, smo letos ostali kar v domači pokrajini. Vikend, 26. in 27. september smo preživeli v koči pri Jelenovem studencu.
V soboto zjutraj se je 72 otrok planincev (44 mlajših, 28 starejših) iz OŠ Ob Rinži, OŠ Stara Cerkev, OŠ Zbora odposlancev in 8 spremljevalcev zbralo na Avtobusni postaji Kočevje. Za varen korak in nemoteno organizacijo sta poskrbeli vodnici Branka in Zinka ter njen mož Milan.
Med hojo po Grajski poti se je vila dolga kolona pohodnikov z vso potrebno opremo za dva dni. Eni nahrbtniki so bili res težki a smo jih kaj hitro začeli prazniti zardi žeje in lakote. Veliko povpraševanje je bilo po obližih, s katerimi smo morali zaščititi ožuljene pete. Levo in desno ob poti ni manjkalo poznanih in nepoznanih gob ter velikih skal, na katere so se mnogi spretno povzpeli prav do vrha. Ker smo hodili z odprtimi očmi, smo med leskovimi vejami opazili mojstrsko narejeno ptičje gnezdo. Pri koči sta nas pričakala oskrbnika Jožica in Boris Zadravec. Vsa pohvala jima za čudovito pripravljene obroke hrane, ustrežljivost, prijaznost, postrežbo in potrpežljivost, ker nas je bilo res veliko.
V nadaljevanju je bil sobotni program naših aktivnosti še zelo pester. V škatlah so čakale potiskane modre majice, ki jih je za nas nabavilo PD Kočevje. Nato smo z mlajšimi odšli po Jelenovi poti na Mestni vrh, starejši pa po brezpotju do Mestnega vrha in naprej na Požgani hrib. Sledil je ogled Smoletove koče in povratek po markirani poti do naše koče. Proti večeru nam je g. Milan Mlakar z besedo in sliko predstavil odpravo na Mont Blanc. Da bi bilo vse še bolj zanimivo, nas je prišel pozdravit predsednik PD Kočevje Franci Janež. Večer smo zaključili s pesmijo ob tabornem ognju, za katerega je poskrbel g.Milan s svojimi pomočniki. Ognjeni plameni, petje naših pesmi in sprehod z baterijami je razsvetljevalo sobotno noč. Da nas je bilo res veliko, smo najbolj občutili zvečer, ko smo se polegli po posteljah. Tako je bilo še več možnosti za nočni direndaj.
Zanimivo in poučno je bilo še v nedeljo, ko so si mlajši ogledali Jamo treh bratov, starejši pa Ledeno jamo. Ob pomoči vodnikov PD Kočevje je bila izpeljana planinska šola s temama prva pomoč in vozlanje vozlov. Večja skupina mlajših otrok je pod vodstvom mentoric sestavila dve zanimivi podobi narave iz naravnih materialov. Te si bodo lahko ogledali še mnogi drugi planinci, ki bodo v naslednjih dneh prišli h koči po Grajski poti. Vsa dogajanja in utrinke dvodnevnega tabora je manjša skupina otrok strnila in predstavila na dveh plakatih in ju izobesila v koči.
Po planinsko smo tako preživeli skupaj dva lepa dneva, spoznali mnogo zanimivosti in se naučili marsikaj novega. Da bi del tega znali prenesti v vsakdanje življenje, preko našega vedenja in ravnanja pa to posredovali še drugim.

za MO PD Kočevje
Melita Berlan

 

