Poročila iz naših izletov

MLADI PLANINCI OSVOJILI BLEGOŠ (1526 m)

Vreme nam kar tri leta ni bilo naklonjeno, da bi se lahko povzpeli na Blegoš. Tokrat pa nam je le uspelo. Kljub hladnemu jutru, smo se mladi planinci zbrali v soboto, 17. 11. 2018, in se že ob sedmi uri odpeljali proti Škofji Loki v Poljansko dolino.
Iz Hotavelj smo se z avtobusom vzpeli po ozki cesti do vasi Leskovica. Občudovali smo naravo in opazili, kako visoko v hribih imajo ljudje kmetije. Izstopili smo na začetku vasi, kjer stoji nekdanja osnovna šola. Zaradi mrzlega vetra smo se nastavljali toplim sončnim žarkom. Preden smo se podali na strmo pot, smo se okrepčali z dobrotami iz nahrbtnikov. Še pred središčem vasi pa je že bila pred nami prva strmina, katero smo morali premagati. Leskovica je majhna vas, kjer stoji cerkev sv. Urha ter lepe hiše, okolico pa obdajajo urejene zelene košenice. Pot se je potem malo poravnala, sledili smo makadamski poti, v globinah so šumeli gorski potočki. Opazovali smo, kako voda preskakuje skale in hiti v dolino.
Naša pot se je nadaljevala skozi mešani gozd in nas pripeljala do zavetišča gorske straže na Jelencih. Vendar ta prijetna koča na zelenici sredi gozda še ni bila naš cilj. Skozi smrekov gozd nas je označena pot vodila naprej, strmina pa še kar ni popustila. Končno smo pred seboj zagledali dolgo pričakovano kočo na Blegošu. Na naše presenečenje pa … vodnica Zinka pa kar veselo mimo koče! Kot pravi planinčki – smo ji sledili. Čakal nas je vzpon na kopast travnati vrh. Ves trud je bil poplačan s čudovitim razgledom na naše Alpe s Triglavom. Na vrhu pa je naše novinčke čakalo presenečenje, krst s smrekovo vejico. Pa saj ni bolelo. Vse smo zabeležili s fotoaparati.
Sledil je spust do koče na Blegošu, v kateri je bilo zelo prijetno. Po počitku v koči in vsemu, kar spada zraven, nas je čakal še sestop do avtobusa.
Tudi tokrat smo se vrnili domov, polni novih dogodivščin in lepih vtisov.
Se vidimo na veselem decembru – našem tradicionalnem decembrskem pohodu.

Za mladinski odsek PD Kočevje
Nadja Oberstar


POHOD Z MLADIMI PLANINCI V KOČEVSKI ROG IN KOSTANJEV PIKINIK


Jesen je že tu, sadje je dozorelo in listje se je obarvalo v čudovite tople barve. Odpadajoče listje že prijetno šelesti pod nogami…
Da bi začutili ta jesenski utrip v naravi, smo se v soboto, 20. 10. 2018, mladi planinci treh OŠ na Kočevskem z mentoricami in vodniki udeležili Kostanjevega pohoda oz. piknika, ki ga je organiziralo Planinsko društvo POHODNIK Novo mesto. Za nove mlade planince je bil to letošnji prvi pohod, kar jim je predstavljal veliko pričakovanje. Z avtobusi smo se odpeljali do Žage Rog, kjer smo se srečali z ostalimi iz drugih društev MDO Dolenjske in Bele krajine. Tam smo pomalicali, si pod vodstvom ogledali in poslušali zanimivo razlago, kako so nekoč živeli in delali na tem območju.
Ob lepem vremenu smo se nato družno povzpeli na vrh Roga. Mladi so se opogumili in si ogledali okolico z razglednega stolpa. Z vrha smo sestopili po drugi poti nazaj, do Žage Rog, od tam pa nadaljevali še približno 5 km po cesti do vasi Podstenice. Že od daleč smo lahko vonjali pečen kostanj in toplo malico. Po okrepčilu smo si ogledali Čebelarski muzej z maketo  vasi. Bil je tudi čas za igro in izpolnjevanje planinskih dnevnikov, v katere so planinci opisali in narisali svoje vtise, ki so jih doživeli na pohodu in medsebojnem druženju.

Za MOPD Kočevje
Polonca Kalič in Zinka Levstek



DVODNEVNI PLANINSKI TABOR MLADIH PLANINCEV V TOLMINU

Učenci in učitelji stopimo v novo šolsko leto z nepopisanim listom in novimi pričakovanji. Prav enako velja za planince, njihove mentorje ter vodnike. Že iz leta v leto pa vemo, letos že 13. po vrsti, da je v oktobru nekje v Sloveniji rezerviran dvodnevni tabor za vse, ki so se v prejšnjem šolskem letu v okviru planinskega krožka udeleževali planinskih pohodov.
6. in 7. oktobra je 52 planincev iz vseh treh kočevskih osnovnih šol preživelo dva lepa planinska dneva v CŠOD dom Soča v Tolminu. Za varnost in organizacijo pa smo poskrbeli njihovi mentorji in vodniki Mladinskega odseka PD Kočevje. V soboto smo se v zgodnjih jutranjih urah odpeljali skozi idrijske ovinke do Tolmina. Ko smo se srečali s tovornjakom, je šlo zelo na ozko in voznika sta merila centimetre, mi potniki pa smo bili le nemi opazovalci.
Sprejem in nastanitev po sobah velikega in prostranega doma je bila hitra in prijetna. Nekaj osnovnih navodil in napotkov in že smo bili po trije skupaj v svojih sobah. A kaj, ko so mlade planince začeli srbeti podplati, pa ne zaradi pomankanja hoje v hrib, ampak radovednosti, kdo je v kateri sobi. Radovednost so lahko ukrotili le z obiski in tekanjem po hodnikih. Mentorji in vodniki smo to hitro uredili s povabilom na kosilo in malo kasneje s pohodom po Učni poti na Kozlov rob. V minulem letu smo premagovali višje višine in bolj zahtevne planinske ture, na tej poti pa smo bili bolj 'turistični' planinci. Sledili smo oznakam in se po lepo urejeni in vzdrževani poti vzpenjali skozi gozd in preko lesenega mostička do starega vojaškega bunkerja. Ob postanku smo prebrali oglasno tablo in spregovorili nekaj besed o soški fronti. Vzpenjali smo se še naprej do razgledišča, s katerega se nam je odprl pogled na Tolmin in okolico. Naš cilj pa je bil le nekaj minut naprej – obnovljene ruševine nekdanjega gradu na Kozlovem robu. V sončnem popoldnevu smo se posedli na klopce, se naslonili na obzidje in opazovali kraje in hribe daleč naokrog ter uživali v barvah jeseni. Med povratkom v dolino in proti CŠOD pa je med planinci že tekla beseda in kovanje načrtov za plezanje po plezalni steni. Vse potrebno za to aktivnost je skrbno pripravil naš vodnik Tomaž. Najpomembnejše pri tem je bilo varovanje, oprema in seveda navdušujoča publika z mentoricami Majdo, Polono in Melito ter vodnicama Branko in Zinko, ki je navijala za vsakega posebej. Naše spodbude so pripomogle, da so mnogi plezalci osvojili vrh in z veseljem potegnili za vrvico v zvončku, ta je zacingljal in s tem naznanil: »Na vrhu sem!«. Večer je minil zelo ustvarjalno in sproščeno. V pesniški delavnici so z danimi besedami nastale planinske pesmi. V recitacijah smo slišali zanimive rime, resnične in smešne besedne zveze, ki so nastale po posameznih skupinah. V likovni delavnici so planinci lahko izdelali kažipot iz naravnih materialov, spet drugje vozlali vozle, risali, se igrali družabne igre ali pa igrali namizni tenis. Zaključili pa smo s plesom v pravi disco dvorani, saj se je nad nami vrtel barvni žaromet. Bilo je zanimivo, ko smo se mentorji učili »flosanja«. Moramo si priznati, da so v tem plesu otroci boljši od nas. Večerni počitek je že vabil k spanju, saj so vsaj mlajši planinci že kazali znake utrujenosti in dremali kar sede za mizo. Tudi za vse ostale je prišel čas, da zaključimo dan in se odpočijemo za nove podvige naslednjega dne.
V nedeljo smo se po zajtrku odpravili na pohod v Tolminska korita, ki so najnižja in verjetno najlepša vstopna točka v Triglavski narodni park. Krožna pot nas je vodila skozi divja korita Tolminke in Zadlaščice, ki se med seboj zlijeta v edino sotočje v koritih na ozemlju Slovenije. Za nas obiskovalce je bila zelo zanimiva še velika zagozdena skala imenovana Medvedova glava, Hudičev most, razpet 60 m visoko nad reko Tolminko, Zadlaška oziroma Dantejeva jama in Termalni izvir v jami pod Hudičevim mostom.
Koliko naravnih lepot premore Slovenija na enem samem mestu! Mladi planinci res niso imeli težav z izpolnjevanjem dnevnikov, risanjem in pisanjem vtisov, še prostora jim je zmanjkalo, saj niso vedeli, kaj naj narišejo oz. kako naj strnejo vse, kar lepega so doživeli v teh dveh dneh.
Po kosilu smo pripravili nahrbtnike in se z avtobusoma odpeljali proti domu, kjer so že čakali starši.
Težko je opisati vse lepote, ki so jih videle naše oči, vse pohvale, ki smo jo jih bili deležni, in predvsem vzdušje na tem taboru – to moraš preprosto doživeti.


Za Mladinski odsek PD Kočevje
Melita Berlan

VZPON MLADIH PLANINCEV NA TRIGLAV (2864 m)

( 27. in 28. avgust 2018 )

 

Po več letih pridnega obiskovanja planinskih aktivnosti v Mladinskem odseku PD Kočevje je prišel čas, ko so se mladi planinci odpravili na najvišji vrh Slovenije in Julijskih Alp, Triglav. Ta čast je pripadla Alji Pugelj, Jerneju Hodniku, Timoteju Hodniku, Eneiu Vogrincu in Leonu Križu z osnovne šole OB Rinži Kočevje. Pod vodstvom  kočevskih vodnikov –  Tomaža Špeharja, Toneta Ožbolda, Milana Mlakarja – vodnice ter mladinske mentorice Branke Rajner ter izkušenega planinca Franca Šalamona smo se zjutraj ob peti uri s kombibusom odpeljali v smeri Mojstrane proti dolini Krme. Preobuli smo se v pohodne čevlje, še enkrat preverili opremo in krenili na pohod proti Kredarici. Vreme nam je bilo res naklonjeno. Pri pastirskem stanu Prgarca, ki je nekako na pol poti do Kredarice, smo imeli malico, nadaljevali mimo studenčka v strmino do manjše planote pod Kalvarijo. Do Kredarice, kjer smo si privoščili počitek in okrepčilo, smo potrebovali dobrih 6 ur. Po dogovoru vodnikov smo se odločili za vzpon na Triglav še isti dan.

S seboj vzamemo samo pijačo, malico, dodatna oblačila in čelno lučko. V steni je že nekaj planincev. Še zadnji napotki in odpravimo se v steno. Kmalu smo v steni med klini in pletenicami. Za vse nas velja obvezno varovanje s samovarovalnim kompletom, kar nam sicer vzame nekaj več časa, zato pa je vzpon veliko varnejši. Mladi se v steni odlično počutijo. Lepo jih je gledati, kako samozavestno, a previdno osvajajo višino. Vidi se, da so z njimi res veliko delali v mladinskem odseku. Na Malem Triglavu nekaj popijemo, se odpočijemo in nadaljujemo proti vrhu. Srečujemo vedno več tistih, ki se že vračajo, med njimi je veliko tujcev. Pred nami je še zadnja stena in pred nami Aljažev stolp, okoli njega pa množica zadovoljnih planincev. Čestitke in objemi, nato se razgledamo okoli sebe. Pogled na okoliške hribe in doline je nepozaben. Na severu vidimo visoke vrhove – od Škrlatice, Mangarta, Jalovca pa do Visokih Tur s 3798 m visokim Velikim Klekom (Grossglocknerjem), in da, videli smo tudi slovensko morje. Vreme je čudovito, sonce nas greje, okoli nas množica, ki čaka na fotografiranje in obvezni krst tistih, ki so prišli prvič na vrh. Tudi mi se prerinemo do stolpa. Tomaž si pripravi vrv, Branka pa vprašanja in kmalu je na vrsti krst. Še fotografiranje in čas je za vrnitev. Zaradi varnosti smo za povratek izbrali pot na Planiko, od tu pa s čelnimi lučkami do doma na Kredarici. Tura je trajala celih 12,5 ur.

Zjutraj nas je čakalo 2100 metrov spusta v dolino Krme. V hribih velja pregovor, da je tura končana, ko si varno v dolini. Največ nesreč v hribih se zgodi ravno ob povratku, ko večini zbranost popusti, k temu pa je potrebno dodati še utrujenost. Po dobrih treh urah pridemo do pastirskega stana Prgarca, kjer si odpočijemo in nadaljujemo pot naprej v dolino Krme. Pot je lepa in vodi med gorskimi travniki, posutimi s cvetjem in poraslimi z rušjem. Zadnjih 850 m spusta se je vleklo in do kombibusa smo prišli resnično utrujeni.

Vsi smo bili zadovoljni, ker nam je uspela lepa tura in kar je najbolj pomembno – vsi smo jo odnesli brez najmanjše poškodbe. Razbolele mišice pa so se že pozdravile v naslednjih dneh. Pozno popoldne smo prispeli v Kočevje.

Za podporo pri uresničitvi našega projekta se zahvaljujemo Občini Kočevje, Rotisu, Melaminu, Komunali, Župnijskemu uradu Kočevje in podjetju ELTEH INŽENIRING.

 

Za MO PD Kočevje,

                                                                                                                   Branka Rajner

POHOD MLADIH PLANINCEV NA ŠIJO

Zdi se, kot da smo komaj bili na taboru v začetku oktobra, že je tu mesec junij in z njim zadnji planinski pohod. Tudi letos so se nam pridružili starši, mlajši bratci in ena sestrica.

Kljub temu da je sobota in ura šele šest zjutraj, smo se veselo zbirali nekateri na avtobusni postaji v Kočevju, drugi pred OŠ Stara Cerkev. Rana ura je kriva, da so nekateri zaspali, vendar nas tudi to ni spravilo ob dobro voljo.  56 otrok, 40 staršev in 6 mentorjev – vodnikov smo se posedli v dva avtobusa in odpeljali na Gorenjsko.

Naše staro mesto za počitek in malico je počivališče Voklo. Napolnili smo lačne želodčke. Šofer Peter nam je podaril bonbone, ki smo si jih hitro razdelili. Pripravljeni in odločeni smo bili, da zmoremo še tako visoko goro, ki nas je tokrat čakala.

Vožnjo smo nadaljevali skozi Bled, ki velja za enega najlepših krajev Slovenije. Pot nas je naprej vodila po dolini Save Bohinjke, skozi Bohinjsko Bistrico pod vznožje Vogla do postaje za gondolo Ukanc.

Naša vodnika sta prva zapustila avtobus in odhitela na blagajno po karte za gondolo. Vožnjo z gondolo smo vsi nestrpno pričakovali. Nekatere je bil kar malo strah. Skrbno smo pospravili karte, saj smo jih potrebovali za povratno vožnjo. Bilo nas je veliko, zato smo se razdelili v dve gondoli. Skozi mrežasta kovinska tla se je videla globina. Pogled z gondole nam je pritegnil rumeno cvetoč nagnoj.

Gondolska žičnica Vogel nas je pripeljala na nadmorsko višino 1535 do Ski hotela Vogel. Od tu se nam je odprl čudovit razgled na celotno Bohinjsko kotlino. Zbrali smo se na terasi pred hotelom in se odpravili na naš cilj. Vreme nam je bilo naklonjeno. Ob delno jasnem vremenu smo se podali mimo planinske koče Merjasec, se spustili v dolino in nadaljevali po označeni planinski poti. Pot je bila zelo razgibana. Hodili smo tudi po snežnih zaplatah, vzpon na Šijo pa je bil kar precej strm.  Na vrhu je hladno zapihalo, oblačno vreme nam je okrnilo razgled na okoliške vrhove, zato smo se umaknili po grebenu v smeri Vogla.

Na križišču smo se obrnili desno v smeri Orlovega roba. V gosjem redu smo se raztegnili v dolgo kolono. Krajši postanek na vrhu vlečnice nam je dobro del, sledil je sestop po isti poti, do planinske koče Merjasec. Določili smo čas za daljši počitek.

Po počitku smo se zbrali pred teraso, za še zadnje obveznosti. Mladim in prizadevnim planincem smo podelili planinske znake - bronaste, srebrne in zlate. Fotografom smo se postavili za spomin in odhiteli do rampe za gondolo, da zavzamemo najboljše mesto razgleda ob spustu - še zadnjem doživetju adrenalina. Vožnjo z gondolo bi še ponovili, saj je bilo res super. In tako je minil še en prijeten pohod.

Se vidimo septembra. Sedaj pa uživajte v zasluženih poletnih počitnicah.

Zapisala Nadja Oberstar za MO PD Kočevje

 

 

 

POHOD MLADIH PLANINCEV NA CVETOČO VREMŠČICO (1027 m)

 

Že kar nekajkrat je bila Vremščica naša rezervna tura, ki pa smo jo tokrat končno usvojili.

12. maja smo se mladi planinci treh OŠ na Kočevskem z mentoricami in vodnico odpeljali k novi turi naproti. V Senožečah smo zapustili udoben avtobus, si oprtali nahrbtnike in se v dolgi, pisani koloni odpravili na rob naselja. Tam smo si privoščili malico in morda kakšen posladek iz nahrbtnika. S tem smo si nabrali dovolj moči za naš vzpon proti vrhu.

Prijetna pot se je vijugala po gozdu, kjer so bile še sledi neviht in hudournikov. Po končani strmini se nam je odprl prelep pogled na cvetoče pašnike, posute z narcisami, potonkami, sladkim korenom in z drugimi cveticami. Z navdušenjem smo lahko le opazovali te lepe prizore narave. Oko se je prav spočilo in uživalo v tej lepoti... Od tam smo ugledali tudi že naš cilj, proti kateremu smo se vzpenjali. V sončnem dnevu smo hodili po pašnikih, tudi v senci, da nam ni bilo preveč vroče. Srečali smo kar nekaj pohodnikov in kolesarjev, na vrhu pa skupino otrok in učiteljic z Bleda in Gorij. Ker tu ni bilo koče, smo za spremembo malicali in izpolnjevali planinske dnevnike na prostem, v travi. Z vrha ni bilo najboljšega razgleda zaradi oblačnosti v daljavi. Tako nas je pri uživanju v cvetoči naravi presenetilo in prepodilo grmenje ter temni oblaki s smeri Snežnika. Pod vrhom smo se uspeli še skupno fotografirati in potem pohiteli proti sestopu. Vmes smo uspeli uporabiti vsak svojo osnovno opremo iz nahrbtnika, to so naši dežniki, skozi gozd pa je bil uporaben kar naravni dežnik drevesnih krošenj. Pri avtobusu smo še pomalicali in se odžejali s svežo vodo, saj je nekaterim že na poti navzdol zmanjkalo pijače.