Z novim šolskim letom so se zopet pričele aktivnosti planinskega krožka, ki deluje v okviru Mladinskega odseka PD Kočevje na vseh treh kočevskih osnovnih šolah. V soboto 19. septembra je bil organiziran letošnji prvi pohod mlajših planincev po kočevski planinski poti od Morave do Žage. Da bi bila tura primerna za vse, številne nove planince in tudi tiste že izurjene je bil pohod manj zahteven. Poln avtobus otrok, kar 50 iz vseh treh šol, mentorice Melita, Tina in Polona ter vodnica Zinka in njen mož Milan smo se veseli in polni novih planinskih pričakovanj odpeljali do Morave. Da bi vse potekalo brez težav in zapletov, smo med vožnjo obnovili pravila hoje in obnašanja v naravi. Pot smo nadaljevali peš skozi vas do kapelice, naprej čez pašnike in skozi gozd do vasi Suhor in Podstene. Med hojo smo prepoznavali drevesa, ki rastejo v naših gozdovih in opazovali tisto, ki je bilo ravnokar požagano in je ležalo ob poti, po kateri smo hodili mi. Drvarja sta nam pokazala pripomočke in razložila, kako se pravilno poseka drevo. Gotovo pa so iz tega območja pospravili že veliko lesa, saj smo na enem delu gozdne ceste občutili, kako je hoditi po razmočeni in zelo blatni poti. Marsikateri čevlji so zato spremenili svojo zunanjo podobo. Še dobro, da smo do vasi Žaga ob Kolpi hodili po utrjeni gozdni cesti, na kateri smo za seboj puščali blatne sledove. Na Žagi smo našli primeren travnati kotiček za malico in izpolnjevanje mnogih novih dnevnikov, v katere so otroci narisali ali napisali svoje vtise. Ves čas pa nas je motila živahna žabica, ki je vedno znova vabila na ogled svojih poskokov.

Prvi planinski izlet smo zaključili z navdušenjem in zadovoljstvom in že v pričakovanju naslednjega, še posebej novi člani planinskega krožka, ki so bili v večini. V sončnem sobotnem popoldnevu smo se vrnili proti Kočevju in Stari Cerkvi, kjer so izstopili še zadnji planinci.

V soboto, 19. septembra 2009, smo se člani planinskega krožka zbrali na avtobusni postaji v Kočevju (OŠ Ob Rinži, OŠ Stara Cerkev, OŠ Zbora odposlancev). Skupaj z učiteljicami nas je bilo dvajset. Naša vodnica je bila učiteljica Branka Rajner.

Iz Kočevja smo se odpeljali v Kočevsko Reko. Tu sta nas pozdravila predstavnik Slovenske vojske g. Toni Vovko in kočevski župan g. Janko Veber. Z nami so bili tudi člani PD Grosuplje, planinci z Gorenjske in člani PD Kočevje. Vožnjo smo nadaljevali mimo Gotenice do začetka markirane poti za Goteniški Snežnik. Tu smo izstopili in začeli planinski pohod proti vrhu. V začetku je bila pot položna, nakar se je začela strmo vzpenjati. Hodili smo v strjeni koloni drug za drugim. Ko smo premagali strmi del poti, smo imeli krajši postanek. Pot smo nadaljevali po markirani gozdni vlaki in nato po makadam cesti, kjer nas je pričakal kombi; tu so nas pogostili s toplim čajem in pecivom. Po počitku z malico smo nadaljevali pohod po poti na sam vrh, na Goteniški Snežnik, ki je visok 1289m in je najvišja gora Kočevske. Učenci so na vrhu v svoje dnevnike z veseljem odtisnili žig osvojenega vrha.

Vračali smo se po markirani poti do gozdne ceste in po njej - zaradi varnosti – nadaljevali pot v dolino. Med potjo smo se živahno pogovarjali ter opazovali mogočna drevesa kočevskih gozdov. Po petih urah pohoda smo se vrnili do avtobusa, ki nas je odpeljal v Kočevsko Reko. Tu smo se vsi planinci okrepčali z okusnim golažem, pecivom in pijačo. Dobili smo tudi zloženko o Kočevski z zemljevidom in blokec.

Pohod na Goteniški Snežnik je organiziralo PD Kočevje skupaj s Slovensko vojsko. Zahvalili smo se organizatorjem za prijetno turo in pogostitev ter se z avtobusom vrnili v Kočevje.

To je bil že osemnajsti tradicionalni pohod na Goteniški Snežnik in vsi smo si zaželeli, da se drugo leto ponovno srečamo

.

Novo Letno srečanje, 13.12.2008, 14.12.2008

NOVOLETNO SREČANJE PLANINCEV MLADINSKEGA ODSEKA PLANINSKEGA DRUŠTVA KOČEVJE 

Prišel je čas veselega decembra in z njim zadnji letošnji pohod za obe skupini  mladih planincev. Na novoletnem pohodu v soboto, 13.decembra, je bilo 24 najmlajših planincev, v nedeljo, 14. decembra pa 14 učencev starejše skupine. Za varen korak so skrbeli naši vodniki in učiteljice mentorice planinskih krožkov iz vseh treh osnovnih šol na Kočevskem.

Avtobus nas je iz avtobusne postaje v Kočevju in izpred šole v Stari Cerkvi odpeljal prav do planinskega doma v Kamniški Bistrici, na nadmorski višini 601m.

Po malici, ob topli krušni peči, je sledil okoliški pohod brez nahrbtnikov na rami. Najprej smo previdno drug za drugim odkorakali do izvira Kamniške Bistrice, kjer smo se prepričali, da ni zaman dobila takšno ime. Je bistra in kristalno čista, pa še hladna ni bila preveč za ta letni čas, zato je otroke zamikalo celo kopanje. Pot smo nadaljevali po gozdni poti, ki se vije ob živahnem, kristalno čistem in žuborečem potoku, ki se na več mestih spušča preko skal v večjih in manjših slapovih. Čezenj je speljanih več ozkih mostov in brvi. Ena nas je pripeljala do spominskega parka, kjer so na spominskih tablicah številna imena planincev in alpinistov, ki so nesrečno preminuli v kamniških planinah. Ob imenih in posvetilih smo vsi skupaj ugotovili, da previdnosti ob obisku gora ni nikoli preveč. Nedaleč stran stoji sredi gozda Plečnikov dvorec, ki ga je obiskoval tudi tovariš Tito. Na zasneženem travniku ob reki smo srečali prijaznega moža, ki je za skupino obiskovalcev z žaganjem označeval labirint. Razložil nam je kako hoja po njih pozitivno vpliva na ljudi in nas popeljal po labirintu ljubezni. Upamo, da bodo njegovi učinkih kmalu vidni! Do koče smo se vrnili čez vintgar Predaselj, kjer smo opazovali, kakšna čudesa v naravi skozi stoletja naredi voda. Ker imamo planinci zelo radi naravo, zanjo skrbimo in vse svoje  odpadke odnesemo v dolino. Med potjo pa pobiramo tudi smeti drugih neodgovornih ljudi. Skrb naših otrok za okolje je dokaz, da nismo eko šole samo na papirju.

V koči smo se pogreli s toplim čajem in okrepčali z zalogami iz nahrbtnikov. Svoje vtise smo narisali in vpisali v planinske dnevnike. Zelo pa nas je razveselil velik paket, ki ga je za nas pustil eden izmed prijaznih in radodarnih decembrskih mož. Vsak planinec je dobil pohodne nogavice, pa ne ene, kar dvoje in malo sadja. Veselo vzdušje smo zaključili s pesmijo in se odpravili proti domu, kjer so nas že v temi pričakali starši.

Iskreno se zahvaljujemo podjetju , ki je Božičku pomagalo napolniti paket.

V novem letu vam vsem želimo varen in lahkoten korak ter veselo srce. 

 

                                           za MO PD Kočevje
Majda Terbuc in Melita Berlan

 

Blejska koča, 15.11.2008

Zimske radosti pri Blejski koči

Najmlajši planinci PD Kočevje smo v soboto, 15. 11. 08 že uživali v pravih zimskih norčijah. Razen kepanja in dričanja po bregu smo z Milanovo pomočjo naredili tudi  velikega snežaka.  Če nam ne verjamete, si pa oglejte fotografije na naši spletni strani.

Na pot smo krenili že ob sedmi uri. Bilo nas je veliko: 14 iz OŠ Zbora odposlancev, 11 iz OŠ Ob Rinži in 20 iz OŠ Stara Cerkev. Ker je imel naš vodnik Miha neodložljive obveznosti, nas je vodila Zinka. Vožnja je postala že malo dolgočasna, ko smo pred seboj zagledali s soncem obsijane in zasnežene vrhove gora. Bili so kot iz pravljice. Vlečnice na Pokljuki so še mirovale, pašniki na planini Lipanca so bili prazni, hoja čez bogate Pokljuške gozdove pa je bila zelo prijetna in zaradi obilice čistega zraka zelo lahkotna. Pod vrhom pa nas je čakal težko pričakovani sneg. Višje smo šli, več ga je bilo. V koči smo se na hitro okrepčali in izpolnili naše dnevnike, potem pa na hribček za kočo. Kepe so letele na vse strani, dričali smo se kar po zadnji plati, ob koči pa smo naredili velikega snežaka. Od njega smo se poslovili s skupnim fotografiranjem in se po isti poti odpravili v dolino. Ker so dnevi kratki, pot pa dolga,smo se vrnili že v temi.    