Na poti nazaj smo se ustavili v Cerknici, kjer smo si lahko privoščili še malo sladkega, seveda sladoled ali pa še kaj drugega. Naš lep, s soncem obsijan pohod in izlet, smo končali v nevihtnem Kočevju.

Vidimo se na zadnjem letošnjem pohodu na Vogel.

Lep planinski pozdrav!

 

Za MOPD Kočevje

Zinka Levstik in Polonca Kalič

 

POHOD NA MALI GOLAK

V soboto, 14.aprila, se je 64 mladih planincev iz OŠ Stara Cerkev, OŠ Zbora odposlancev in OŠ Ob Rinži s svojimi mentoricami in vodniki Planinskega društva  Kočevje povzpelo na Mali Golak nad Ajdovščino. Pod vznožjem sta se nam pridružila še domača vodnika Bogdan in Damjan. Iz Predmeje sta nas vodila po ozki kamniti strmi poti, ki jo je od polovice dalje pokrivala do pol metra debela snežna odeja. Sneg je bil moker in spolzek, zato so mnogi kljub previdnosti večkrat izgubili tla pod nogami. Na vrhu so bile vse težave vzpona takoj pozabljene. Jasno, toplo in sončno vreme nam je omogočilo pogled  na morje in ladje, ki so čakale na privez, na nasprotni strani pa na vrhove Alp z očakom Triglavom. Na orientacijski vetrnici smo iskali vrhove, ki smo jih že osvojili in tiste,  na katere bi se radi še povzpeli.  Vrnili smo se po drugi strani hriba. Večina se je po strmi zasneženi poti spustila kar po zadnji plati. Smeh in vriskanje je spremljalo naš spust vse do koče. Tu smo se preobuli v suhe nogavičke in vsaj malo posušili premočeno obutev. Izpolnili smo dnevnike, se okrepčali in odpočili. Nato sta vodnik Tomaž in Miha tekmovala v kepanju proti vsem otrokom. Sedaj niso imeli sodelujoči snega le v čevljih ampak tudi za ovratniki, rokavi , na glavi in še kje drugje. Pot do avtobusa je bila čedalje lažja in polna pomladnega cvetja. Skupaj smo hodili polne štiri ure. Domov smo se vrnili šele po 19.00 uri. Veliko otrok je bilo mnenja, da je bil to eden najlepših pohodov.

Za MOPDK Majda Terbuc

POHOD MLADIH PLANINCEV NA GRMADO

 

V tretje gre rado in mladi planinci smo se le lahko podali na pot. Oblačno sobotno jutro, 24. marca, smo se zbrali na avtobusni postaji Kočevje, se odpeljali do Stare Cerkve in se skupaj kot vedno odpeljali do Ortneka.

Po kratki vožnji smo izstopili iz avtobusa in otroške oči so kazale presenečene poglede, kajti navadno traja naša vožnja dve uri ali celo več v eno smer. Ves ustaljeni urnik je bil spremenjen, tudi malica je bila šele v domu in ne pred začetkom hoje. Naša planinska kolona je hodila po označeni planinski poti do vasi Gornje Poljane, kjer smo videli veliko cerkev in številne kmetije s kmetijskimi poslopji. Vse okrog nas, po cesti in dvoriščih so brneli traktorji in opravljali razna spomladanska opravila. Nekaterim otrokom so vonjave, ki so prihajale iz hlevov, zapirale noske. Z vseh dvorišč so se oglašali psi, eden nas je spremljal vse do planinskega doma in del poti tudi nazaj.

Med hojo smo opazovali posledice decembrskega vetra in porušena drevesa. Ob poti in na jasah so naravo krasili prvi znanilci pomladi, ki so pomlad letos na žalost ali v veselje naznanili malo pozneje. Zadnji del pa smo prehodili po zaplatah snega in ostankih zimske idile. Pred nami se je že pokazal dom, samo še kratka strmina in že nam je vrata odprl gospod Janez, prijazen oskrbnik doma. Ob topli peči so sedeli še drugi planinci in bili navdušeni nad obnašanjem, ubogljivostjo in številčnostjo naših mladih planinčkov, čeprav nas je bilo tokrat le za en avtobus. Seveda se je bilo potrebno okrepčati z malico iz nahrbtnika, narisati ali napisati vtise s poti v planinske dnevnike in vanje pritisniti nov žig. Pred domom smo za spomin stopili še pred fotoaparat in sestopili v dolino. Na sončnem travniku smo se naužili še zadnjih zimskih radosti s kepanjem in metanjem po snegu.

Bil je lep kratek pohod, z zgodnjim povratkom v Kočevje, kajti navadno pridemo šele proti večeru in tako bo že naslednjič, ko odhajamo na Golake.


Za Mladinski odsek Planinskega društva Kočevje

 Zinka Levstek in Melita Berlan

POHOD MLADIH PLANINCEV NA RESEVNO

 

Bilo je oblačno sobotno jutro, tik pred počitnicami, 17. 2. 2018, ko se nas je zbralo kar lepo število mladih planincev. Z mentoricama in vodnico smo se tokrat odpeljali na Štajersko. Na Blagovici smo si napolnili lačne želodčke, se malo pretegnili in nadaljevali pot do Šentjurja.

Tam se nam je pridružila še mlada družina, ki nas je vodila do OŠ Hruškovec, kjer sta nas pričakala vodnika Marko in Dani. Po zasneženi pokrajini sta nas varno popeljala na Resevno. Do tja je bilo potrebno tudi malo gaziti, kar pa nam je predstavljalo zanimivo avanturo. Otroci so zelo uživali! V domu so nas prijazno sprejeli tako oskrbnica kot tudi gostje, ki so bili nad našimi planinčki navdušeni. Na toplem smo pomalicali, se okrepčali še z ostalimi dobrotami iz nahrbtnika ter v planinske dnevnike zapisali oziroma narisali vtise dneva. Otroci so komaj čakali, da so nato lahko uživali na snegu, se kepali, delali snežake.. Kasneje se nas je večina povzpela na 20 metrov visok razgledni stolp. Seveda pa ni manjkalo tudi poziranje pred fotografskimi aparati! Sledil je še sestop po zasneženi poti, na kateri so se slišali veseli kriki ob dričanju, drsanju in padcih v sneg. Ob avtobusu smo se očistili in že komaj čakali, da se na poti proti domu ustavimo seveda še na Trojanah, kjer smo si privoščili velike, mastne in sladke krofe…nekaj pa jih odnesli še domov.

Tako smo končali še en lep planinski pohod pred zasluženimi zimskimi počitnicami.

Lep planinski pozdrav!

Za MO PD Kočevje Terezija Levstik in Polonca Kalič




POHOD MLADIH PLANINCEV MLADINSKEGA ODSEKA PLANINSKEGA DRUŠTVA KOČEVJE DO KOČE PRI JELENOVEM STUDENCU TER PROSLAVA OB POČASTITVI KULTURNEGA PRAZNIKA

8. februar 2018

 

Mesec je naokoli in člani Mladinskega odseka PD Kočevje smo se zopet odpravil na potep. Mladi planinci smo se na slovenski praznik kulture že tradicionalno, v čudovitem zimskem dnevu, odpravili do Koče pri Jelenovem studencu pod »očakom«, Mestnim vrhom, kjer smo pripravili manjšo slovesnost ob spominu na največjega slovenskega pesnika, dr. Franceta Prešerna.

V zgodnjem dopoldnevu se nas je 11 (6 mlajših in 5 starejših) mladih planincev iz OŠ Ob Rinži, z vodnico Branko Rajner in mentorico Melito Berlan, odpravilo proti koči. Pridružilo se nam je kar nekaj staršev in ostalih pohodnikov. Po Kalanovi poti smo sopihali proti vrhu. Jutro je bilo sicer še mrzlo, vendar nas je strmina kaj kmalu segrela in za odvečna oblačila smo morali poiskati prostor v nahrbtniku. Idilična, zasnežena in dodobra shojena pot je nakazovala, da kljub mrazu ne bomo edini obiskovalci naše koče.

Ob prihodu h koči nas je pričakala topla koča ter veliko pohodnikov, ki so se odločili počastiti kulturni praznik na malce drugačen način. Kot že vrsto let je MO PD Kočevje tradicionalno prevzel organizacijo proslave ob kulturnem prazniku. Rdeča nit kulturnega programa so bile pesnikove besede: ... ker v srcu dobro mislimo. Nadaljevali smo z recitacijami Stele, Lane, Žige in Timona, v vlogi Prešerna pa je Miha Gorjup v elegantnem kostumu pripovedoval o svojem življenju. Brez instrumentov pa ne gre, zato je vse skupaj spremljal harmonikar Gregor, na saksafon je poigraval Jaka, na prečno flavto pa je uglajeno zaigrala Eva.

Vzdušje pred kočo je postalo zares praznično. Gospod predsednik Milan Mlakar je vse zbrane obiskovalce lepo pozdravil in se jim zahvalil za prehojeno pot na ta praznični dan, še posebej pa so bile besede zahvale namenjene nastopajočim za pripravo in izvedbo proslave. Na ta način smo končali februarsko druženje in se zadovoljni in radostni, po Kalanovi poti, vrnili v dolino.


Za MO PD Kočevje

Branka Rajner in Melita Berlan

POHOD MLADIH PLANINCEV NA MIRNO GORO

 

S sobotnim pohodom na Mirno goro je 47 mladih planincev s kočevskih osnovnih šol opravilo svojo 1. turo v letošnjem letu in tako otvorilo planinsko leto 2018. Za varnost so poskrbele vodnica Zinka, mentorice Majda, Nadja in Melita.

Planinska pot je speljana vzporedno z gozdno učno potjo Mirna gora. Naš korak so namesto snega spremljala razmočena blatna tla, ob planinski poti pa cvetoči telohi in rumene trobentice. Januar pa res ni še čas za to! Kje je mraz in debela snežna odeja? Bodimo strpni, morda pride vsaj za čas počitnic.

Med hojo smo z lesenih tablic brali imena dreves in grmov pa ne le v slovenščini, temveč tudi v latinščini. Prijetno vzdušje in otroški živžav je skoraj pregnal meglo in oblake in že smo bili pred planinskim domom. V domu pa utečena dela – malica, topel čaj in dnevniki.

Pri povratku v dolino smo morali biti še bolj pozorni in pazljivi na vse padce in zdrse. Ker pa so naši planinci urni, spretni in gibčni, so jo odnesli brez poškodb. Za umazana oblačila pa bodo poskrbele naše mame in do naslednjega pohoda bo gotovo vse čisto.

 

Za Mladinski odsek PD Kočevje
Melita Berlan

MLADI PLANINCI V VESELEM DECEMBRU NA OBALO

Kljub slabemu vremenu se je 90 otrok z mentorji in vodniki odpeljalo na obalo. V veselem pričakovanju so otroci komaj čakali prihod na cilj.
Na poti smo opazovali okolico. Pod Nanosom smo opazili veliko elektro vetrnico, v daljavi proti Gorici obsijano obzorje. Ob pogledu na morje so spraševali, če je to Hrvaška, seveda smo jim povedali, da smo še vedno v Sloveniji. Vožnja po Kopru je bila hitro končana, na postaji lokalnega busa smo izstopili in pomalicali. Vreme nam je služilo, dežnik je ostal v nahrbtniku, rokavice in kape pa vseeno niso bile odveč. Sprehod po starem delu Kopra, po ozkih ulicah je bil zanimiv. Na glavnem trgu nas je presenetila otroška predstava, seveda smo si jo ogledali. Kratek sprehod smo prekinili z dvigalom, s katerim smo se spustili na plato pod nami v bližini Luke Koper, se poslikali in nadaljevali pot do parka z igrali. Pot smo nadaljevali ob morju vse do Izole. Ob poti smo si ogledali nam nepoznana sadna drevesa, okrašena z debelimi oranžnimi sadeži, to je sladki kaki.
Malo utrujeni in lačni, smo že težko pričakovali, kje bo vendarle ta pica. Ko smo končno prispeli do cilja, je že omamno dišalo. Veselo smo se posedli za mize in glasno klepetali. Kmalu se je pričela delitev težko pričakovane hrane. Ko smo se pošteno okrepčali, pa smo bili vsi v pričakovanju Božička. Žal Božiček ni prišel, je pa poslal darila in to tople nogavice podjetja Intersocks in beležke s tatuji zavarovalnice Vzajemna.
Vožnjo proti domu smo si krajšali z glasnim klepetanjem.
Tako smo prijetno zaključili leto, ki mineva in se hkrati že veselimo naslednjega pohoda.
Varen korak in srečno v novem letu.

Za Mladinski odsek Planinskega društva Kočevje
Nadja Oberstar


ZBOR MLADINSKIH ODSEKOV ZA LETO 2017

 

18.11.2017 je bi na Igu Zbor mladinskih odsekov planinskih društev. Dnevni red je bil kar obširen, med drugim so bila podana razna poročila, stališča in sklepi z okrogle mize o planinski orientaciji in  sodelovanje z Zvezo prijateljev mladine. Jurček Nowakk pa nam je predstavil usposabljanje planinstva za invalide. Po končanih poročilih in razpravi je bila na vrsti podelitev priznanj. Z veseljem sporočam, da je Mladinski odsek našega društva prejemnik najvišjega priznanja, ki ga podeljuje Mladinska komisija »PRIZNANJE MLADINA IN GORE«. Sledila je podelitev priznanj za uspešno končan osem dnevni tečaj za mladinskega voditelja. Med sedemindvajset dobitniki priznanj iz Slovenije in zamejstva so bili tudi trije naši mladi planinci in sicer ELEONORA VIDIC, ŽAN PERKO IN DAVID PEKICA. Slednji se zaradi bolezni ni mogel udeležiti podelitve.

Fotografije

MLADI PLANINCI OBISKALI DOM POD STORŽIČEM 

V soboto, 11. novembra 2017, se je 87 mladih planincev iz vseh treh osnovnih šol skupaj s svojimi mentorji in vodniki povzpelo do Doma pod Storžičem. Šoferja sta poskrbela za varno in prijetno vožnjo, starši za polne nahrbtnike dobrot, mentorji za zavezane vezalke in dobro voljo, vodniki za varen korak, učenci pa za otroško radoživost in živžav. K čudovitemu pohodu je prispevalo svoje še lepo vreme in prijazno osebje v koči.

Za nekatere otroke je bil to prvi daljši pohod, saj so se letos prvič vpisali k planinskemu krožku. Zato smo že na avtobusu ponovili osnovna pravila varne hoje in obnašanja na pohodih. Kar iz avtobusov smo si ogledali velikega zmaja v Tržiču, kjer se nam je pridružila tudi vodnica tamkajšnjega planinskega društva. Ves čas smo se spraševali, če nas bodo vodniki popeljali do zasneženih vrhov, ki so se bohotili pred nami. Med njimi je bil tudi Stol in Triglav. Izstopili smo v vasi Grahovše. Makadamska pot nas je vodila ob številnih bistrih in žuborečih potočkih. Tako so bili lepi, da smo čisto pozabili na utrujenost. Nekaj časa smo hodili čez travnike, nato po gozdu z zelo visokimi smrekami polnimi storžev, na koncu pa po strmi poti do koče. Veseli smo bili, da smo osvojili cilj in hkrati zelo razočarani, ker ob koči ni bilo čisto nič snega. Svoje vtise smo zapisali in narisali v dnevnike, se poigrali pred kočo in se vrnili v dolino.

Vsakič komaj čakamo nov pohod in vsakič se zelo razveselimo vrnitve domov.

Za Mladinski odsek Planinskega društva Kočevje
Majda Terbuc

DAN MLADIH PLANINCEV PD KOČEVJE


 Dan mladih planincev smo 16. 9. zaradi deževnega vremena odpovedali in ta dan nadomestili v petek, 20. 10. Malo pred 14. uro smo se začeli zbirati na parkirišču Planinskega društva Kočevje. Skupina mladih planincev vseh treh kočevskih osnovnih šol se je počasi večala in pridružil se nam je tudi predsednik PD Kočevje gospod Milan Mlakar. Število novih planinčkov in tistih, ki že hodijo z nami na pohode je bilo nad našimi pričakovanji. Pridružilo pa se nam je kar nekaj korajžnih staršev. Tako je bila naša kolona v lepem sončnem jesenskem popoldnevu dolga in živahna.

Za vzpon do koče in na Mestni vrh smo izbrali krajšo in strmejšo pot. Z nekaj postanki in nasveti smo prispeli do Koče pri Jelenovem studencu, kjer nam je oskrbnik pripravil vroč čaj. Mentorice so planinčkom razdelile lepe nove planinske dnevnike, v katere bodo vpisovali svoje pohode. Novih dnevnikov so se zelo razveselili, vanje odtisnili prvi žig, narisali ali napisali nekaj vtisov, odvisno od starosti posameznika.

Po opravljeni nalogi smo mladega planinčka presenetili z darilcem, voščilom in pesmico za 7. rojstni dan, nato pa se povzpeli na vrh do razglednega stolpa, kjer je bil pogled na Kočevje z okolico res očarljiv v naštetih barvah jeseni. Pod stolpom smo ubrano zapeli slovensko in planinsko himno, se postavili za skupno fotko in sestopili do koče. Tam smo si oprtali nahrbtnike, pregledali vezalke na čevljih in se pripravili za sestop.

Hoja navzdol je potekala kar v hitrem tempu, saj se je noč neizmerno bližala. Zelo smo uživali, ker je pod nogami šumela jesenska pesem. Pot je bila posuta z debelo odejo suhega listja in tako skrivala nevarnost za padce in tudi teh je bilo kar nekaj, vendar brez poškodb.

Na parkirišče v Podgorsko ulico smo prišli srečni in zadovoljni, z lučkami in v temi zaključili še eno lepo planinsko doživetje in že komaj čakamo naslednji pohod.