                                                                                Planinski pozdrav: Majda Terbuc

Nanos, 16.11.2008

Gremo na Nanos – pridemo na Plešo  

V nedeljo, 16.11., je bil za planince starejše skupine organiziran že tretji planinski izlet v letošnjem šolskem letu. Udeležilo se ga je 19 mladih planincev (12 z OŠ Ob Rinži, 5 z OŠ Zbora odposlancev in 2 z OŠ Stara Cerkev) skupaj s svojimi mentoricami. Na naših izletih nas vedno spremljata tudi navdušena kočevska planinca, zakonca Levstik, ki nam z veseljem  predajata svojo ljubezen do gora ter znanje in izkušnje o pohodništvu. Tokrat je bil Milan naš fotograf, Zinka pa  vodnica, s katero smo se  podali na 1240 m visok Nanos na Notranjskem.

Nanos se nahaja v gorski pregraji, ki ločuje celinski del Slovenije od Primorja.

Naš vzpon se je začel v Razdrtem. Najprej nas je  pot vodila med golimi listavci in skladi apnenca, nad cerkvijo sv. Hieronima pa po golem travnatem pobočju, kjer nas je kljub toplemu in sončnemu vremenu obrila prava kraška burja. Po dveh urah zmerno težke hoje smo prispeli v Vojkovo kočo, kjer smo se okrepčali ter vpisali svojo pot v planinske dnevnike. Sprehodili smo se še na razgledno točko Plešo (1263 m), kjer stoji televizijski pretvornik. Z dveh razglednikov na strmo  odrezanem robu Pleše smo lahko videli  Vipavsko dolino in Polhograjsko hribovje, Kamniške Alpe ter okoliške hribe vse do Snežnika.

Med spustom v dolino smo še vedno srečevali veliko planincev, ki so lepo sončno nedeljo izkoristili za pohod. Na vznožju smo se še enkrat ozrli proti Nanosu, ki je bil obdan s kraljevsko modrino neba in se  strinjali, da ga bomo še obiskali.

za MO PD Kočevje
Jana Ambrožič

Velika planina, 04.-05.10.2008

1. Dvodnevni pohod na Veliko planino

Soboto, četrtega in nedeljo, petega  oktobra je 56 planincev mlajše in starejše skupine planinskih krožkov iz  OŠ Ob Rinži, OŠ Zbora odposlancev in OŠ Stara Cerkev s svojimi mentoricami preživelo na Veliki Planini. Seveda  tega brez skrbnih in izurjenih vodnikov Mladinskega odseka Planinskega društva Kočevje, še zlasti  načelnika Mihe, ne bi mogli izvesti.

V soboto zjutraj smo se z avtobusom in kombijem odpeljali čez Ljubljano in Kamnik do planine Kisovec. Od tam pa s polnimi nahrbtniki in velikimi pričakovanji skoraj dve uri peš do koč na Veliki planini. Vanje smo odložili težke nahrbtnike in se takoj odpravili na potep po zasneženi planini. Šli smo na Zeleni rob in na najvišjo točko Gradišče – 1666m.

Ker nas je bilo veliko, smo se nastanili v dveh kočah. Po zasluženi večerji, izpolnjevanju dnevnikov, podelitvi bronastih in srebrnih znakov mladim planincem in družabnih igrah smo šli še na nočni potep. Občudovali smo dolino z razsvetljenim Kamnikom, Litijo in kraji vse do Brnika. Nato je prišel na vrsto žur v posteljah. Če ne bi bile učiteljice tako vztrajne, bi noreli do jutra. Po zajtrku  in pospravljanju sob nam je izkušeni domačin razkazal planino, njene pastirske staje, cerkev Marije Snežne, smučišča, okoliške vrhove in še marsikaj. Pogumni smo se peljali tudi s sedežnico. Po oblačni, vendar suhi soboti in mrzli noči smo uživali v sončni nedelji.  Polni prijetnih vtisov in užitkov na prvem snegu smo se po kosilu peš odpravili v dolino. Vožnjo smo si krajšali s klepetanjem, petjem, ugankami in opazovanjem krajev.