Za Mladinski odsek Planinskega društva Kočevje
Zinka Levstek

DVODNEVNI PLANINSKI TABOR MLADIH PLANINCEV NA POKLJUKI

Zopet se je pričelo novo šolsko obdobje, začetek nečesa novega. Mladi planinci osnovnih šol na Kočevskem z mentoricami in vodniki pa kar nadaljujemo z našimi komaj pričakovanimi mesečnimi pohodi po lepi Sloveniji. In prvi tak je že tradicionalen dvodnevni planinski tabor. Tabor predstavlja nekakšno nagrado planincem vseh treh šol na Kočevskem, ki so se udeleževali planinskih pohodov v preteklem šolskem letu.

Vodniki Tomaž Š., Zinka L., Branka R., mentorice Majda T., Melita B., Nadja O. ter Polonca K. smo letos izbrali zopet novo destinacijo - kraško planoto v Julijskih Alpah, Pokljuko. Zgodaj zjutraj, 7. 10. 2017, smo se odpravili z otroki (bilo jih je kar 63) do naše izhodiščne točke, do hotela Jelka na Pokljuki, kjer smo bili prijetno presenečeni nad ambientom in samo nastanitvijo. Otroci so komaj čakali, da si izberejo sostanovalce in se razporedijo po sobah hotela. Dopoldne smo si ogledali okolico hotela, prepoznavne lesene planinske koče, pašno živino in čudovito zeleno travnato in gozdno pokrajino. Po kosilu smo se odpravili na prvi višinski pohod. Z mlajšimi planinci smo dosegli Blejsko kočo na Lipanci (1633 m), s starejšimi pa Debelo peč (2014m). Vreme je bilo idealno za ta letni čas, razgled pa čudovit… Pohodniki, ki smo jih srečevali, so bili vidno presenečeni nad takšno množico mladih, zagnanih planincev in vsi so le-ta intuziazem pozdravili ter nas pohvalili. Po večurni hoji smo se vrnili v hotel, kjer smo v družbi našega predsednika PDK z velikim zanimanjem poslušali predavanje profesorja biologije in kemije g. Dragota Klenovška o zaščitenih malih živalih. Ob tem smo se lahko vsi zamislili o našem odnosu do vsega živega. Po večerji so sledile različne delavnice: učenje vezanja vozlov, likovna delavnica, kjer so si otroci lahko izdelali lesen obesek z markacijskim znakom. V mirnem kotičku smo lahko prisluhnili mentoričinem branju in pripovedovanju legend. Seveda pa ni manjkal tudi nočni pohod z lučkami, ki je za otroke vedno nekaj posebnega.

Naslednje jutro po zajtrku smo izpolnjevali planinske dnevnike in se pripravili na drug višinski  pohod, pohod na Viševnik (2050 m). Z mlajšimi planinci smo se ustavili na prevalu pod vrhom, starejši pa so le-tega osvojili. Spopadali so se s plezalno tehniko, saj so si morali pri vzponu in spustu pomagati tudi z rokami. V soncu smo malce utrujeni in lačni posedli po suhi, topli travi, ko nas je začela obletavati jata kavk. Lahko si predstavljate, kako so otroški vriski ob tem odmevali v daljavo… Po prihodu nazaj smo pojedli kosilo, uredili sobe in naredili letošnjo analizo tabora.

Kot vsi dosedanji planinski tabori je tudi ta pustil v mladih planincih globok vtis, ki se ga bodo radi spominjali.

Lep planinski pozdrav!

 

Za Mladinski odsek Planinskega društva Kočevje
Polonca Kalič

 

POHOD MLADIH PLANINCEV NA VELIKO PLANINO

 

V zgodnjem sobotnem jutru, 27. maja, smo se planinci Mladinskega odseka Planinskega društva Kočevje odpeljali na zadnji letošnji pohod v tem šolskem letu.

Ta je gotovo nekaj posebnega, saj ga zdaj že kar tradicionalno organiziramo skupaj s starši, ki se tega povabila zelo razveselijo in to pokažejo s svojo številno udeležbo. 120 pohodnikov – 63 otrok, 47 staršev in 10 spremljevalcev mentorjev in vodnikov – se je z nasmehom na obrazu in z dobrotami v nahrbtniku podalo iz Marjaninih njiv po označeni poti na Veliko planino (1666 m). To je prelepa planota nad Kamnikom, na kateri so domačini v preteklosti zgradili več pastirskih naselij, danes pa čez poletje na njej še vedno pasejo živino.

Med sproščenim klepetom smo prehodili več njenih planin, opazovali cvetoče planinsko cvetje in lepe planinske koče, prekrite s skodlami, nekatere med njimi obnovljene na novo kot v pravljici. Hoja po mehki travnati površini je bila prav prijetna, večkrat smo se ustavili in svoj pogled usmerili v daljavo na Kamniško-Savinjske Alpe in njene vrhove. Naši vodniki in predsednik PD Kočevje gospod Milan Mlakar so svoje znanje delili z nami in nam povedali njihova imena pa tudi nadmorsko višino. Po počitku in okrepčilu v Domžalskem domu smo najbolj prizadevnim planincem podelili še bronaste, srebrne in zlate planinske znake.

Pot v dolino je kar prehitro minila in že smo bili na parkirišču pred našimi avtobusi. Proti večeru smo se, napolnjeni s svežino planin, malo ožarjeni od sonca, zadovoljni in ne preveč utrujeni vrnili v Kočevje.

Vsem mladim planincem, njihovim staršem, mentorjem, vodnikom, Planinskemu društvu Kočevje, šoferjem in prav vsem, ki so kakorkoli pripomogli k uspešni realizaciji vseh naših pohodov in dejavnosti v tem šolskem letu, se iskreno zahvaljujemo. Zdaj pa še za nekaj dni v šolske klopi, potem pa z varnim korakom veselo na počitnice in na svidenje jeseni.

 

Za Mladinski odsek Planinskega društva Kočevje
Melita Berlan

POHOD MLADIH PLANINCEV NA ZELENICO

 

Pa je prišla!  Težko pričakovana sobota, 22. aprila. Že pred sedmo uro zjutraj smo se v popolni planinski opremi,  s polnimi nahrbtniki dobrot in ogromno dobre volje zbrali na avtobusni postaji.  60 učencev z mentoricami in vodniki je bilo preveliko število za avtobus. Zato je na pomoč pripeljal še kombi. Vožnja je bila dolga a prijetna. Na Voklem smo si privoščili prvo malico. Pešačiti smo začeli na Ljubelju. Zlasti najmlajši planinci so težko verjeli, da je na drugi strani tunela že Avstrija. Pogled na gole vrhove Karavank in prostrana melišča Begunjščice nas je dodatno motiviral za vzpon. Krenili smo po trasi smučišča do koče Vrtača. Strmina nas je pošteno segrela. Nato pa previdno korak za korakom po kamniti stezici med ruševjem do vrha, kjer v zavetju 1536 m visoko stoji koča na Zelenici. Skrbniki so bili zelo gostoljubni in prijazni. Po počitku in izpolnjevanju dnevnikov smo se pred kočo še fotografirali in kepali. V dolino smo se vrnili po malo daljši vendar položnejši poti. Previdni smo morali biti  pri prečkanju številnih kanalov, ki jih je izdolbla voda. Pred vkrcanjem na avtobus smo se  sprostili na travnatem pobočju. Eni so raziskovali suho dno struge, drugi so se lovili, valjali, delali prevale, nekateri pa so se prepustili uživanju na soncu. Med potjo domov smo se ustavili le enkrat za nujne potrebe. Kljub temu smo se vrnili nič prej kot ob 17.00.

Za MOPDK Majda Terbuc

MLADI PLANINCI NA ČEMŠENIŠKI PLANINI

 
Dnevi hitro tečejo in že je bila pred nami sobota namenjena planinski turi. Novemu cilju naproti se je odpeljal poln avtobus radoživih otrok in mentoric. Tokrat smo se podali mimo Trojan na Čemšeniško planino.

Pod Lovskim domom smo izstopili iz avtobusa in si privoščili malico. Veter nam je kuštral lase in nas hladil. Nato smo se podali po cesti in nato po lepi planinski poti po gozdu do smučišča Prvine in naprej na Čemšeniško planino. Med hojo smo opazovali razcvetene telohe, trobentice, velike zvončke, žafran in čemaž. Marsikdo je prvič okusil čemaž, nekateri so si ga malo nabrali tudi za domov.

Planinska pot nas je peljala do koče na Čemšeniški planini. Vrh, ki smo ga osvojili, se nahaja 15 min nad kočo. Razgled z vrha nam je zakrila oblačnost, a veselja nam ni vzela, saj je pred kočo sledila malica. Izpolnili smo dnevnik mladega planinca, v katerega je marsikdo narisal tudi srnjačka, ki nas je presenetil, ko nam je presekal pot. Ko je bilo vse narejeno, pa je bil čas za igro na igralih. V gozdu ob jasi rastejo stara drevesa z zanimivimi izrasti in vejami, na katerih smo lahko preizkusili svoje plezalne spretnosti. Tudi kotaljenje po travnati strmini je bilo za nekatere zabavno. Preden smo se podali v dolino, smo naredili še skupinsko sliko – da nam bo pohod ostal v lepem spominu.

Na poti domov pa nas je najlepše še čakalo – krofi! Vsak s svojo vrečko ali kartonom krofov, da bomo presenetili še domače, smo se vrnili k avtobusu. Tu smo se posladkali s krofi, na avtobusu pa je dišalo po krofih kot v trgovini.

Veseli in zadovoljni smo se vrnili v objem svojih staršev.

Veselo snidenje na novem planinskem pohodu!

 

 
Za MO PD Kočevje
Nadja Oberstar

 

POHOD NA KRIŠKO GORO

V soboto, 18.3.2017, se je 17 starejših mladih planincev, pod vodstvom vodnikov in predsednika PD Kočevje, odpravilo na 1471m visoko Kriško goro. Po dveh urah vožnje smo prispeli do izhodišča Gozd. S parkirišča smo se najprej sprehodili do bližnje cerkve, od tam pa po strmi in ozki pot proti gori. Hodili smo po gozdnih poteh in med travniki, ki so pozimi nevarni zaradi plazov. Na visoki nadmorski višini je bilo še nekaj snega in kakšna ledena plošča, ki pa smo se ji spretno izognili. Med potjo smo se nekajkrat ustavili, popili požirek vode in si ogledali rastline, ki so značilne za to področje. Višje, ko smo hodili, bolj hladno je bilo in pihal je mrzel veter. Ko smo prišli na vrh smo pred seboj zagledali kočo na Kriški gori, do katere pripelje tudi tovorna žičnica. Od tu je lep razgled predvsem proti Gorenjski ravnini in v ozadju proti Julijskim Alpam. Videli smo Tolsti vrh, Storžič in pogorje Košute. Ko je lepo vreme pa se vidi tudi Stol. V koči so nas postregli s čajem. Tam smo si odpočili, napisali in žigosali dnevnike. Pot v dolino je bila zelo strma in nevarna, zato smo morali hoditi previdno. Po približno eni uri hoje smo se pred ciljem slikali. Po vrnitvi v dolino, smo se ustavili v Koči na Gozdu, kjer so nas pogostili z domačimi kremnimi rezinami. Še pogled na lepo prebujajočo naravo in  odpravili smo se proti Kočevju.

Za MO PD Kočevje,
STELA POJE in LANA ŠTIMAC

OŠ Ob Rinži

Mladi planinci na Krimu

V soboto, 11.2.2017, se je 58 mladih planincev pod vodstvom  vodnic in petih mentorjev odpravilo na 1107m visoki Krim, ki je po nadmorski višini sicer že gora, po videzu pa  hrib na obrobju ljubljanske kotline.

 Po dobri uri vožnje smo skozi megleno barje, na katerem se je sneg bolj slutil kot opazil, prispeli do izhodišča, vasi Gornji Ig.  Proti vrhu smo po rahlo zasneženi in strmi gozdni poti krenili v dveh skupinah (mlajši in starejši) . Mladi planinci so po navodilu vodnic previdno merili korake, saj se je pod tanko snežno plastjo skrival led. Z vsakim višinskim metrom se je spreminjala tudi podoba gozda, saj so se veje bolj in bolj upogibale pod ivjem. Pod vrhom je bil gozd že zimsko čaroben. Sem in tja se je stresla kakšna veja (včasih sama, včasih s pomočjo kakšne roke) in presenetila pohodnika z obilno snežno ploho za vrat.

 Po dveh  urah hoje smo prispeli do oddajnika ter koče, oboje ujeto v ivje in led. Odstranili smo sneg z vetrovne rože in se  poskušali orientirati, toda gosta megla nam je  razglede onemogočila. Po malici in čaju so mladi pohodniki vestno izpolnili dnevnike, vse natančno pospravili  in že smo zopet previdno sestopali po drugi strani  hriba. Tretješolko , sopotnico dobršnega dela poti, sem  vprašala, zakaj se tako redno  udeležuje pohodov. Odgovorila je kratko in jedrnato: »Ker sem rada v naravi.« Res je opazila ledeno skulpturo pod skalo, poskušala izpod snega potegniti v  zmrznjeno zemljo ukleščeno vejo, pobrala del skorje, ki jo je pritegnila s svojo obliko… Narava ji je nudila tako izziv kot igro – in kljub turobnemu vremenu je skupaj z vrstniki aktivno preživela zanimivo soboto. Brez celodnevnega gledanja v zaslone vseh vrst.

Po debelih dveh urah nas je v vasi Jezero pričakal topel avtobus in z njim konec pohoda. Še dolgo pa nas bo grela izjava oskrbnika koče:« Od kod pa ste? A iz Kočevja? Tako kulturnih in umirjenih mladih planincev pa tu še nisem gostil.«

 Marija Erjavec               

 

MLADI PLANINCI NA PRVI POHOD V NOVEM LETU 2017

KRAŠNJI VRH – 542 m

V zasneženem jutru, v soboto, 14. januarja, smo se mlajši planinci vseh treh OŠ (31 otrok) ter mentorice in vodnica podali na zimski pohod v Belo krajino. Že sama pot do tja nam je bila poseben izziv, saj smo se vozili ponekod kot v snežnem tunelu… Otroci so bili že na avtobusu seznanjeni o pokrajini, kamor smo bili namenjeni in hkrati preizkusili svoje šolsko znanje.

V Bojanji vasi smo se dobro okrepčali s hrano in pijačo iz nahrbtnika, potem pa peš začeli pot po gričkih in položnih delih proti cilju našega pohoda. Vodil nas je g. Martin, markacist iz domačega PD (Metlika). Gazili smo sneg, ki je zapadel ravno v zadnji noči. Mlade pohodnike je tako ves čas mikalo, da bi počeli vragolije. Zato smo se vmes ustavljali, da so lahko sprostili svojo domišljijo in energijo – ustvarjali so male skulpture in se seveda tudi kepali. Narava nam je ta dan ponudila poleg snega tudi naravne drevesne »tunele«, skozi katere smo hodili in raziskovali okolico. Pot se je vila po belem goščavju, malo po odprtem terenu, malo skozi gozd do kapelice, kjer je vodni izvir. Naredili smo še krajši vzpon do cerkve Sv. Trojice, kjer so na spominski plošči zapisane pomembne osebe, ki so se rodile na Krašnjem vrhu. Le-ta je bil naš cilj pohoda, malo nad cerkvijo, zaobljen vrh, na katerem stoji urejena koča PD. V njej smo se pogreli, preoblekli in ponovno okrepčali. V planinski dnevnik so planinci pridobili nov žig. Zunaj smo si ogledali okolico koče, ki ponuja različne možnosti sprostitve. Sledilo je še fotografiranje, nato pa smo nadaljevali pot skozi gozd proti Radovici. Pred koncem so otroci doživeli komaj pričakovano kepanje in dričanje na zasneženem pobočju. To pa je bilo veselo!

V letu 2017 vam želimo prijetno raziskovanje kotičkov naše dežele in varen korak.

Lep planinski pozdrav!

Za MO PD Kočevje
Polonca Kalič

         
 

POHOD MLADIH PLANINCEV NA SVETI PETER

Mladi planinci MO Planinskega društva Kočevje smo izkoristili lepo zasneženo jutro in dopoldne v soboto, 14. januarja, ter se odpravili na 888 metrov visoki vrh Sveti Peter nad Dvorom. Ob 8. uri zjutraj je avtobus, po še delno zasneženih cestah, odpeljal petnajst udeležencev proti vasi Lašče. Tam nas je pričakal planinski vodnik PS Dvor gospod Andrej. Prvi del našega vzpona je potekal po sveže zasneženi gozdni cesti, kjer 10–15 cm novozapadlega snega ni predstavljalo nobene ovire za dobro opremljene mlade planince. Na poti smo prečili in spoznavali kar nekaj sledi ter gazi gozdnih prebivalcev. Zaradi snega smo napredovali nekoliko počasneje, se večkrat ustavili in občudovali lep zasnežen bukov gozd.

Po približno uri in pol hoje se je naš vodnik zaustavil pri velikem železnem križu in nam začel pripovedovati zanimive zgodovinske dogodke. Planinci smo izvedeli veliko o težki zgodovini tega območja, sploh med drugo svetovno vojno, in o povezavi lokalnega prebivalstva z livarno v Dvoru. Iz omenjene livarne, danes je muzej, včasih pa je nudila kruh skoraj 800 ljudem, so tudi litoželezni križi, ki sestavljajo križev pot, ki se vije proti vrhu, kamor smo bili namenjeni tudi mi. Izvedeli smo tudi, da je na vrhu nekoč stala tudi cerkvica, danes pa je na mestu njenega zvonika, ki je bil porušen med drugo svetovno vojno, razgledni stolp.

Na tem mestu smo zapustili zasneženo gozdno cesto in se usmerili na desno po strmi poti proti vrhu. Pot je v zadnjem delu potekala ob visoki obori, ki je namenjena srnjadi. Tik pod vrhom smo naleteli na staro debelo bukev, ki je bila nekaj posebnega. Pod njo so namreč mladi planinci iz ledu in snega izbrskali napis, ki se glasi takole: »Objemi debelo drevo in ozdravljena bosta tvoja duša in telo«. Seveda nismo želeli ničesar prepustiti naključju in zaledenela bukev je bila deležna močnih objemov. Na vrhu pa je, po dveh urah hoje po snegu, že utrujene planince čakal topel sprejem. Planinci PD Dvor, ki spada pod PD Krka Novo mesto, so nas pričakali s toplim zavetjem in vročim čajem.