Zelo lepo se je bilo vrniti domov, komaj pa čakamo naslednjo dvodnevno turo.

Za Mladinski odsek PD Kočevje
Majda Terbuc

2. Velika planina - nekaj besed načelnika MO PD Kočevje

Planinski krožek kočevskih osnovnih šol, je tudi v šolskem letu 2008/09, z organizacijsko in strokovno podporo PD Kočevje, uspešno začel z izvajanjem zastavljenega programa izletov. Tokrat smo se odpravili na dvodnevni izlet na Veliko planino. Bilo je lepo, saj smo imeli vso planino skorajda le zase, zaradi lepega vremena, pa smo lahko uživali še v lepem razgledu na Kamniško-Savinjske Alpe. Skoraj čisto pred nami sta se namreč v vsej svoji lepoti razkazovali Planjava in Ojstrica, lepo vidni pa so bili tudi Krvavec, Kalški greben in Kamniško sedlo.

Pot, ki nas je vodila od našega izhodišča, na višini 1200 m, pa vse do Domžalskega doma (1534 m), ni bila naporna. Družbo so nam delala jesensko obarvana drevesa, s prihodom na Malo planino, pa nas je pozdravil še sneg. Otroci so se zelo razveselili snega in se takoj lotili kepanja. Kmalu zatem smo prispeli do Domžalskega doma, kjer nas je pričakal prijazen sprejem gostiteljice Tatjane, kar nas je danes, ko so skorajda vse planinske postojanke že v najemu, in je zato prijaznost in pravi planinski duh v kočah le še redkost, prijetno presenetilo. Otroci so se nato v jedilnici takoj lotili malice. Kljub dobremu počutju v koči, smo se kot pravi planinci, že prvi dan odpravili osvojiti najvišjo točko Velike planine - Gradišče (1666 m). Pot smo nadaljevali pod sedežnico do Zelenega roba in skozi pastirsko naselje nazaj do koče.

Po posvetu z učiteljicami smo razdelili otroke v dve skupini, saj smo morali zaradi številčnosti prespati kar v dveh kočah. Skupina starejših osnovnošolcev iz OŠ Stara Cerkev in Zbora odposlancev se je namestila v Črnuški koči, ostali pa v Domžalski koči. Sledila je večerja. Čas po večerji pa do 22. ure je bil namenjen družabnosti. Največ dogajanja je bilo po sobah in po zadovoljnih vzklikih in smehu sodeč so se otroci zabavali. Še bolj zabaven, pa je bil za nekaj pogumnih otrok, obisk Črnuške koče v temi. Iz doline se je namreč v temi lesketalo morje lučk, kar nas je spomnilo na Novo leto.

Naslednji dan smo se zbudili v s soncem obsijano jutro in bili smo veseli, da smo v hribih, saj je bila dolina vsa v oblakih. Po zajtrku smo si pod vodstvom dobrega poznavalca ogledali znamenitosti Velike planine. Obiskali smo kapelico Marije Snežne, pastirsko bajto, ki je zgrajena po prvotni arhitekturi: brez oken in dimnikov v tipični ovalni obliki; od daleč pa smo si ogledali tudi jamo Vetrnico. Pred povratkom do koče so se nekateri otroci zapeljali še s sedežnico. Po kosilu, pa je sledilo pospravljanje sob in priprava nahrbtnikov za vrnitev v dolino.

Vožnja domov v Kočevje je bila mirna. Nekateri smo bili utrujeni, drugi zatopljeni v svoje misli pod vtisom dogodkov z izleta. Glede na zadovoljne in srečne obraze mladih planincev lahko rečem, da se bo tradicija dvodnevnih izletov še nadaljevala.

Za Mladinski odsek PD Kočevje
Miha Berlič

Sv. Ahac pri Turjaku, 27.09.2008

1. Prvi pohod mlajše planinske skupine v šol. letu 08/09

V letošnjem šolskem letu je mnogo planincev prestopilo iz mlajše v starejšo mladinsko skupino. Med najmlajše pa smo na vseh treh kočevskih šolah sprejeli veliko novih članov. Zato smo svoje nove gojzdarje preizkusili na manj zahtevni poti na Sveti Ahac.

Pešačiti smo začeli na Turjaku. Pot nas je vodila čez travnik v gozd, kjer so nas navdušile makete srn, divjega prašiča, purana, volka in drugih gozdnih živali, ki služijo kot tarče pri streljanju z lokom. Najbolj navdušeni so si za spomin shranili ostanke polomljenih puščic.

Voda nam da vedno neko posebno energijo. Hoja ob bistrem in razigranem potočku, ki se v dolino spušča preko večjih in manjših Bajdinških slapov, je bila lahkotna in prijetna. Ogledali smo si tudi dva stara in zapuščena mlina. Varno smo prečkali glavno cesto, prehodili vas Mali Ločnik in brez težav prikorakali do cerkve na vrhu hriba. Po malici smo v dnevnike narisali vse zanimive rastline in živalce, ki smo jih opazili med hojo, malo večji pa so svoje vtise tudi zapisali. V dolino smo se vrnili po isti poti.  Pred odhodom domov smo si ogledali še Turjaški grad. Prijazna uslužbenka nam je povedala nekaj o zgodovini gradu, najbolj pozorno pa smo poslušali zgodbo o Rozamundi.

Vsi novi planinski čevlji so preizkušnjo uspešno prestali. Učenec, ki so mu bili lanski še prav, pa je na vrhu hriba izgubil podplat. Vodnik je čevelj povil kar s povojem za rane, ki je zdržal vse do doma.

                                                                  Za Mladinski odsek PD Kočevje
Majda Terbuc

2. Fantastično!

Nekako tako bi lahko začel. Pogled na 45 otrok, z iskrami v očeh in polni energije, ki so stali pred avtobusom na Turjaku mi bo ostal za vedno v spominu.

Na seji mladinskega odseka PD Kočevje smo določili ture za letošnje šolsko leto in predlagan je bil septembrski izlet v okolici Turjaka.

Torej na pot. Dan prej sva si z Miho (načelnikom) ogledala traso, zato smo hitro vzeli pot pod noge in hodili čez senožeti do roba gozda, kjer imajo Turjačani svoje lokostrelsko vadišče z maketami živali. Pot smo s postanki nadaljevali po vlakah, blatnih poteh, mimo kmetij in spet ob robu gozda in kar hitro prispeli do zgornjih Bajdinških slapov, kjer je bil tudi prvi postanek.

Nadaljevali smo po dobro označeni poti, videli tudi močerada in prišli do ceste. Cesto smo previdno prečkali in pot nadaljevali po lokalni cestici skozi vasico Mali Ločnik. Nekateri otroci so polni energije tekli pred mano, zato sem moral nekajkrat tudi povzdigniti glas. Že malo utrujeni smo prišli na začetek kolovoza, poslikali okolico, saj je bil od tam najlepši razgled in jo mahnili proti vrhu. Dosegli smo ga hitro. Sledila je dolga malica ter razdeljevanje planinskih dnevnikov za tiste, ki so bili z nami na izletu prvič. Sledilo je gasilsko fotografiranje in sestop.

Pred cesto smo se spet združili, saj je med hojo navzdol nastalo kar nekaj skupinic. Vrnili smo se po isti poti, vmes šli pogledat še stari mlin in turo končali pri gradu Turjak, kjer nam je prijazna uslužbenka povedala tudi njegovo zgodovino. Po pospravljanju smeti smo se odpravili nazaj na avtobus in zadovoljni ter utrujeni odpeljali v Kočevje, otroci pa so obljubili, da se naslednjič spet vidimo.

Za Mladinski odsek PDK
Nejc Trpin

 

 

Goteniški Snežnik, 20.09.2008

1. Na najvišji vrh Kočevske

Iz Kočevja smo se odpeljali do vasi Gotenica. Pot nas je vodila do najvišje gore Kočevske. Po treh urah smo osvojili vrh, ki je skoraj cel poraščen z gozdnim drevjem in na katerem ni koče. Žigosali smo dnevnike in malicali. Po počitku smo se po južni strani spustili v dolino, kjer nas je čakal prevoz.

Turo je v celoti financirala Slovenska vojska v počastitev postroja 1. brigade Slovenske vojske.

Mladinski odsek PD Kočevje
Branka Rajner

2. V spomin na ustanovitev Slovenske vojske

20. 9. 2008 je potekal že 18. tradicionalni spominski pohod na Goteniški Snežnik,  ki ga   organizira Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo Kočevje in PD Kočevje. Vabilu so se odzvali pohodniki iz raznih krajev Slovenije. Pridružili smo se jim  tudi planinci starejše skupine z OŠ Ob Rinži, OŠ Zbora odposlancev in OŠ Stara Cerkev.