Ob malici so si mladi planinci ogledali predstavitev o žalostni usodi starega zavetišča, ki je konec leta 2014 pogorelo. Na srečo leži vrh Sveti Peter na tromeji občin Kočevje, Žužemberk in Dolenjske Toplice, katere so pomagale planincem pri gradnji novega zavetišča. Prav tako so nam pokazali fotografije in vtise iz svojega osvajanja najvišjega vrha Alp Mont Blanca. V zavetišču se je našla tudi stara klavirska harmonika in pohodniki so presenečeni ugotovili, da ena od njihovih mentoric obvlada tudi ta inštrument.

Po okrepčilnem čaju so mladi planinci izpolnili svoje planinske dnevnike in se povzpeli še nekaj deset metrov do razglednega vrha, kjer kraljuje visok razgledni stolp, po zaslužen pečat. Na vrhu pa se jim je odprl čudovit razgled vse tja do Julijskih Alp, z očakom Triglavom na čelu, in nekoliko bolj izrazitih Kamniško-Savinjskih Alp na severu.

Ob 12.30 je bil čas za vrnitev proti Laščam. Zahvalili smo se za topel sprejem in se odpravili v dolino. Tudi tokrat nas je spremljal gospod Andrej in skrbel za varen korak po strmi zasneženi poti. Sestop je, podobno kot vzpon, trajal približno dve uri, pa ne zaradi utrujenosti, ampak ravno nasprotno. Na zasneženi poti smo si namreč privoščili obilo snežnih radosti in zares izkoristili idilično zasneženo soboto. Nekaj minut pred 15. pa  nas je šofer varno pripeljal na avtobusno postajo.

Mentor: Miha Kolarič

POHOD MLADIH PLANINCEV V VESELEM DECEMBRU 

Pa je prišel najlepši čas v letu – čas zaključkov, presenečenj in obdarovanj. Vsega tega se vsako leto decembra razveselimo tudi mladi planinci s svojimi mentorji in vodniki. Letos smo za vse to poskrbeli kar v domačem kraju, in sicer v petek, 9. decembra, s pričetkom ob 16. uri.

Le zakaj v petek popoldne, in ne v soboto zjutraj, kot je v naši planinski navadi? Potrebovali smo svetlobo, mrak in noč. Zato se je vse skupaj začelo pred športno dvorano, še v svetlem delu dneva, od koder je krenilo 95 mladih pohodnikov in 9 njihovih vodnikov ter mentorjev. Krenili smo po cesti proti Fridrihštanju in si nad kamnolomom ogledali mesto z okolico. Za najmlajše je bil to presenetljivo očarljiv pogled. Kaj kmalu se je začelo mračiti in pot so nam začele osvetljevati naglavne in roče svetilke. To je bilo zanimivo in na trenutke zelo atraktivno, ko so učenci ugotavljali njihovo zmogljivost in delovanje. Ja, kakšna je tudi prehitro ugasnila. Med hojo po cesti smo pogled večkrat usmerili v dolino, kjer se je mesto Kočevje bohotilo z množico barvitih lučk.

Pohodniki z lučkami smo se ustavili na Štamflovem ovinku, kjer so nas starejše gospe planinke in predsednik društva pričakali s toplim čajem. O, kako je prijal in nas pogrel! A temu je sledilo novo presenečenje. Z nežnim glasom smo priklicali pravega pravcatega Božička, ki se nam je s počasnim korakom približeval in v siju lučk stopal po strmi gozdni cesti. Ob tem pogledu smo vsi onemeli. V zahvalo za njegov prihod in darila smo mu zapeli pesmico, on pa nas je obdaril s sadjem, sladkarijami in steklenico za vodo. Ob njegovih besedah, da je za vse nas v mestu naročil pice, pa smo postali zelo lačni. Zato smo v dolino kljub temi pospešili svoj korak in skoraj tekli. Po nočni hoji v hladnem večeru se nam je pica s pijačo pri Briškiju zelo prilegla.

Zaključek planinskega leta je bil s presenečenjem in obdarovanjem več kot popoln. Za vse donacije in izkazano pomoč se mladi planinci z mentorji in vodniki zahvaljujemo Božičku, PD Kočevje, tovarni Intersocks Kočevje in Pizzeriji & Špageteriji Briški. Ker je bilo to naše letošnje zadnje planinsko srečanje, smo si izrekli še lepe želje za 2017 in varen korak pri nadaljnjih turah. Srečno in zdravo novo leto želimo tudi našim staršem in vsem, ki podpirate in spremljate naše delo.

Za Mladinski odsek PD Kočevje

Melita Berlan

DVODNEVNI TABOR V DOLINI VRAT

V soboto, 8. oktobra 2016, se je 73 učencev članov mladinskega odseka Planinskega društva Kočevje pod skrbnim vodstvom mentoric iz vseh treh osnovnih šol in planinskih vodnikov že ob šestih zjutraj poslovilo od svojih staršev. Polni pričakovanja smo se z dvema avtobusoma odpeljali proti dolini Vrat pod Triglavom. Po treh urah smo res prispeli do Šlajmerjevega doma. Nastanili smo se po sobah, si izbrali posteljo  in zložili prtljago. Na kratkem sestanku smo se seznanili s hišnimi pravili in dejavnostmi na taboru. Po slastnem kosilu smo takoj krenili na štiriurni pohod do bivaka pod Luknjo. Pot je bila strma in skalnata. Ob vračanju v dolino je celo vodnici Zinki zmanjkalo tal pod nogami. Na srečo brez posledic. Zadnji del poti je potekal ob plitvem  bistrem potočku v katerega je čofnila preveč radovedna planinka.

Večer smo preživeli v topli učilnici ob krušni peči. Poslušali smo legende o teh krajih, si ogledali predstavitev učencev o poletnem pohodu na Triglav, risali, se igrali družabne igre.. Pred spanjem je sledilo  še klepetanje in hihitanje po sobah. Zjutraj so nas očarali vrhovi gora pokriti z novozapadlim snegom. Prejšnji dan so se namreč skrivali v gosti megli. Ta neopisna lepota nas je takoj zvabila na pohod do slapa Peričnik. Starejši so si ogledali še arkade in se  sprehodili pod slapom, mlajši pa zaradi varnosti raje ne. Po tri in polurni hoji je teknilo kosilo v Aljaževem domu. Sledilo je zapisovanje doživetij  v dnevnike, neljubo pospravljanje sob in iskanje lastnikov pozabljenih stvari. V rahlem dežju smo se namestili v topla avtobusa in se odpeljali domov, kjer so nas starši že težko pričakovali. Težko je opisati vzdušje na takem taboru ker moraš to preprosto doživeti.

Mentorica PK Majda Terbuc

 

 

PLANINSKI DAN MLADIH PLANINCEV pri Koči pri Jelenovem studencu

Novo šolsko leto je že v teku in tako so se pričela že srečanja oz. izleti mladih planincev vseh treh osnovnih šol na Kočevskem. 24. septembra je potekal Planinski dan na »domačem terenu«. Pohod je bil namenjen predvsem novim planinčkom in njihovim staršem, ki so jih spremljali. Zbrali smo se pri izhodiščni točki, pri nekdanjem Dinosu v Podgorski ulici. Po kratkem pozdravu naše vodnice Zinke smo se podali na Kalanovo pot v počasnem, zmernem koraku. Udeleženih je bilo kar 65 otrok in okoli 20 staršev ter seveda mentorice in vodniki. Strah pred strmo potjo je bil za starše odveč, saj se je vmes slišal komentar S takim tempom pa še meni gre! Z nekaj vmesnimi kratkimi postanki smo prispeli do cilja, kjer se nam je odprl sončen pogled na lepo dolino s Kočo pri Jelenovem studencu. Otroci so veselo zdrveli do ognjišča na prostem, kjer je že gorel ogenj in se posedli okrog njega. Tudi igrala so bila hitro polna.

Kmalu nas je pozdravil predsednik našega Planinskega društva, gospod Milan Mlakar. Zaželel nam je vse dobro pri tem in nadaljnih pohodih ter nas povabil na pogostitev z rogljički, sokom in vročim čajem, kar sta pripravila nova oskrbnika koče Primož in Mitja.

Planinčki so se lahko preizkusili na plezalni steni za kočo. Preizkusili so uporabo pasu v steni za plezanje. Seveda so bili pod budnim očesom (varnost!) vodnic ter dveh staršev, ki so jim pri tem pomagali. To pa še ni bilo vse. Otroci so komaj dočakali, da so lahko preizkusili še novo pridobitev, spust po jeklenici. Tam pa je za njihovo varnost poskrbel vodnik Peter Poje, vodnica Branka ter starši.

Sledilo je še skupno fotografiranje. Potrebno se je bilo posloviti in pripravili smo se na sestop po Grajski poti. Ves pohod je pod budnim očesom skozi fotografski objektiv spremljala tudi mamica naših mladih planink, Mojca.    

Da pa je adrenalin še deloval, je proti koncu Grajske poti to občutilo nekaj mladih pohodnikov. Ugotovili so, da imajo ose precej močno želo… Vendar je bilo vsem dobro!  

Zaključili smo lep, prvi planinski pohod v letošnjem šolskem letu. Ostali sledijo…

Lep planinski pozdrav!

Zapisali: Polonca Kalič, mentorica MO PD Kočevje ter vodnica Zinka Levstik.                                                                                                                                      

 

 

 

VZPON MLADIH PLANINCEV NA TRIGLAV (2864 m)

(19. in 20. avgust 2016)

 

Po več letih pridnega obiskovanja planinskih aktivnosti v mladinskem odseku PD Kočevje, je prišel čas, ko so se mladi planinci odpravili na najvišji vrh Slovenije in Julijskih Alp Triglav. Ta čast je pripadla Zali Perko, Gregorju Šterku in Marcelu Francu Kaliču iz osnovne šole in Eleonori Vidic in Davidu Pekici, ki sta končala 1. letnik gimnazije. Pod vodstvom staroste kočevskih vodnikov Toneta Ožbolda in vodnice ter mladinske mentorice Branke Rajner ter vodnika Tomaža Špeharja, katerim so se pridružili še izkušena planinca Franc Šalamon in Milan Mlakar, smo se zjutraj ob peti uri s kombibusom odpeljali v smeri Mojstrane. Proti dolini Krme kjer je  kombibus parkiral na koncu travnikov. Preobuli smo se v pohodne čevlje, še enkrat preverili opremo in krenili na pet do šest urni pohod proti Kredarici. Vremenska napoved je bila bolj »tako tako«, upali pa smo na najboljše. Vreme nam je bilo res naklonjeno, jasno, ko smo bili še v senci Draških vrhov in Tosca, nato pa so se pojavili oblaki in zopet nam ni bilo prevroče. Pri pastirskem stanu Prgarca, ki je nekako na pol poti do Kredarice, smo imeli malico nato nadaljevali mimo studenčka v strmino do manjše planote pod Kalvarijo. Malo počitka in kmalu zagrizemo v okljuke Kalvarije, ki je dobila ime po utrujenosti in soncu, ki te neusmiljeno žge izza hrbta. Nas pa so ga zagrnili oblaki in pred Kredarico smo celo prišli v meglo. Do Kredarice smo porabili dobrih 5 ur. Na Kredarici smo nekaj pojedli in popili ter si uredili spanje. Triglav je bil večinoma ovit v oblake, tako da smo se odločili, da se povzpnemo nanj v jutranjih urah naslednjega dne. Mladina je šla z vodniki do samega podnožja in prvih klinov, ter so tako še pred spanjem okusili steno samega Triglava. Drugi dan se prebudimo v čudovito jutro. Sonce je ravno vzhajalo in vse naokoli ovilo v zlato barvo. Na vzhodu so se pod oblaki zarisale Kamniške Alpe na jugu pogled vse do Velikega Snežnika. Pozajtrkujemo in se opremimo za vzpon. Odvečne stvari pustimo v koči, s seboj vzamemo samo pijačo in dodatna oblačila. V steni je že veliko planincev, tisti najbolj zgodnji se že vračajo. Še zadnji napotki in odpravimo se v steno. Kmalu smo v steni med klini in pletenicami. Za vse nas velja obvezno varovanje s samovarovalnim kompletom, kar nam sicer vzame nekaj več časa, zato pa je vzpon veliko varnejši. Klak, klak pojejo vponke in v tri četrt ure smo že na vrhu Malega Triglava. Mladina se odlično počuti v steni. Lepo jih je gledati kako samozavestno, pa vendar previdno osvajajo višino. Vidi se, da so z njimi res veliko delali v mladinskem odseku. Na Malem Triglavu nekaj popijemo se odpočijemo in nadaljujemo proti vrhu. Srečujemo vedno več tistih, ki se že vračajo, med njimi je veliko tujcev. Srečanja potekajo v dogovoru z obema stranem, tako, da varnost ni niti malo ogrožena. Pred nami je še zadnja stena, okoli nje in pred nami Aljažev stolp okoli njega pa množica zadovoljnih planincev. Čestitke in objemi, nato se razgledamo okoli sebe. Pogled na okoliške hribe in doline je nepozaben. Na severu vidimo vse naše najvišje vrhove od Škrlatice Mangarta, Jalovca pa do Visokih Tur s 3798 m visokim Velikim Klekom (Grossglockerjem). Vreme je čudovito, sonce nas lepo greje, okoli nas množica, ki čaka na slikanje in obvezni krst tistih, ki so prišli prvič na vrh. Tudi mi se prerinemo do stolpa in nekako si najdemo mesto in čas za slikanje. Tone si pripravi vrv, Branka pa vprašanja in kmalu je na vrsti krst. Glede odgovorov so se vsi dobro odrezali, prav tako tudi Tone z vrvjo, da so vsi še nekaj časa čutili zadnjo plat. Še zadnje skupno slikanje in čas je za vrnitev. Ker smo za povratek izbrali pot čez Rž in mimo Staničevega doma do kombibusa v Krmi, nas je čakalo 2100 metrov spusta kar nikakor ni malo. Po steni se spuščamo z enako previdnostjo ali še bolj kot, ko smo se vzpenjali. V hribih velja pregovor, da je tura končana, ko si varno v dolini. Največ nesreč v hribih se zgodi ravno ob povratku, ko večini zbranost popusti, k temu pa je potrebno dodati še utrujenost. Na Kredarici imamo krajši postanek, nekoliko si odpočijemo in odžejamo, nato se v popolni opremi odpravimo proti vrhu Kredarice in nato v stene Rži. Tudi tu so vrvi in klini in šele, ko se začnemo spuščati proti Staničevi koči nastopi melišče in lahko pospravimo pasove in čelade. Čez dobro uro smo v Staničevi koči, kjer si večina privošči toplo malico. Po dobri uri se odpravimo po stezi med Ržjo in Rjavino v smeri Prgarce in naprej v dolino Krme. Pot je lepa in za razliko od Kalvarije vodi med gorskimi travniki posutimi s cvetjem in poraslimi z rušjem. Do pastirskega stanu se nam pot ni pretirano vlekla, zadnjih 850 m spusta pa je bilo kar dolgih in do kombibusa smo prišli resnično utrujeni. Tudi mladina je kar nekako posedla in se le počasi odpravila do korita, kjer smo se za silo umili. Tura je trajala celih 12 ur kar pa sploh ni malo. Vsi smo bili zadovoljni, ker nam je uspela lepa tura in kar je najbolj važno brez najmanjše poškodbe. Razbolele mišice pa se bodo  že pozdravile v naslednjih dneh.. Na povratku smo se ustavili še na pico v Gali, nato pa nas je večina (razen šoferja seveda) vsaj za kratek čas zaspala in okoli polnoči smo bili na postaji v Kočevju.

 

Za MO PD Kočevje,

Milan Mlakar

 

PLANINSKI POHOD NA LOVRENŠKA JEZERA

Na sončno soboto, 28. maja, so se mladi kočevski planinci skupaj z mentorji in vodniki odpravili na zadnji pohod v tem šolskem letu – na Lovrenška jezera na Pohorju.  Po tradiciji so se pohodu pridružili tudi starši in tako smo kar s tremi avtobusi (143 planincev) krenili proti izhodišču poti – Rogli.

Preko pašnikov in smrekovega gozda smo po lahki označeni poti prišli do razglednega stolpa ob Lovrenških jezerih (1520m),  ki so obrobljena z lesenimi potmi. Pazljivo smo stopali po njih ( tam so zaradi občutljivega naravnega ravnovesja) in pazili, da čuvarju jezer  - Jezerniku – nismo skalili vode.  Jezerca pa so kot temna očesa, ki so le mimobežno odsevala postave pohodnikov , ždela  v  svojem večnem miru, kot da bi nas opominjala – ustavite korak in uživajte v brezčasni lepoti…

Po malici smo v lagodnem tempu krenili do Koče na Pesku, kjer so  mentorji mladim planincem za vztrajno hojo v gore podelili bronaste in srebrne planinske znake.

In največja vrednost pohoda?  Poleg občudovanja narave in druženja  tudi nedeljena pozornost staršev, v kateri so uživali mladi planinci. Čas za pogovor, ki ga niso prekinjale običajne banalnosti hitrega vsakdana.

Nasvidenje jeseni, na novih planinskih poteh!

Marija Erjavec

 

 

 

POHOD STAREJŠIH PLANINCEV NA POLHOGRAJSKO GRMADO

 

V soboto, 16. 4. 2016, ob 7. uri zjutraj, smo se mladi planinci iz OŠ Ob Rinži in OŠ Stara Cerkev zbrali na avtobusni postaji in se z avtobusom odpeljali proti Polhovemu Gradcu.

Po zaključeni jutranji vožnji smo pomalicali in se siti odpravili proti Polhograjski Grmadi. Hodili smo tri ure. Sprva smo hodili po gozdni poti, nato pa smo prišli do travnika, kjer je stala cerkev Sv. Uršule. Izvedeli smo, da so pri tej cerkvi snemali slovenski film Cvetje v jeseni. Pot naprej je bila peščena, kamnita in zelo strma. Vedno bliže smo bili našemu cilju. Na mali Grmadi smo srečali skupino mlajših otrok, s katerimi smo se kulturno pozdravili in odhiteli na veliko Grmado. Vodnik Tomaž nam je v naše planinske dnevnike odtisnil žig. Odšli smo proti turistični kmetiji Gonte, s katere naj bi krenili na Tošč. To se žal ni zgodilo, ker nam je zmanjkalo časa. Na kmetiji je vsak izpolnil svoj dnevnik in si ogledal okoliške hribe. Čeprav smo že malo večji, nam je bilo zelo ljubko božanje zajčkov in igranje na igralih. Napotili smo se proti avtobusu, do katerega sta mlade planince vodili Hana in Liza. Zaradi Brankine obljube pa smo odšli še v McDonalds.