Vsem štiriindvajsetim  mladim kočevskim planincem, njihovim mentoricam in vodniku Mihi  je PD Kočevje podarilo spominske majice. Med vzponom po osrčju goteniških gozdov na 1289 m visoki vrh  so nas slovenski vojaki   pričakali s toplim čajem. Pohod smo zaključili v pravem prazničnem vzdušju v Parku  Manevrske strukture narodne zaščite v Kočevski Reki, kjer smo se okrepčali z golažem.

Vsem, ki ste se trudili, da smo se na našem letošnjem prvem izletu počutili prijetno in nam omogočili tudi brezplačen  prevoz, se lepo zahvaljujemo.

za MO PD Kočevje
Jana Ambrožič

Porezen, 08.06.2008

V nedeljo, 8.6.2008 smo se s  starejšimi planinci PD Kočevje odpravili na zadnji pohod v tem šolskem letu.

Pohoda na Porezen ( 1602 m) so se udeležili samo učenci Oš Ob Rinži.

Naše izhodišče je bilo Petrovo Brdo (870 m). Od tu smo se odpravili po poti mimo kmetij Grohar, Rovtar, naprej čez Trtenske planine do doma Andreja Žvana – Borisa (1590 m), kjer nas je ujelo malo dežja. Na vrhu smo žigosali dnevnike in naredili fotografijo za spomin.

Daljši postanek smo naredili v domu, kjer se je prilegla malica iz nahrbtnika. Po isti poti smo se odpravili nazaj do Petrovega Brda. V planinski postojanki (870 m) smo se preoblekli ter pojedli dobrote, ki so še ostale. Kljub blatnim oblačilom smo bili veseli, da nam je uspelo osvojiti vrh Porezna.

Za Mladinski odsek PDK
                                                                                    Napisala Branka Rajner

15. Kostelski pohod, 24.05.2008

Planinci mlajše in starejše skupine iz obeh Kočevskih OŠ in OŠ Stara Cerkev smo se z mentoricami Marico, Melito in Majdo ter vodnikoma Branko in Mihom v soboto, 24. maja, udeležili 15. Kostelskega pohoda. Do izhodiščnega mesta v Fari nas je pripeljal avtobus. Tu smo za vzpodbudo najprej vsi dobili majice, suhe krhlje in navodila za pot. Veseli daril smo polni dobre volje krenili čez vasi Potok, Jakšiči, Planino in Stružnico do kontrolne točke na vrhu Kuželjske stene. Ves trud ob premagovanju strme poti je bil poplačan s prelepim razgledom na oba Kužlja, Laze in Kolpo. V dolino smo se spustili po ozki stezici. Za kratek čas smo se ustavili pri naravnem oknu. Opazili smo še mnogo zanimivih stvari, najlepše pa so bile orlice. V Račjem potoku smo si ohladili roke in obraz v Kolpi. Od tu nas je avtobus odpeljal do Fare, starejša skupina pa je celo pot prehodila.

Po šestih oziroma sedmih urah hoje se nam je zelo prilegla topla malica in sok. Predsednik PD Kočevje Franc Janež je pohvalil našo vztrajnost in številčnost. Za zahvalo in v slovo smo skupaj zapeli našo planinsko himno.

Za Mladinski odsek PDK
                                                                                    Napisala Majda Terbuc

Po Poti zdravja, 20.04.2008

Najmlajši planinci PD Kočevje smo s svojim vodnikom in mentorji iz vseh treh osnovnih šol na Kočevskem izkoristili edino sončno nedeljo v mesecu aprilu za nadvse prijeten sprehod po POTI ZDRAVJA in še kje.

Po dolgi vožnji do Portoroža smo se s kratkim sprehodom po plaži naužili lepot tako težko pričakovanega morja. Nato nas je pot vodila mimo Avditorija. Ker je bil odprt, smo si ga ogledali in skušali prešteti sedeže. Ohladili smo se med hojo skozi 550 m dolg tunel, ki je bil zgrajen leta 1902. Skozenj je potekala železniška proga iz Trsta do Poreča. Danes pa je ta proga urejena v kolesarsko in pešpot zdravja. Po njej smo hodili do Strunjana. Sprehodili smo se čez soline, kjer so že začeli s pripravljalnimi deli na bazenih za pridobivanje soli. Navdušila nas je tudi strunjanska plaža in hotelski kompleks. Pot smo nadaljevali nad Strunjanskimi klifi mimo velikega belega križa, od kjer je prelep razgled na cel zaliv s Piranom, Fieso, Pacugom, Salinero… Razen krajev smo občudovali in spoznavali obmorsko rastlinje in martinčke. Na Belvederu smo se  po ozki strmi stezici spustili do morja pod Belimi stenami.  Najpogumnejši so si hitro zavihali hlačnice in si osvežili utrujene noge v mrzlem morju. Tekmovali smo v metanju kamenčkov in nabirali školjke. Opazovali smo zgradbo klifov in ob morju prispeli čez Simonov zaliv, skozi marino v Izolo na zasluženi sladoled.

Čeprav utrujeni od hoje, morskega zraka in sonca smo si ogledali še lokomotivo, ki je vozila po prej omenjeni progi. Avtobus nas je iz Izole odpeljal naravnost domov, saj smo se tako dolgo potepali, da so nas domači že močno pogrešali. 

Za Mladinski odsek PDK
                                                                                    Napisala Majda Terbuc

Zimski pohod po vrhovih Soriške planine, 06.04.2008

V nedeljo, 6. 4. 2008, se je 15 mladih planincev kočevskega planinskega društva pod budnimi očmi vodnika Mihe Berliča ter mentoric planinskih krožkov kočevskih osnovnih šol povzpelo na 1602 m visok Možic na Soriški planini.

Izhodišče pohoda je bilo pri Litostrojski koči. Ob vlečnici smo se vzpenjali do vrha smučišča in previdno nadaljevali s hojo po zmrznjenem  snegu. Po uri in pol naporne hoje smo dosegli vrh Možica. Od zahoda so se že valili črni oblaki, zato smo se nemudoma vračali proti dolini. V koči smo se okrepčali in zapisali svojo pot v planinske dnevnike.

Zadovoljni, da smo vsi dosegli cilj pohoda, smo se polni lepih vtisov s kombijem srečno vrnili domov. 

Za Mladinski odsek PDK
                                                                                    Napisala Jana Ambrožič

Marca na Lubniku, 15.03.2008

Pomladanska utrujenost ni ustavila najmlajših članov planinskih krožkov vseh treh kočevskih osnovnih šol in njihovih mentoric. V soboto, 15. marca, smo pod vodstvom mladinskega vodnika PD Kočevje Miha Berliča osvojili vrh LUBNIKA. Pot smo začeli v Gabrovem. Pri iskanju prave smeri so učenci dokaj spretno uporabljali vodnikovo GPS napravo. Pot nas je vodila skozi gozd po ozki stezici dokaj strmo do koče na samem vrhu. Uživali smo v prelepem razgledu na Škofjo Loko. Na orientacijski veternici smo pogledali katere vrhove v okolici smo že osvojili in kateri nas še čakajo. V koči smo izpolnili planinske dnevnike in se po kratkem počitku vrnili po isti poti, ki pa smo jo podaljšali vse do Škofje Loke. Med hojo smo občudovali pomladanske cvetice in spoznavali njihova imena. Očarali pa so nas travniki nad mestom, ki so se zaradi množice žafrana kopali v vijoličasti barvi. Ob grajskem obzidju smo prišli do gradu, se sprehodili po njegovem dvorišču in izvedeli nekaj osnovnih podatkov o njegovem nastanku. Skozi staro mestno jedro smo se odpravili do postaje, kjer nas je čakal avtobus. Vožnjo smo izkoristili za druženje, razgovore o doživetjih in planih.

Za Mladinski odsek PDK
                                                                                    Napisala Majda Terbuc

Poročilo o delu mladinskega odseka PD Kočevje, 29.02.2008

Na rednem občnem zboru PD Kočevje, 29.02.2008, je načelnik MO PD Kočevje podal poročilo o delu z mladimi. Mladinski odsek deluje dobro in se aktivno vključuje v delovanje PD kot tudi kočevskih osnovnih šol. Celotno poročilo.