Z izletom smo bili vsi zadovoljni in upamo, da se kmalu ponovi.

Za Mladinski odsek PD Kočevje

planinki Hana &Liza

 

POHOD NA JAVORNIK

V soboto, 16. aprila se je 24 učencev  mlajše skupine planinskega krožka iz  OŠ Stara Cerkev skupaj z 22 učenci iz OŠ Ob Rinži in 9 učenci iz OŠ Zbora odposlancev ob sedmih zjutraj z avtobusom in kombijem odpeljalo proti Primorski. Seveda so šli poleg tudi vodnica Zinka in mentorice. Pešačenje smo začeli v Podkraju blizu Črnega vrha. Hodili smo po razgibani poti skozi gozd, travnike, pašnike...Poleg obilice pomladnega cvetja smo bili navdušeni nad prostranostjo s čemažem poraščenih pobočij. Vsi smo vonjali in okušali zdravilno zelišče in si ga nabrali tudi za domov. Na vrhu Javornika je postavljen razgledni stolp. Ker smo imeli jasno in vetrovno vreme, smo videli vrhove Karavank, Kamniških Alp in Dolomitov. Vrh Triglava se nam je ves čas nagajivo skrival v oblakih. Z vrha stolpa  se je videl tudi Tržaški zaliv. Težava je bila v tem, da lestev na drugem delu stolpa ni zavarovane z ograjo, zato smo se zaradi varnosti  povzpeli le do polovice. Pred močnim vetrom smo se za kratek čas skrili v kočo. V dolino smo se vrnili po drugi strani hriba. Med potjo smo nabrali veliko bodeče neže. Otroci so imeli nešteto idej za ustvarjanje z njo. Vožnja domov je zelo hitro minila.

Starejša skupina pa se je tokrat odpravila na Tošč.  Osvojili so Dolomitsko Grmado, vrh Tošča pa ne. Po pripovedovanju udeležencev so se imeli tudi oni super.

Mentorica Pk Majda Terbuc

 

POHOD MLADIH PLANINCEV NA VALVAZORJEV DOM POD STOLOM

Tu je, moker mesec marec, sušec, vendar mladi planinci se ne damo, čeprav nam vreme ni najbolj naklonjeno gremo iskat sonce na Gorenjsko pod Karavanke, da nas tam malo pogreje.

Prešerno veseli napolnimo avtobusa iz vseh treh kočevskih osnovnih šol, vendar nas je malo manj kot po navadi, samo 70. Tako zapustimo mokro in sivo Kočevje vsaj za en dan.

Ustavimo se na Voklem, da napolnimo prazne želodčke in pripravimo baterije za pohod. Pozdravljajo nas že jutranji sončni žarki, še lepše pa se lesketajo pobočja zasneženih okoliških gora in vrhovi z meglenimi klobuki. Za nekaj minut se nam je pokazal Storžič. Pot nadaljujemo po avtocesti do Radovljice in se peljemo mimo Prešernove Vrbe, Žirovnice do Završnice - Poljane.

Vožnje je konec, ko ustavimo ob umetnem jezeru z majhno hidroelektrarno. Na pravo pot nas usmerijo smerne table. Mladi pohodniki vemo, če sledimo tablam in markacijam prav gotovo pridemo na načrtovani cilj. Med hojo opazujemo bela pobočja z razcvetenimi telohi in zvončki, pisane strmine lila resja in žafrana, rumenih trobentic in jetrnika. Pot pa ni bila samo cvetoča, tudi blata ni manjkalo in vetra, ki nam je mršil lase. Zadnjih petnajst minut pa nas je čakala prava snežna drsalnica v hrib, kjer smo šli tri korake naprej in dva nazaj. Počasi vse premagamo, saj si prijateljsko pomagamo. Pred domom si očistimo še čevlje in se umaknemo v njegovo toplo notranjost, da nas slučajno v dolino ne odnese veter. Ob gneči v domu se malo stisnemo in prostora je kaj hitro dovolj za vse. V domu nas po naših željah postrežejo prijazni oskrbniki, spraznimo prineseno iz svojih nahrbtnikov, malo poklepetamo, izpolnimo planinske dnevnike in ne pozabimo na žige.

Vse pospravimo za seboj in že zagazimo na zasneženo cesto, po kateri sestopamo zaradi večje varnosti. Pot je daljša, pa nič zato, saj smo v sončnem vremenu uživali v snegu in delali angelčke. Na parkirišču smo malo obstali in si ogledali okoliške gore. V daljavi se nam je pokazal Triglav, pa Debela peč in  Babji zob…

Na marčevskem pohodu smo uživali vremensko različnih letnih časih, v blagem in sunkovitem vetru, soncu in blatu, še posebej pa na snegu.

Za Mladinsko odsek PD Kočevje

Melita Berlan in Zinka Levstek

 

POHOD NA KOZICE

Zadnji vikend v februarju smo se mladi planinci treh OŠ Kočevje po okriljem PD Kočevje kljub slabemu vremenu odpravili na planinski izlet. Kar 84 otrok in 8 spremljevalcev smo se odpeljali z dvema avtobusoma v Predgrad. Tu smo pritegnili pozornost domačinov, saj take množice mladine ne vidijo prav pogosto.

Prav hitro smo se umaknili z glavne ceste in se usmerili v hrib. A že na začetku poti so deževala vprašanja, kdaj bo malica. Za njo smo si vzeli čas nekoliko višje, pred tem pa smo morali zagristi v hrib na drug način,  po gozdni vlaki. Kmalu smo prišli na označeno pot. Oznake so malo drugačne, kot smo jih vajeni planinci. Na belem krogu je narisan zelen hrastov list in le-temu smo sledili vse do stolpa oz. TV oddajnika na vrhu. Pot proti našemu cilju, proti Kozicam nam je bila zanimiva, čeprav že nekoliko blatna, pa tudi megla nam je malo ponagajala. Ponagajale so nam tudi drobne snežinke in snežne kepe so švigale okoli nas… V dolgi koloni smo premagovali končno strmino in prišli do našega cilja.

Žal pa pričakovanega razgleda v Kolpsko dolino nismo bili deležni, saj nam je le-tega zastirala megla in nizka oblačnost. Po okrepčitvi, kratkem počitku, kepanju ter skupnem slikanju smo sestopili po gozdni cesti. Na poti navzdol nas je družina Šterk pričakala s toplim in sladkim presenečenjem. Postregli so nam z vročim čajem, s pogačo ter domačim pecivom. Siti smo lahko nadaljevali in zaključili pot nazaj, v Predgrad. V vaški gostilni smo se lahko očistili in uporabili njihove sanitarije.

Tako smo izpeljali še en planinski pohod, prav tega še s pomočjo domačina Romana Križmana, ki nas je spremljal. Hvala vsem, ki ste nam pomagali izpeljati še en lep izlet.

Lep planinski pozdrav!

Zapisali Zinka Levstik in Polonca Kalič za MO pri PD Kočevje.

 

 

MLADI PLANINCI NA CELJSKI KOČI

V soboto, 9.1.2016, sta se dva polna avtobusa kočevskih mladih planincev pod vodstvom mentoric in vodnic odpravila na pot proti izhodišču pohoda – pod vas Pečovnik pri Celju. Tam sta se nam pridružila tudi dobra poznavalca tamkajšnjih poti, Dani Vovk in Albin Volavšek, oba člana celjskega PD Železničar.

V sivem jutru so se mladi planinci smelo spopadli z razmočeno, ponekod ledeno  in blatno strmo stezo, ki je vodila po razloženem Pečovniku. Pogled nazaj je razkril v meglice ovit Celjski grad. V strm breg prislonjena skromna rumena hišica je nase opozarjala s tablo, da je v njej zadnja leta preživela prva slovenska svetovna popotnica in pisateljica potopisov – Alma Karlin. V gozdu nad vasjo smo občudovali  200 let staro mogočno bukev, izpod korenin katere izvira potoček. Po dveh urah hoje smo pri zvončku želja  v daljavi zagledali moderno stavbo, za katero se je izkazalo, da je naš cilj: Celjska koča (651 m). Le ta je koča le po imenu, v resnici gre za dobro opremljen hotel z urejenim smučiščem. Ravno pred ciljem se je sitno mršenje spremenilo v močan dež.  Tako so se vodniki odločili, da se zaradi dežja in  nevarnosti  zdrsov v  dolino odpeljemo z avtobusom.

Sledil je še obvezen vsakoletni test trojanskih krofov. Pohod so mladi planinci zaključili s spoznanjem, da je pot z medsebojno pomočjo lažja in varnejša, slabo vreme pa ni razlog, da ostanemo doma.

 

Marija Erjavec

 

 

VESELI DECEMBER MED MLADIMI PLANINCI

Ker je december zelo naporen za denarnice naših staršev, smo se na Mladinskem odseku Planinskega društva Kočevje odločili, da se tokrat sprehodimo po domačih hribih. V soboto, 12. decembra, se je pred OŠ Stara Cerkev zbralo 95 mladih planincev iz vseh treh osnovnih šol, trije vodniki, tri mentorice in Miha, ki skrbi tudi za lepe fotografije. Polni pričakovanja smo se že pred odhodom do Srčkove koče zelo razveselili, saj se nam je pridružil tudi predsednik Planinskega društva, g. Franci Janež. Videl je kako znamo kljub množičnosti hoditi previdno po prometnih površinah, po gozdni cesti pa razigrano, veselo, klepetavo in  nekateri tudi malo nagajivo. Po uri in pol hoje smo zagledali drugo presenečenje. Pred kočo je gorel pravi taborniški ogenj. Zelo nam je prijal tudi topel čaj. Gašper je predstavil delo taborniškega društva Rod svobodnega risa. Po kratkem in prijetnem druženju smo se po isti poti vrnili do šole. Preobuli smo se v športne copate in se zbrali v šolski telovadnici. Izvedeli smo, da je imel naš predsednik pred kratkim rojstni dan. Čestitali smo mu s pesmico. Izvedeli smo tudi, da bo v kratkem svoje mesto prepustil drugemu. Zato smo mu narisali vsak svojo risbico in skušali vse speti v knjigo spominov. On pa nas je obdaril s čokoladicami. Tik pred zaključkom druženja pa nas je pred vrati čakalo največje presenečenje. Eden od dobrih mož je pustil za nas polno škatlo pohodnih nogavic. Hitro smo našli vsak svojo številko in veseli odšli domov.

V imenu Planinskega društva Kočevje  se iz srca zahvaljujem vsem, ki ste nam kakorkoli pomagali pričarati lep sobotni dan za naše pridne pohodnike. Vsem želimo SREČNO NOVO LETO IN VAREN KORAK V PRIHAJAJOČEM LETU.

Mentorica PK: Majda Terbuc

 

 

POHOD MLADIH PLANINCEV NA TREBNI VRH

 

Zima, sneg in otroško veselje so na novembrski planinski pohod privabili 86 mladih planincev z vseh treh kočevskih osnovnih šol. Odpeljali smo se proti Dolenjski, v Trebnje, kjer smo pod Petrolom pod Starim gradom zapustili avtobusa. Pred vzponom smo se okrepčali, da bi zmogli pot napora.

Domači vodnik gospod Alojz in gospa Marjeta, vodnica in načelnica mladih planincev PD Trebnje, sta nas vodila mimo Starega gradu, katerega del temeljev je še iz časa Rimljanov. To potrjuje lev, kamnita skulptura na vogalu gradu. Pot skozi gozd ni za nas planince nič posebnega, a prečkanje avtoceste sredi gozda pa ne doživiš prav pogosto. Med hojo nas je varovala visoka varnostna ograja, našteli smo kar 92 stopnic. Stali smo na razpotju, desno je bila strma pot, a mi smo zavili na levo mimo Velike in Male jame čez skalovje do doma planincev Vrh Trebnje. Čeprav nas je bilo veliko, je bilo v prostrani sobi prostora za vse. Po malici in izpolnjevanju dnevnikov pa hura na sneg, ki ga je bilo dovolj za male in velike kepe. Zaradi sneženih mož in snežnih kraljic smo morali kaj kmalu zapustiti snežno poljano. Naša planinska četa se je premikala skozi vas Vrhtrebnje do obeležja, 15. poldnevnika, kjer smo se ustavili in vpisali v knjigo.

Sestopili smo po drugi strani hriba, po označeni Baragovi poti in čez drn in strn po zasneženem gozdu do naših avtobusov, ki sta nas čakala v Dobrniču.

Hvala gospodu Alojzu in gospe Marjeti in vsem, ki nam pomagate in nas podpirate. Kaj kmalu pa se naša planinska pota zopet srečajo v veselem decembru – morda bo kakšno presenečenje.

Za MOPD Kočevje

Zinka Levstek in Melita Berlan

 

 

VESELI DECEMBER MED MLADIMI PLANINCI

Ker je december zelo naporen za denarnice naših staršev, smo se na Mladinskem odseku Planinskega društva Kočevje odločili, da se tokrat sprehodimo po domačih hribih. V soboto, 12. decembra, se je pred OŠ Stara Cerkev zbralo 95 mladih planincev iz vseh treh osnovnih šol, trije vodniki, tri mentorice in Miha, ki skrbi tudi za lepe fotografije. Polni pričakovanja smo se že pred odhodom do Srčkove koče zelo razveselili, saj se nam je pridružil tudi predsednik Planinskega društva, g. Franci Janež. Videl je kako znamo kljub množičnosti hoditi previdno po prometnih površinah, po gozdni cesti pa razigrano, veselo, klepetavo in  nekateri tudi malo nagajivo. Po uri in pol hoje smo zagledali drugo presenečenje. Pred kočo je gorel pravi taborniški ogenj. Zelo nam je prijal tudi topel čaj. Gašper je predstavil delo taborniškega društva Rod svobodnega risa. Po kratkem in prijetnem druženju smo se po isti poti vrnili do šole. Preobuli smo se v športne copate in se zbrali v šolski telovadnici. Izvedeli smo, da je imel naš predsednik pred kratkim rojstni dan. Čestitali smo mu s pesmico. Izvedeli smo tudi, da bo v kratkem svoje mesto prepustil drugemu. Zato smo mu narisali vsak svojo risbico in skušali vse speti v knjigo spominov. On pa nas je obdaril s čokoladicami. Tik pred zaključkom druženja pa nas je pred vrati čakalo največje presenečenje. Eden od dobrih mož je pustil za nas polno škatlo pohodnih nogavic. Hitro smo našli vsak svojo številko in veseli odšli domov.

V imenu Planinskega društva Kočevje se iz srca zahvaljujem vsem, ki ste nam kakorkoli pomagali pričarati lep sobotni dan za naše pridne pohodnike. Vsem želimo SREČNO NOVO LETO IN VAREN KORAK V PRIHAJAJOČEM LETU.

Mentorica PK: Majda Terbuc

 

 

 

POHOD MLADIH PLANINCEV NA SLIVNICO

V soboto, 24. 10. 2015, se je dobra stotnija kočevskih mladih planincev pod vodstvom treh vodnikov in petih mentorjev odpravila na prvi pohod v tem šolskem letu. Cilj: 1114 m visoka Slivnica. Da, prav tista, kjer naj bi čarovnice imele svoje zatočišče. Preko Bloške Police smo prispeli do Grahovega, kjer je starejša skupina krenila proti vrhu po zahtevnejši poti, mlajša pa je pot pod noge vzela v Cerknici.

Po čem si bomo zapomnili pohod? Mladi planinci po lepih razgledih na Cerkniško jezero in na Triglav, katerega vrh je edini prebadal meglo nad gorovjem; gotovo tudi po »listni« vojni, ki so jo uprizorili v gozdičku pod vrhom; po krajših učnih minutah v naravi o tem, da planinci lastne smeti odnesejo v dolino; čarovnic, razen narisanih, niso videli – gotovo je prelepo vreme tudi njih zvabilo na kakšen izlet.

Mentorje pa je razveselila pohvala oskrbnika koče, da so tako prijazne, vodljive in glede pospravljanja skrbne skupine, kot je bila naša, redke. Zgledno vedenje naših mladih planincev, njihova skrb za varovanje okolja in množična udeležba na pohodu so rezultati stalnih prizadevanj mentorjev, ki ob podpori staršev skrbijo, da mladim približajo naravo, planinstvo in planinske vrednote.

 

Za Mladinski odsek PD Kočevje Marija Erjavec

 

 

PLANINSKI DVODNEVNI TABOR – POTEPANJE PO POHORJU

Kot nagrada pridnim pohodnikom, mladim planincem vseh treh OŠ na Kočevskem v lanskem šolskem letu, je bil letošnji planinski tabor organiziran 3. in 4. oktobra. V sobotnem zgodnjem jutru smo se zbrale mentorice Majda, Melita, Polonca, vodniki Tomaž, Zinka in Branka, da prevzamemo skrb za mlade osnovnošolske planince. Poleg njih so se nam pridružili še srednješolci, ki so v preteklih letih z nami spoznavali slovenske vrhove. Tako je bilo skupno število vseh udeležencev kar 70! Naš cilj potovanja je bilo spoznati  Slovenjgraško Pohorje. Pot nas je vodila v megli proti vrhu do Grmovškovega doma pod Veliko Kopo. V zimskem času je tu smučarsko središče z veliko smučišči.

Mentorice in vodniki smo mladim planincem pomagali pri namestitvi po sobah. Predstavili smo jim plan skupnega druženja, po kosilu pa smo želeli osvojiti najvišji vrh Pohorja. Tako smo do Črnega vrha (1534m) prišli skozi gozd, skozi jesensko obleko narave, mimo mnogih mravljišč, preprog iz vresja ter  »nasadov« borovnic. Le redke še so nas vabile, naj jih utrgamo in se z njimi posladkamo. Seveda se je zato naša pot malo zavlekla... Po slemenu proti Črnem vrhu smo lahko občudovali razgled na Mislinjsko dolino, na Kamniško-Savinjske Alpe, Peco in Plešivec. Z vrha smo nadaljevali pot proti Ribniški koči, od tam pa smo se spustili navzdol do Ribniškega jezera, ki leži med nizkim ruševjem. Prav zanimivo je bilo, da smo do jezera prišli skozi ruševje po leseni, lično oblikovani potki. Voda je »žarela« v svoji čudovito modri barvi, obogatena s cvetovi lokvanjev. Precej premraženi zaradi močnega vetra smo se vrnili na izhodišče, v dom, da se pogrejemo ob toplem kaminu…

V poznem popoldnevu so se starejši planinci preizkusili v orientaciji, v vezanju vozlov ter spoznavali nudenje prve pomoči. Mlajšim planincem (do vključno 5.r.) pa smo mentorice obogatile večer s planinskim kvizom ter z ustvarjalno delavnico izdelovanja kočevskega planinskega znaka. Vsi otroci so se pri vseh dejavnostih zelo trudili in jih moramo še posebej pohvaliti!

Naslednje jutro po obilnem zajtrku smo skupaj izpolnili planinske dnevnike, nato pa se pripravili še za en planinski podvig proti Veliki Kopi (1542m) in Mali Kopi (1524m). Tudi nedeljsko dopoldne je bilo v znamenju megle in žvižgajočega vetra okoli nas. Na vrhu smo pripravili zabavne štafetne igre, kjer so otroci pokazali svoje spretnosti in željo po tekmovanju.

Pri povratku se je bilo zopet prijetno ogreti v domu, kjer smo po kosilu naredili kratko analizo letošnjega tabora, podelili nagrade ekipam, se zahvalili gostoljubnemu osebju in se odpravili proti domu. Seveda nismo mogli mimo dišečih trojanskih krofov…    Lep planinski pozdrav!

Za MDO PD Kočevje zapisala Polonca Kalič.

 

 

POHOD MLADIH PLANINCEV S STARŠI NA OKREŠELJ

Sobota, 13. 6. 2015. Malo pred sedmo uro zjutraj starši pripeljejo svoje otroke na zadnji planinski pohod v tem šolskem letu. Toda, glej! Avtomobile varno parkirajo, si oprtajo svoj nahrbtnik in se pridružijo veseli množici. Seveda. To je pohod na Okrešelj s starši. Mentorici Melita in Marina s svojima skupinama napolnita en avtobus, vodnica Branka pa kombi. Na drugem avtobusu se je mentorici Poloni s svojo skupino v Stari Cerkvi pridružila še mentorica Majda. Rekordnemu številu udeležencev se je z velikim veseljem pridružil še sam predsednik PD Kočevje, Franci Janež. Vsakemu mlademu planincu je podaril majico z veselim planinskim motivom in napisom "Gremo pod objem gora". Še enkrat se mu vsi zahvaljujemo. Seveda pa pohoda ne more biti, če ni prva v koloni naša vodnica Zinka.
Med vožnjo smo se odpočili, nekateri še malo naspali, zlasti v zadnjem delu pa občudovali našo prelepo pokrajino. V Logarski dolini smo izstopili pred kočo pod slapom. Skupina starejših otrok je krenila naprej. Mlajši pa smo morali še malo pojesti, ponoviti pravila varne hoje, pregledati vezalke in polni pričakovanja smo v gosji koloni krenili proti slapu. Kolikor nas je bilo, toliko vzdihov občudovanja je bilo slišati ob pogledu na slap. Pogumno smo nadaljevali pot po strmi, ozki kamniti stezici ob slapu proti vrhu. Po ozki brvi smo vsi brez strahu prečkali slap. Ustavili smo se ob izviru in si v prazne plastenke natočili čiste in hladne vode. Pot smo nadaljevali do Parka spomina. Leži 1500 m visoko. Na ogromni skali je preveč marmornih plošč z vklesanimi imeni tistih, ki so zaradi različnih spletov okoliščin izgubili življenja v bližnjih stenah. Na poti proti Koči na Okrešlju nas je sredi kamenja in nizkih borovcev prijetno presenetil travnik pol pisanega gorskega cvetja. Največ je bilo orlic in pogačic. Pred kočo smo svoje vtise narisali ali napisali v dnevnike. Tako zavzeto smo delali, da nas je s trama pod streho še polh občudoval. Po kratkem počitku smo se po isti poti previdno vrnili v dolino. Povzpeli smo se še na Orlovo gnezdo in se ohladili pod slapom. Na avtobusu je večina zaspala. Ampak samo do Trojan. Tam je vonj po slastnih krofih vse prebudil. Siti, utrujeni, srečni in navdušeni smo se po trinajstih urah potepanja vrnili domov.
Zahvaljujem se vsem mladim planincem, njihovim staršem, mentorjem, vodnikom, planinskemu društvu, šoferjem in vsem, ki so kakorkoli pripomogli k uspešni realizaciji vseh pohodov in dejavnosti v tem šolskem letu. Sedaj pa veselo na počitnice in varen korak vam želim.

Za Mladinski odsek PD Kočevje,
mentorica Majda Terbuc


SREČANJE PLANINCEV MDO DOLENJSKE IN BELE KRAJINE

V soboto, 30. maja, smo kočevski planinci gostili planince iz Dolenjske regije ter Bele krajine.
Poleg odraslih ljubiteljev planinstva smo se srečanja udeležile tudi mentorice planinskega krožka kočevskih šol z mladimi planinci in vodnici. Skupen štart pohoda je bil ob 9. uri na že znanem zbirnem mestu, v Podgorski ulici. Odpravili smo se po Kalanovi poti do Koče pri Jelenovem studencu.
V čudovitem objemu kočevskih gozdov smo za goste pripravili kulturni program, v katerem je sodeloval Moški pevski zbor Svoboda, župan občine Kočevje, podpredsednik krovne organizacije PZS, predsednik MDO Dolenjske in Bele krajine, predsednik našega društva, planinke Semiške klepetulje ter mladi planinci planinskega krožka z mentoricama. Le-ti so nastopali z igranjem na inštrumente ter predstavili pripravo na planinski pohod in samo vzpenjanje proti vrhu, ki ni vedno tako enostavno�
Najbolj vztrajnim in zavzetim mladim planincem smo podelili tudi priznanja (bronasti ter srebrni planinski znak).
Ob koncu prireditve smo izpostavili željo, naj naše prvo skupno srečanje preraste v tradicionalno, saj tesnejša povezanost društev v MDO pomeni tudi izmenjavo izkušenj, koristnih informacij, skupnih druženj, delovnih akcij in pohodov.
V idiličnem okolju naše koče pa smo se lahko pod vodstvom domačih planincev preizkusili tudi v spuščanju po jeklenici, v varovani opremi.
Vsi smo lahko uživali ob dobri hrani in pijači ter ob prijetni živi glasbi, ob kateri se je marsikdo lahko sprostil. Tako smo preživeli en čudovit sobotni planinski dan.
Lep planinski pozdrav!

Za Mladinski odsek PD Kočevje
Polonca Kalič

POHOD MLADIH PLANINCEV PROTI POREZNU (1630 m)

Aprilsko sobotno jutro je pokazalo, da bomo imeli mladi planinci iz OŠ Ob Rinži in OŠ Stara Cerkev lep dan. Na zastavljeni cilj smo odšli brez Osnovne šole Zbora odposlancev. Z avtobusne postaje smo se odpeljali ločeno, mlajši na velikem avtobusu, starejši pa na manjšem, kajti starejši so malo hitrejši pri hoji in zato gremo včasih tudi ločeno.
Naša vožnja je potekala skozi Selško dolino, kjer smo lahko opazovali ostanke naravnih ujm od žleda in poplav. V Železnikih nas je pozdravil plavž, v katerem so pred mnogimi leti talili železo. V kratkem postanku smo se malo pretegnili, odžejali in napolnili lačne želodčke. Iz otroških ust so začela kapljati radovedna vprašanja, če je še daleč. Vožnja je potekala dalje ob lepi in mirni Selščici, ki ob dežju dobesedno ponori in dela veliko škodo. Na Petrovem Brdu nas je pozdravil veter in lep razgled na okoliške vrhove: Ratitovec, Soriške vrhove, Bohinjske gore s Soriško planino in sedlo Koble, pod katero poteka železniška proga v Bohinjsko Bistrico.
Označena planinska pot je bila na začetku suha, mestoma pa neprehodna od posledic žleda, da smo se malo ogibali in iskali markacije kje in kam. Zaradi naravnih ovir je bilo zanimivo plazenje po podrtih drevesih. Med hojo smo opazovali cvetoče kronice in druge znanilce pomladi. Nad 1200 m smo lahko uživali še v zadnjih zimskih radostih, kjer nas je pričakal led in sneg. Starejša skupina si je na čevlje nadela dereze in se podala do stare vojašnice na višini 1542 m. Zaradi vetra in ledu so le tam zaključili s hojo proti Poreznu, saj je v planinstvu varnost vedno na prvem mestu. Mlajši pohodniki pa smo se povzpeli do višine 1300 m. Zanimiv je bil povratek v dolino, kjer ni šlo brez dričanja in kepanja.
Pred sestopom na cesto smo si na vetrovnici razgledali okoliške gore in hribe. Na bližnjem travniku smo se nastavili fotografom, sledila je še malica, vendar to pa še ni vse. Primerno strmo pobočje je bilo ravno pravo za kotaljenje po suhem listnatem in z mahovi poraščenem gorskem travniku. Sledil je še kratek sestop po cesti na Petrovo Brdo, kjer nas je čakal avtobus.
Tako dajemo slovo še predzadnjemu pohodu v tem šolskem letu, ki se ga je udeležilo 51 otrok (iz naše šole 15 starejših in 19 mlajših)in spremstvo po že ustaljenem redu.
Na avtobusu je vodnica vsakemu podarila v dar malo darilce, Gal pa je ravno ta dan, 11. aprila praznoval soj 11. rojstni dan, zato je ob skupnem voščilu in zapeti pesmici iz rok mentorice prejel še darilo presenečenja. Vsak od udeležencev pohoda je poleg lepih spominov in novih dogodivščin prinesel domov še praktičen pripomoček za v šoli in doma.


Za Mladinski odsek PD Kočevje
Zinka Levstik

 

MARČEVSKI POHOD ČLANOV MLADINSKEGA ODSEKA PD KOČEVJE

21. marec letos ni bil samo prvi pomladanski dan, ampak tudi dan planinskega pohoda na Bevkov vrh in Ermanovec. Udeležilo se ga je 25 mlajših učencev iz OŠ Stara Cerkev, 6 iz OŠ Zbora odposlancev in 14 iz OŠ Ob Rinži. Skupaj z vodnico in mentoricami smo napolnili avtobus. V kombiju pa je bilo poleg vodnic še 14 starejših učencev, največ iz OŠ Ob Rinži. V kraju Sovodenj so se nam pridružili še štirje vodniki tamkajšnjega planinskega društva.
Starejša skupina je takoj krenila na triurno pot. Povzpeli so se na Bevkov vrh, se spustili do vasi Kladje in zopet navzgor na Ermanovec. Njihov vodnik je živa enciklopedija v poznavanju teh krajev in zgodovinskih dogodkov. Del poti jih je vodil ob Rapalski meji in jih seznanil z dogodki, ki so zaznamovali življenje v teh krajih.
Mlajša skupina pa je nadaljevala vožnjo po ozki soteski, v kateri je prostora le za ozko cesto in živahen potoček. Opazovali smo teloh in zvončke, ki so zaradi številčnosti izgledali kot snežne zaplate. Izstopili smo v vasi Kladje in delno po cesti in delno po gozdu nadaljevali pot do koče na Ermanovcu. Med potjo smo uživali v prebujajoči naravi, se čudili z žafranom poraslim vijoličastim pobočjem, opazovali raztresene kmetije po okoliških hribih, klepetali in smejali. S skupnimi močmi smo uspeli pozvoniti na zvon želja. Kaj si je vsak od nas zaželel je skrivnost, vsi pa upamo, da se nam bodo želje uresničile. Ustavili smo se ob italijanski vojašnici in izvedeli zakaj stoji ravno tam. V koči so nas zelo prijazno sprejeli. Kot po navadi smo se najprej okrepčali, izpolnili dnevnike in jih ožigosali, si kupili kakšen spominek, potem pa uživali na igralih pred kočo. Povzpeli smo se tudi na strm hrib za kočo, se lovili in uživali. Ogledali smo si tudi s snegom pokrite okoliške vrhove. Najbolj nas je zanimal Porezen, saj ga imamo namen osvojiti naslednji mesec. Starejše je prišel kombi iskat na Ermanovec, mlajši pa smo se peš vrnili v Kladje. Med potjo v dolino smo se ustavili na zasneženem pobočju. Kepali smo se toliko časa, dokler nas ni zazeblo v roke.
Vožnjo domov smo si krajšali z opazovanjem krajev, zlasti Škofje Loke in njenega gradu. Ni manjkalo tudi klepeta, smeha in drobnih nagajivosti. Res je bil to prvi pomladni dan ampak mi nismo pomladne utrujenosti čisto nič čutili. Komaj čakamo april in pohod na Porezen.


Za Mladinski odsek PD Kočevje
Majda Terbuc

REGIJSKO PLANINSKO ORIENTACIJSKO TEKMOVANJE - POT 2015
V soboto, 14. marca 2015 je bilo tekmovanje POT 2015, katerega so se udeležili tudi učenci iz naše šole.
Planinsko orientacijsko tekmovanje ( POT ) se v prvem delu razdeli na področne lige.
Tekmovanje je potekalo v Trzinu. Prijavljenih je bilo 10 ekip.
Na regijsko tekmovanje so se lahko prijavile petčlanske ekipe v starosti od 6. do 9. razreda. Našo ekipo Jazbeci so sestavljali David Pekica, Blaž Hliš, Žan Perko, Eva Vukelić in Eleonora Vidic, ekipo Kočevski medvedki pa Marcel Franc Kalič, Žan Lobe, Andraž Đurič in Jaka Lobe.
Tekmovalni dan se je za vse pričel ob 7. 30, ko smo se odpeljali iz Kočevja. Tekmovalci so v testih morali pokazati znanje iz zgodovine planinstva, gorske pokrajine,planinskih poti, poznavanja in varstva gorske narave, orientacije, gibanja in nevarnosti v gorah, vremenoslovja, družabnosti, prehrane v gorah, osebne in tehnične opreme, gorske reševalne službe, prve pomoči in orientacije. Po testih so odšli na tri urno orientacijo s kompasom in karto. Ekipa Jazbeci so dosegli četrto mesto, ekipa Kočevski medvedki pa odlično tretje. Sledi še POT, ki bo v Borovnici, potem pa upamo, da se uvrstimo na državno tekmovanje, ki bo aprila.
Vsi naši tekmovalci so pokazali veliko zagnanosti in ekipnega sodelovanja.
Iskrene čestitke za dosežen rezultat.


Mentoric
a, Branka Rajner




POHOD STAREJŠIH PLANINCEV DO KOČE PRI JELENOVEM STUDENCU TER PROSLAVA OB POČASTITVI KULTURNEGA PRAZNIKA
8. februar 2015

Mesec je naokoli in starejši planinci Mladinskega odseka PD Kočevje smo se zopet odpravil na potep. Mlajšim planincem je malce zagodlo vreme s sneženjem in nizkimi temperaturami, starejši pa smo se na slovenski praznik kulture že tradicionalno, v čudovitem zimskem dnevu, odpravili do Koče pri Jelenovem studencu pod ťočakomŤ Mestnim vrhom, kjer smo imeli manjšo slovesnost ob spominu na največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna.
V zgodnjem dopoldnevu se nas je 18 mladih planincev iz OŠ Ob Rinži z vodnico Branko Rajner in Zinko Levstik ter z mladinskima voditeljema Jernejem Bobkom in Damjanom Kravanja odpravilo proti koči. Po Kalanovi poti smo sopihali proti cilju. Jutro je bilo sicer še zelo mrzlo, vendar nas je strmina kaj kmalu dodobra segrela. Idilična, zasnežena in dodobra shojena pot je nakazovala, da kljub mrazu ne bomo edini obiskovalci naše koče.
Ob prihodu h koči nas je pričakalo toplo sonce ter veliko pohodnikov, ki so se odločili počastiti kulturni praznik na malce drugačen način. MO PD Kočevje je prevzel organizacijo in izvedbo že tradicionalne proslave ob kulturnem prazniku. Rdeča nit programa so bile pesnikove besede: ... ker v srcu dobro mislimo. Nagovoril nas je župan Občine Kočevje dr. Vladimir Prebilič, učenci 7. B, OŠ Ob Rinži, pa so nam pripravili prepesnitev slovenske ljudske pesmi - Lepa Vida ob spremljavi odličnih dveh harmonikarjev Gregorja in Marcela. Posebna popestritev recitacij ter nagovorov je bil mlad deklamator Vid. Vzdušje pred kočo je postalo zares praznično.
Ob zaključku je sklepne besede prevzel gospod predsednik Franci Janež. Vsem nastopajočim se je zahvalil za pripravo in izvedbo proslave, planincem z največjim številom obiskov koče pa iskreno čestital za planinstvo kot način življenja in vztrajno hojo.
Na ta način smo končali februarsko druženje in se zadovoljni, po Grajski poti vrnili v dolino.


Za MO PD Kočevje
Branka Rajner

POHOD MLADIH PLANINCEV NA DEBENC (560 m)

V letu 2015 smo se mladi planinci prvič zbrali v soboto, 10. januarja in se z dvema avtobusoma odpeljali na Dolenjsko. 66 mlajših in starejših pohodnikov, vodnici in mentorice z vseh treh kočevskih osnovnih šol smo zasedli svoja mesta, obnovili planinska pravila in v razigranem klepetu neučakano pričakali našo izstopno postajo v Mirni. Svojo lakoto smo kar se je dalo hitro potešili v zavetrju železniške postaje, kjer si je vsak poiskal primeren kotiček. Jutranji mraz nam je segal prav do kosti, zato na naših glavah niso manjkale kape, na rokah pa rokavice.
Kaj hitro smo začeli s hojo, kajti stati na mestu ni bilo prav nič prijetno. Na čelo kolone je kot vedno stopila vodnica Zinka, pridružil pa se ji je še domači vodnik Milan, ki je hkrati tudi oskrbnik koče. V osrčju Mirne smo prehodili čudovit most. Med hojo po asfaltni cesti smo opazovali gričevnato pokrajino z vinogradi, kjer so zaradi mile zime že začeli s pripravljalnimi deli. Ob pogledu naokoli bi lahko rekli, da imamo hkrati dva letna časa. Na osojnih legah še zimo, na prisojnih legah pa že pravo pomlad. V mimoidočih vaseh smo videli, da so nekdanje zidanice preuredili v lepe stanovanjske hiše s stalnimi prebivalci. Zanimiv je bil zaselek Zapuže, kjer na vrhu stoji grad iz leta 1578. V preteklosti je bil zatočišče protestantov, zdaj pa so tam stanovanja. Da se nahajamo na vinorodnem območju je pričal tudi pokrit lesen nadstrešek z velikim vinarskim sodom na sredini, na katerem je pisalo društvo vinogradnikov. Pod njegovo streho smo se malo odpočili in osvežili s pijačo. Na eni od hiš smo občudovali zanimivo poslikavo iz življenja in dela ljudi. Mi pa smo to izrabili za lepe ťfotkeŤ.
Pot skozi gozd je hitro minila, vsaj tistim, ki so si jo krajšali z metanjem kep v drevesna debla. O, kako je bilo zanimivo, kdo zna bolje nameriti in zadeti deblo! Tako je pot hitro minila in kar naenkrat se nam prikazala koča na vrhu Debenca. Oskrbniško osebje nas je prijazno sprejelo in postreglo s hrano, ki smo si jo naročili - eni sladko, drugi slano, tretji kislo, četrti gurmasko, vse pa zelo dobro in okusno. Zunaj pred kočo pa je bilo pravo tekmovanje s kepami in zabava na igralih. Še skupinsko fotografiranje in že smo jo morali mahniti proti Mirni.
Pot do avtobusa nam je popestril močan veter, ki je hladil naša lica in mršil lase. Zato je bilo zadovoljstvo ob prihodu v avtobus še toliko večje.
Gotovo je ta pohod na vsakemu od nas pustil lepe spomine in vsaj kakšno doživetje, po čemer se ga bomo radi spominjali. Vodnici in mentorice pa še po planinskih majicah, ki nam jih je podaril oskrbnik Milan, za kar se mu najlepše zahvaljujemo.
V Kočevje smo se vrnili še podnevi. Nad tem smo bili malo presenečeni mi sami in starši, saj je za naša planinska potepanja to prava redkost.


Za Mladinski odsek PD Kočevje
Melita Berlan


POHOD MLADIH PLANINCEV NA MALO GORO NAD AJDOVŠČINO
Na zadnji pohod v tem koledarskem letu se je v soboto, 13. 12. 2014, odpravilo kar 78 mladih planincev iz kočevskih osnovnih šol. Spremljalo jih je 5 mentorjev. Tokrat smo se odpravili proti Čavnu - pogorju nad Ajdovščino - katerega del je tudi planota Mala gora(1034m).
V Ajdovščini sta nas pričakala vodnika tamkajšnjega planinskega društva - Jože Vodopivec in Zvone Kreševec - in nas iz Predmeje popeljala proti cilju. Gozdna steza, ki se je vila vzdolž hriba, je bila pod stopali prijetno mehka zaradi borovih iglic in nas je zaradi ozkosti kar sama prisilila v hojo v gosjem redu. Megla nam je onemogočala lepe razglede, toda na izpostavljenih točkah steze smo vseeno lahko videli osrednji del Vipavske doline. Po dveh urah smo prišli do koče na Mali gori, kjer so nas člani Planinske sekcije Kamnje prijazno pogostili s čajem, bonboni in piškoti. Gospod Kreševec nam je pripovedoval, kako so nekoč kmetje na planoti v času košnje morali trdo delati celo poletje.
V dolino smo se odpravili po drugi poti in si v vasi Kamnje ogledali še razstavo orodja in fotografij o delu na Mali gori. Tudi tu so nas s čajem, piškoti in posušenim kakijem še enkrat prijetno presenetili domači planinci iz vasi Kamnje.
Da bi si popestrili praznični december, smo se ustavili še v gostilni na pici. In tam nas je obiskal Miklavž s parkljem! Le ta je glasno rožljal z verigami, a strumni planinci se ga niso kaj prida bali. Miklavžu smo zapeli našo planinsko himno, potem pa je vsem razdelil sladka presenečenja.
Mladinski odsek PD Kočevje se za vodenje, prijazen sprejem in gostoljubje zahvaljuje Planinski sekciji Kamnje (sekcija PD Ajdovščina), skupaj z Miklavžem pa seveda tudi kočevskemu PD za poln koš darilc.


Za MO PD Kočevje Marija Erjavec

 

POHOD MLADIH PLANINCEV DO KOČE NA JAKOBU


Letošnje muhasto vreme je spremenilo plane tudi mladim planincem Planinskega društva Kočevje. Planiran pohod za petnajstega novembra smo morali prestaviti, izvedli smo ga v soboto, 29. 11. 2014. Tudi ta dan se ni začel nič kaj obetavno. Vztrajno je deževalo, nekateri starši so se ustrašili dežja in udeležbo svojih otrok odpovedali, in za piko na i, še avtobusa ni bilo ob dogovorjeni uri. Pa saj vsi poznate stari pregovor˝ slab začetek, dober konec. In res. Zbralo se nas je točno za šestdeset sedežni avtobus, ki je prišel zaradi nesporazuma v komunikaciji s pol urno zamudo. Med vožnjo proti Kranju je ponehal tudi dež in dežniki so cel dan ostali v nahrbtnikih.
S hojo smo začeli v Preddvoru. Vodil nas je vodič tamkajšnjega Planinskega društva Iskra. Zaradi blatne poti smo hodili po makadamski gozdni poti. Naenkrat se je megla pretrgala in pred nami sta v siju sončnega žarka na vrhu hriba zasijali cerkev in planinska koča. Pogled je bil naravnost čaroben. Kljub strmi poti smo z lahkotnim korakom premagali pot do koče. Sledilo je preoblačenje, malica, vpisovanje dnevnikov, fotografiranje in veselo kramljanje. V dolino smo se vrnili po isti poti. Opazovali smo drevesa, deževnike, močerada, sledi gozdnih živali in pisane kamenčke. Pred vstopom v avtobus smo si očistili čevlje in poiskali svoj sedež. Vodnica Branka nas je med vožnjo opozorila na vrsto lučk, ki so bile v mraku zelo lepo vidne. To je bila letalska steza na letališču Jožeta Pučnika. Na žalost je bila prazna, videli pa smo le dve parkirani letali. Še malo smeha, pogovarjanja, nagajanja prijatelju in že smo se pripeljali domov.
Komaj čakamo naslednji pohod, saj nas je lani na decembrskem pohodu obiskal Božiček in nas obdaril. Letos smo bili še bolj pridni kot lani in zato upamo, da Božiček ne bo pozabil na nas.


Za Mladinski odsek PD Kočevje
Majda Terbuc

 

REGIJSKO ORIENTACIJSKO TEKMOVANJE POT 2014


V soboto, 22. novembra 2014 je bilo tekmovanje POT 2014 , katerega so se prvič udeležili tudi učenci iz naše šole.
Planinsko orientacijsko tekmovanje ( POT ) se v prvem delu razdeli na področne lige. Sodelovali smo v Gorenjsko � Dolenjski ligi. Tekmovanje je potekalo v Škocjanu pri Novem mestu. Prijavljenih je bilo 13 ekip.
Na regijsko tekmovanje so se lahko prijavile petčlanske ekipe v starosti od 6. do 9. razreda. Vsaka ekipa si je ob prijavi morala izbrati svoje ime. Našo ekipo Jazbeci so sestavljali David Pekica, Blaž Hliš, Žan Perko, Zala Perko in Eleonora Vidic, ekipo Kočevski medvedki pa Marcel Franc Kalič, Žan Lobe, Gal Rajšel, Andraž Đurič in Zana Jusić.
Tekmovalni dan se je za vse pričel ob 7. uri, ko smo se odpeljali iz Kočevja. Učenci planinci so nato odšli na pisanje testov, ki je potekalo kar v Gasilske domu Škocjan. Po pisanju testov je tekmovalna komisija začela s popravljanjem. Tekmovalci so v testih morali pokazati znanje iz zgodovine planinstva, gorske pokrajine,planinskih poti, poznavanja in varstva gorske narave, orientacije, gibanja in nevarnosti v gorah, vremenoslovja, družabnosti, prehrane v gorah, osebne in tehnične opreme, gorske reševalne službe, prve pomoči in orientacije. Po testih so odšli na štiri urno orientacijo s kompasom in karto. Ekipa Jazbeci so dosegli peto mesto, ekipa Kočevski medvedki pa sedmo. Sledita še dva POT �a, potem pa upamo, da se uvrstimo na državno tekmovanje, ki bo aprila.
Vsi naši tekmovalci so pokazali veliko zagnanosti in ekipnega sodelovanja.
Iskrene čestitke za dosežen rezultat.

Mentorica, Branka Rajner

Fotografije


MLADI PLANINCI NA 26. TEKMOVANJU MLADINA IN GORE

V soboto, 8. novembra 2014 je bilo 26. tekmovanje Mladina in gore, katerega so se drugič udeležili tudi mladi planinci iz Kočevja. Za celotno Slovenijo je tekmovanje potekalo na treh lokacijah. Izvajalec za našo regijo je bila OŠ Cerklje ob Krki, istočasno pa je tekmovanje potekalo še v Šoštanju in v Kanalu. Prijavljenih je bilo preko 80 ekip, na OŠ Cerklje ob Krki pa jih je tekmovalo 40.
Na regijsko tekmovanje so se lahko prijavile štiričlanske ekipe v starosti od 6. do 9. razreda. Vsaka ekipa si je ob prijavi morala izbrati svoje ime, na dan tekmovanje pa so ekipe izbirale ťnaj imeŤ. Po odsotnosti nekaterih tekmovalcev iz OŠ Ob Rinži so nato ekipo Medvedji golaž sestavljali devetošolki Maša Križ in Eleonora Vidic ter šestošolec Leon Križ, ekipo Raztrgan ruzak pa šestošolci Tilen Brunec, Maja Levstek in Tjaša Grabrijan, vsi iz OŠ Ob Rinži. Največ glasov so udeleženci tekmovanja namenili ekipi z imenom Gume.
Tekmovalni dan se je za vse nas pričel ob 7.45, ko smo se odpeljali iz Kočevja. Na gostujoči osnovni šoli so nas prijazno sprejeli in nam razdelili malico. Sledil je kulturni program s pozdravnim nagovorom ravnateljice in predsednika PD Brežice. Učenci planinci so nato po razporedu odšli na pisanje testov po učilnicah, mentorji pa na srečanje mentorjev, kjer nas je predsednik seznanil s PD Brežice in delu z mladimi.
Po pisanju testov je tekmovalna komisija začela s popravljanjem, vsi ostali pa naj bi se sprehodili po bližnji okolici. Ker pa je bilo zaradi dežja vse razmočeno, smo si ogledali film Na svoji zemlji.
Med ogledom je bilo čutiti malce nestrpnosti in komaj smo čakali na razglasitev rezultatov. Tekmovalci so v testih morali pokazati znanje iz zgodovine planinstva, gorske pokrajine, planinskih poti, poznavanja in varstva gorske narave, orientacije, gibanja in nevarnosti v gorah, vremenoslovja, družabnosti, prehrane v gorah, osebne in tehnične opreme, gorske reševalne službe in prve pomoči. Ekipa je morala kar veliko znati, biti vsesplošno razgledana in pri vsem tem imeti še kanček sreče. Ekipa v sestavi Maša in Leon Križ ter Eleonora Vidic je dosegla odličen rezultat, 65 točk od 90. Do uvrstitve na državno tekmovanje jim je zmanjkalo zgolj 3 točke, to je le en pravilen odgovor. Joj, kako so bili jezni!
Vsi naši tekmovalci so pokazali veliko zagnanosti, odgovornosti, srčnosti in ekipnega sodelovanja, kar je veliko bolj pomembno od zbranega števila točk in uvrstitve.
Iskrene čestitke za dosežen rezultat in hvala vam za čas, ki ste ga vložili v priprave!

Za Mladinski odsek PD Kočevje
Melita Berlan

POHOD MLAJŠIH PLANINCEV NA KOSTANJEV PIKNIK

Mladinski odsek Pohodniškega društva Novo mesto in Odbor Mladinskih odsekov pri MDO Dolenjske in Bele krajine sta 18. oktobra organizirala Kostanjev piknik. Zaradi prizadevanja, da bi se pohoda udeležilo čim več mladih planincev smo se na povabilo z veseljem odzvali tudi mi s Kočevja.
Poskrbeli smo za poln avtobus mlajših planincev (58 otrok od 1. do 5. razreda). Med njimi je bilo veliko število na novo vpisanih pohodnikov vseh treh osnovnih šol na Kočevskem. Skupaj z mentoricami Majdo, Melito, Polonco ter učiteljico Mirjano smo se zjutraj odpeljali iz Kočevja oz. iz Stare Cerkve ter se ob osmi uri že zbrali z ostalimi udeleženci pohoda pri gasilskem domu v Šentpetru pri Otočcu. Po prijetni dobrodošlici domačih organizatorjev srečanja smo se od tam odpravili peš čez Krko in po desnem bregu nadaljevali pot. Vmes smo pri golf igrišču naredili postanek za malico in klepet ter nato nadaljevali pešpot. Hodili smo po lepi, z listjem "tlakovani" gozdni poti, prečkali male struge vode po brveh oz. hlodih, nekaj časa pa hodili tudi po asfaltni poti. Med samim pohodom smo opazovali naravo v tem letnem času, ki nam vedno "postreže" s paleto barv, na katerih si lahko spočijemo oko in dušo.
Po približno dveh urah in pol smo prispeli na igrišče v Dolenji Suhadol. Ob tem je potrebno pohvaliti prizadevanje in dobro organizacijo gostiteljev, da smo se vsi pohodniki počutili domače in res prijetno. S toplo pijačo in toplo malico, slaščicami in vročim kostanjem smo popolnoma napolnili naše želodčke. Otroci so se lahko preizkusili na igralih ter v različnih zabavnih in športnih igrah. Ob koncu druženja je sledilo še skupno fotografiranje in poslavljanje.
Ker pa je bil sobotni dan obsijan s soncem, je bil še toliko lepši.

Za Mladinski odsek PD Kočevje
Polonca Kalič

 

POHOD MLADIH PLANINCEV NA ČEŠKO KOČO


Po letošnjem planinskem taboru so se mladi planinci, učenci starejše skupine kočevskih osnovnih šol, odpravili na prvi planinski pohod v tem šolskem letu. V soboto, 18.10., se jih je 15 pod vodstvom vodnikov Tomaža in Branke, v spremstvu treh mentorjev odpravilo na Češko kočo (1542m).
Še v jutranji temi smo iz Kočevja krenili proti Jezerskemu. Že na izhodišču, pri Planšarskem jezeru, se nam je v zahvalo za nekaj grižljajev sendvičev pridružil prijazen kuža, ki nas je zvesto spremljal vso pot. Kmalu smo prišli pod mogočno osojno ostenje dela Kamniško Savinjskih Alp - Jezerske in Kokrške Kočne, Skute, Štruce in Bab - katere vrhove je že zlatilo sonce z vzhodne strani in obljubljalo lepo vreme. Smelo smo zagrizli v gozdno strmino, ki se je po dobri uri hoje spremenila v sicer položnejšo, a bolj izzivov polno gorsko stezo. Po krajših delih, zavarovanih z jeklenicami, lesenih brunah, pripetih v hrib in po lesenih lestvah - Vojtrcah - smo po še eni uri prispeli do cilja, Češke koče. Ta je sicer odlično izhodišče za pot na že omenjene vrhove našega visokogorja. Po malici, občudovanju okoliških vrhov in družabni igri smo krenili na pot v dolino.
Mladi pohodniki so dosledno upoštevali vsa navodila za varno hojo v prvem, malce zahtevnejšem delu poti, nato pa smo po gozdnem pobočju skupaj z našim zvestim pasjim vodnikom, ki smo mu dali ime Planinko, varno sestopili do Jezerskega.
Vtisi? Veselje ob osvojenem cilju, lepote gorske narave in ponos ob ugotovitvi, da se novi rod planincev ponaša z vzdržljivostjo, znanjem in spoštovanjem do vrhov, na katere se podaja.


Za Mladinski odsek PD Kočevje
Marina Erjavec

DVODNEVNI TABOR MLADIH PLANINCEV

Pa je prišlo novo šolsko leto in z njim tradicionalni planinski tabor za vse tiste mlade planince, ki so v prejšnjem šolskem letu hodili po bližnjih in daljnih hribih. Letošnji planinski vikend smo rezervirali 4. in 5. oktobra na Krvavcu. Udeležilo se ga je 58 učencev planinskega krožka od 2. do 9. razreda iz OŠ Stara Cerkev, Zbora odposlancev in OŠ Ob Rinži. Za varnost in vse potrebno sta skrbeli vodnici Branka in Zinka, mentorice Majda, Marina, Polona in Melita ter mladinski voditelji Jernej, Damjan in Tanja.
V soboto, v zgodnjih jutranjih urah, je bil na avtobusnem postajališču pravi vrvež pohodnikov z velikimi in polnimi nahrbtniki. Po prijetni vožnji, polni novih pričakovanj, z avtobusom in kombijem smo prispeli na parkirišče pod smučiščem na Krvavcu.
Skupinica planincev, trije devetošolci, ki so v avgustu osvojili Triglav in petošolec iz OŠ Ob Rinži, je krenila kar peš do našega Penziona Tia, v katerem smo bivali, vsi ostali pa smo se razporedili po gondolah in se odpeljali na vrh. Visoko nad tlemi je bila vožnja za večino precej razburljiva, saj so se s takšnim prevoznim sredstvom peljali prvič in mlada planinska srca so zato bila malo hitreje. Po tem adrenalinskem podvigu je prišel čas za malico. Medtem pa so se nekateri čudili videzu smučišč, ki so res kazala čisto drugačno podobo kot pozimi.
Po hoji z oprtanimi nahrbtniki in potovalkami v rokah nas je pred Penzionom Tia sprejela nasmejana in prijazna oskrbnica Saša in nas razporedila po sobah, ki so bile opremljene celo s televizorji. Sobotni dan nam je bil vremensko naklonjen, zato smo ga preživeli s hojo po smučiščih in gorskih poteh do kmetije Vižnar pod sedežnicami in opazovanjem gokartov in gorskih kolesarjev.
V sončnem nedeljskem dopoldnevu pa smo osvojili Zvoh z nadmorsko višino 1971 m. Med potjo smo opazovali rastlinske pasove, gorsko cvetje, burske koze in ovce, kal, pa jezero, ki pozimi služi umetnemu zasneževanju. Zanimiv pa je bil pogled v dolino, ki je bila prekrita z oblaki in meglo, nam pa je v lica žarelo sonce.
Za naše polne želodčke je poskrbel super kuhar, ki je pekel enkraten kruh in pripravil krasne obroke in čokoladne palačinke v neomejenih količinah. Za naša dva rojstno-dnevna slavljenca je spekel še torto presenečenja. Mladinska voditeljica Tanja nam je kot gorski stražar spregovorila o varovanju naravnih lepot in odnosu pravega planinca do narave.
Mladi planinci se za denarno pomoč zahvaljujemo PD Kočevje, ki je poravnalo stroške vožnje.
Vse nam je šlo po načrtih in takšnih taborov in pohodov si lahko samo še želimo. To so bile glasne želje naših pohodnikov, ki se že veselijo tabora 2015 in vseh načrtovanih planinskih tur.


Za Mladinski odsek PD Kočevje
Melita Berlan

POHOD MLADIH PLANINCEV NA MATAJUR

 

Letos je bil 24. maj zelo poseben dan. Zvrstilo se je toliko aktivnosti, da so bili nekateri učenci v veliki dilemi katero izbrati. Mnogi so bili razočarani, ker se niso mogli udeležiti planinskega pohoda na Matajur v sosednji Italiji. Ker je bil to zadnji pohod Mladinskega odseka v tem šolskem letu, so bili nanj povabljeni tudi starši mladih planincev. Kljub vsem preprekam se nas je v od dežja opranem sobotnem jutru zbralo kar 81. Udobno smo se namestili v dva avtobusa in se polni pričakovanja podali na pot.

V Ajdovščini sta se nam pridružila še vodnika tamkajšnjega planinskega društva Zvonko Kreševec in Jože Vodopivec. Med vožnjo sta nam pripovedovala o zgodovini krajev skozi katere smo se vozili in o njihovih značilnostih. Poznala sta imena vseh gorskih vrhov, nam pa se je najbolj vtisnil v spomin najvišji s snegom pokrit Krn. Izvedeli smo tudi kako in zakaj je nastala Marijina cerkev na Stari gori in se peljali skozi Ložec, kjer je deloval kaplan Martin Čedermac. Tako nam je sicer dolga vožnja zelo hitro minila. V vasi Matajur na italijanski strani hriba smo si oprtali nahrbtnike in se v dolgi koloni odpravili proti vrhu. Sprva nam je drevje še delalo senco, čez prostrane planinske pašnike pa smo se pošteno spotili. Hodili smo v gosjem redu, da nismo stopali po prečudovitem gorskem cvetju. Presenečeni smo bili na popolnoma obnovljeno pastirsko vasjo pod samim vrhom in na urejenost vodnih virov za ljudi in živino. Ker je na vrhu, na 1642 metrih močno pihalo, smo si na hitro ogledali cerkvico in se spustili do Doma na Matajure. Že ime pove, da stoji na italijanski strani, pogostili pa so nas po slovensko. V tej koči je vse zastonj, gostoljubje pa lahko poplačaš s prostovoljnim prispevkom. Po zasluženem počitku smo spust nadaljevali do koče Škril, kjer nas je čakal avtobus. Po tri in pol urni hoji smo z veseljem spet malo sedeli, mnogi pa celo zadremali. To pa še ni konec. Ustavili smo se še pred Ajdovščino v velikem nasadu češenj. Tu smo kupili sveže obrane češnje, kakšno za v usta pa odtrgali tudi sami.

Tako smo uspešno zaključili s pohodi v tem šolskem letu. Izvedli smo dvodnevni tabor in šest celodnevnih tur. Na žalost smo se morali zaradi ekstremnih vremenskih razmer odpovedati pohodu in prireditvi ob kulturnem prazniku v mesecu februarju.

Vsem planincem in vsem, ki uživajo v hoji in naravi želimo prijetne počitniške dni in varen korak.

Za MOPD Kočevje Majda Terbuc

 

 

 

 

PLANINSKI POHOD ZA MLADE PLANINCE OSNOVNIH ŠOL KOČEVSKE

 

Tokratni cilj našega planinskega pohoda je bila pot do Blejske koče na Lipanci (1630m), priljubljena postojanka v vseh letnih časih. Mladi planinci treh osnovnih šol ter vodniki Zinka, Branka, Tomaž in mentorici Marina ter Polona smo se tako v zgodnjem deževnem jutru v soboto, 5.4.2014, odpeljali proti kraški planoti v Julijskih Alpah, Pokljuki, v osrčje Triglavskega narodnega parka.

Pri Šport hotelu smo v zasneženi pokrajini pričeli pot, ki smo jo mavrično obarvali z našimi dežniki. Zaradi posledično mokrega snega so se nam "gojzerji" in seveda mi z njimi večkrat udirali globoko v tla. Pot nas je vodila skozi smrekov gozd, ves čas pa nas je spremljal tudi dež... Iz objema gozda smo prišli do prostrane "bele" planine Zajavornik (1292m). A zaradi deževnega vremena smo se odločili, da se naša "mavrična karavana" vrača nazaj, proti izhodišču. Z avtobusom smo se zapeljali na Rudno polje, na vadbišče naše slovenske biatlonske reprezentance. Tam pa smo doživeli vremenski preobrat. Izza oblakov je posijalo in nas pozdravilo sonce - brez kapljice dežja!

Na prostoru pred novim hotelom smo se odpočili, okrepčali, napisali vtise v planinski dnevnik in uživali v lepem razgledu. Istočasno pa smo lahko spremljali biatlonsko tekmo mladih tekačev in tekačic.

Imeli smo možnost ogleda velikega igluja od blizu, ogleda njegove notranjosti. Neverjetno, kakšno bivališče bi to lahko bilo!

Pozabili pa nismo še na skupno fotografiranje za planinski in šolski arhiv.

Pred našim odhodom smo imeli srečo poslušati slovensko himno in spremljati podelitev kolajn. Pokazali smo svoj dober nivo kulturnega vedenja ob takih dogodkih. Ob koncu dogajanja pa smo se odpravili na avtobus in odrinili proti domu.

Danes se je potrdil rek, da je pomembna pot in ne le cilj vsakega popotovanja.

Lep planinski pozdrav!

Za MOPD zapisala Polonca Kalič

 

PLANINSKI POHOD - MOKRA PUSTOLOVŠČINA

Z mojimi prijat'li planinci

smo na Zajavornik odšli.

A k Blejski koči nismo prišli,

ker smo se zaradi dežja ustavili.

 

Svojo domišljijo izrazil Jakob Poje, 3.r.

 

 

 

POMLADANSKI POHOD MLADIH PLANINCEV NA ŠMOHOR

Maškare so tudi letos dobro opravile svoje delo in uspešno pregnale zimo. Tako smo se mladi kočevski planinci lahko odpravili po svoja prva pomladna doživetja - na Šmohor v Posavskem hribovju.

V soboto, 8. marca, se je zbralo 38 mladih planincev, ki so se z vodnicama Zinko in Branko ter mentoricami odpeljali proti izhodišču. Dve uri vožnje po avtocesti je med klepetom in opazovanjem pokrajine hitro minilo. Že smo za sabo pustili še gole hmeljne stebre in se skozi Celje ob Savinji pripeljali do Laškega. V Celju se nam je pridružil lokalni vodnik, g. Albin Volavšek, ki nam je s svojo dobro voljo in igranjem na orglice pokazal, da smo med veselimi Štajerci. Iz Laškega smo po kolovozih, ki so se vili med kmetijami, prislonjenimi v strma pobočja, krenili proti vrhu. Vmes se je pooblačilo in zapihale so še mrzle zimske sape. Najmlajši so jih preganjali s piskanjem na marjetice. Na vrhu 781 m visokega Šmohorja nas je zato pričakalo sonce, otroška igrala pa so po malici poskrbela za razposajen smeh in igro.

Sestop je minil v opazovanju prebujajoče se narave - prvih citrončkov, žafranov in telohov. Ob povratku proti domu smo opravili še test trojanskih krofov. Skupna ugotovitev: še vedno so odlični!

Še ena prijetna sobota, preživeta v naravi, s starimi in novimi prijatelji.

Za Mladinski odsek PD Kočevje

Marija Erjavec

 

 

POHOD MLADIH PLANINCEV

OD ŠTALCARJEV DO KOČE PRI JELENOVEM STUDENCU

 

Ker naj bi po vseh naravnih zakonitostih januarja prekrivala naše kraje snežna odeja, smo vodniki in mentorji Mladinskega odseka Planinskega društva Kočevje planirali in tudi izvedli pohod po domačih planinskih poteh. Niti v sanjah si nismo predstavljali, da bomo 11. januarja namesto snežne beline občudovali belino razcvetelega teloha.

Sobotno jutro je prekrivala megla. Toda za 47 nadobudnih, večinoma najmlajših planincev, to ni bila ovira, da se ne bi udeležili težko pričakovanega pohoda. Poleg vodnikov in mentorjev se nam je pridružila še gospa ravnateljica Darja Delač Felda iz OŠ Ob Rinži. Vožnja z avtobusom do Štalcerjev je bila tako kratka, da si še bundic nismo uspeli odpeti. Hitro smo krenili v hrib. Megla se je razblinila in ogrelo nas je toplo sonce. Svoje nahrbtnike smo napolnili z odvečnimi oblačili. Ne vem ali nam je bilo vroče zaradi sonca ali zaradi hoje v hrib. Pa saj je čisto vseeno, bilo nam je čudovito. Pogled nam je begal od megle v dolini, na sonce nad nami, na prečudovita drevesa in planjave razcvetelega teloha. Brez strahu smo pokukali tudi v medvedovo votlino in ugotovili, da je prazna. Iskali in našli smo tudi Veronikin zaklad, ki je bil zelo sladek in dovolj velik, da smo ga okusili vsi pohodniki. Hodili smo po Kočevski planinski poti tik pod Livoldskim vrhom, Fridrihštajnom, vse do Koče pri Jelenovem studencu. Tu sta nas pričakala skrbnika s toplim čajem, sokom, s polnim pladnjem napolitank in še s toplimi čokoladnimi mafini. Oh, kako nam je teknilo! Svoje vtise smo zapisali ali narisali v planinske dnevnike in se hitro še malo poigrali na igralih pred kočo. Po skupinskem fotografiranju je nekaj učencev ostalo s svojimi starši, ki so prosto soboto izkoristili za pohod do koče. Ostali  smo se vrnili v dolino po grajski poti - malo po bližnjicah in malo po cesti. V vznožju so nas že čakali starši in prisluhnili našim doživetjem.

Lepo se zahvaljujemo vsem, ki so nam januarski pohod naredili še lepši in slajši.

Za MOPD Kočevje

Majda Terbuc

 

POHOD MLADIH PLANINCEV NA SINJI VRH (1002 m)

Pa je prišel veseli december in z njim nič več pohod v neznano, ampak znano, na Sinji vrh nad Ajdovščino.

14. decembra je bilo treba kar zgodaj vstati iz tople postelje in ob 7. uri se je mlajša in starejša skupina 74 mladih planincev z vseh treh kočevskih osnovnih šol s svojimi mentoricami in vodnicama odpeljala mimo Notranjske na Primorsko. Sedež na avtobusu pa je zasedel tudi gospod predsednik PD Kočevje Franci Janež.

Po ledenem in hladnem jutru v Kočevju se so pred nami začele kazati, v jasnini ožarjene od sonca, kamnite lepotice in lepotci slovenskih gora. Zato smo že vsi neučakani komaj čakali, da izstopimo iz avtobusa in začnemo brusiti svoje podplate. Številčni skupini sta se pridružila še dva vodnika domačina, ki sta našo pohodno turo obogatila in popestrila z mnogimi razlagami in izkušnjami.

Tokrat je bilo pa res popolnoma drugače. Komaj smo se dobro razporedili v kolono in začeli s hojo, smo že bili pri Penzionu Sinji vrh, kjer smo dobili prvi žig. Nadaljevali smo s hojo po strmini in prišli na kopast vrh, kjer smo imeli razgled, ki se ga z besedami ne da opisati. Pod seboj smo na dlani imeli lep kos Slovenije in Tržaškega zaliva. Naš pogled je segal na obširno planoto Trnovskega gozda, Javornikov, Nanosa, Vipavsko dolino, za njo Kras, v daljavi pa Istra in Benetke. Na obzorju so se dvigali Julijci s Triglavom, Karavanke in Kamniško Savinjske Alpe. Hoja po grebenu nas je pripeljala do Otliškega okna, ki sodi med naravne kraške znamenitosti. V dnevnike smo si pritisnili še drugi žig in se spustili do 12 m visoke in 7 m široke »votle gore«, skozi katero je bilo moč videti Vipavsko dolino in naselje Otlico. Dalje so nas po poti vodile markacije polžev in nas pripeljale do kamnite spirale v obliki polža, ki ga je leta 2004 izdelal gradbenik Damjan Popelar in se zaključuje na »suho« narejenim stožcem.

Kraški svet s številnimi škrapljami, vrtačami in brezni je bil nekoč in še danes povezan z živinorejo, predvsem s kozjerejo. Med potjo smo opazili in se izogibali številnim ogradam in električni pastirjem. V času Rimljanov so pot, po kateri smo sestopali, vsakodnevno uporabljali za potrebe življenja, kajti na vrhu so bile tri vasi. Danes se po njej koraka le še turistično za planinske namene. Kako pa smo bili mi pripravljeni za hojo v dolino, se je pokazalo pri sestopu, ki je kar trajal in trajal. Naša kolona se je vlekla kot jara kača brez konca. Že po programu je bil pohod navzdol časovno veliko daljši kot navzgor. Našo hojo in klepet so na trenutke ustavljala jadralna letala in padalci, ki so preletavali nad nami. Bližnje vzletišče ima idealne pogoje in daje možnost razvoja športnega jadranja in letenja. Čisto blizu avtobusa pa smo zaslišali šumenje izvira Hubelj, ki je omogočil gradnjo hidroelektrarne v Ajdovščini. Joj, koliko naravnih in kulturnih znamenitosti smo videli in si z njimi obogatili svoje znanje in izkušnje. Številne fotografije bodo gotovo lep in nepozaben spomin na zadnji pohod v letošnjem letu.

A brez presenečenja v mesecu decembru res ne gre! V Gostilni in piceriji Anja nas je med rezanjem pice obiskal Božiček in nam razdelil čokolade. Kaj lepšega?

Ta sobotni dan smo aktivno preživeli na svežem zraku, se družili in klepetali s prijatelji in vrstniki, videli veliko novega in zanimivega in tako vsaj malo razširili svoje znanje o Sloveniji. Po 12 urah smo se vsi razposajeni vrnili v praznično razsvetljeno Kočevje, si zaželeli vse lepo v letu 2014 in varen korak pri nadaljnjih turah. Srečno in zdravo novo leto želimo tudi našim staršem, vsem ki spremljate naše delo, nas podpirate in prebirate naše članke.

Za Mladinski odsek PD Kočevje

Melita Berlan

 

JESENSKI POHOD MLADIH PLANINCEV

V hladnem jesenskem sobotnem jutru, 19. novembra, smo se mladi planinci (56 mladih pohodnikov) treh OŠ - OŠ Stara Cerkev, OŠ Ob Rinži in OŠ Zbora odposlancev ter mentorice in vodnici popeljali v naše bližnje kraje območja Loškega Potoka.

Tokratna pohodna tura je bila za nekatere mlade pohodnike prva v tem šol. letu oz. prva nasploh v naših planinskih vrstah.

Peš smo pričeli pot v vasi Hrib. Na začetku poti smo bili obkroženi s pomirjujočo zeleno barvo širnih travnikov, pašnikov ter senožeti. Oči in um pa smo si lahko še naprej spočili na gozdni pokrajini, skozi katero smo hodili. Da smo lažje in hitreje premagovali prehojene metre in kilometre, smo se kratkočasili s pogovarjanjem in tudi naše petje je odmevalo po gozdu. Vmes smo imeli krajše postanke za prigrizke in nekaj požirkov tekočine. Naš prvotni namen je bil priti na Kamni grič, vendar smo se predčasno obrnili v smer pod vrh Kaličev ter se podali proti Travni Gori. Sledili smo smerokazu "Tašmrkavci" in res smo zasledili v gozdu "tašmrkavo" bukev. Pravijo, da je na njej božje znamenje, ki spominja na to, da so se tu žene in dekleta poslavljale od svojih mož in fantov -"hrvatarjev", ko so hodili na delo v hrvaške gozdove.

Občudovali smo zanimive in nenavadne oblike dreves, ki so nas na poti obkrožale in nas nagovarjale, da jih opazimo in jim posvetimo pozornost. Naša pešpot se je končala na Novi Štifti, kjer smo si lahko ogledali naravo še iz druge, drugačne perspektive. Kdor je želel, se je pred frančiškanskim samostanom podal v krošnjo mogočne lipe (stare ok. 370 let), kjer se nahaja lesena uta, do katere vodi 30 strmih stopničk. Otroci so uživali tam gori! No, in od tam doli pa smo se srečno vrnili domov v Kočevje.

Pa en lep planinski pozdrav do naslednje pohodne ture!

Za Mladinski odsek PD Kočevje

                                                                                                                                             Polonca Kalič

 

MLADI PLANINCI NA 25. TEKMOVANJU MLADINA IN GORE

V soboto, 9. novembra 2013 je bilo 25. tekmovanje Mladina in gore na OŠ v Gorjah, katerega smo letos prvič udeležili tudi mladi planinci iz Kočevja.

Na regijsko tekmovanje so se lahko prijavile štiričlanske ekipe v starosti od 6. do 9. razreda. Za celotno Slovenijo je tekmovanje potekalo na treh lokacijah. Izvajalec za našo regijo je bila OŠ Gorje, istočasno pa je tekmovanje potekalo še na Ptuju in v Ilirski Bistrici. Prijavljenih je bilo 80 ekip.

Iz Kočevja smo ob 7.00 zjutraj odšli s tremi ekipami, dve iz OŠ Ob Rinži in ena iz Zbora odposlancev pod mentorstvom Melite Berlan in Marine Erjavec ter načelnico Mladinskega odseka Branko Rajner. Med potjo smo bili polni pričakovanj in negotovosti, kajti za vse nas je bilo to nekaj popolnoma novega. Ob prihodu smo najprej prijavili ekipe in v dar dobili darilne vrečke, v katerih je za vsakega tekmovalca in mentorja nekaj. Sledil je kulturni program s pozdravnimi nagovori, nato pa so učenci po razporedu odšli na pisanje testov po učilnicah, mentorji pa na srečanje mentorjev, kjer smo prisluhnili krajšemu predavanju o Triglavskem narodnem parku.

Po pisanju testov nas je gostitelj prijazno in dobrodušno postregel s hrano, nato pa smo kljub dežju odšli po Miklavževi poti, ki je v bližnji okolici. Ogledali smo si naravno znamenitost sotesko Vintgar in staro obrtno delavnico zvončarjev, ki je spremenjena v muzejski prostor.

Po vrnitvi v šolo je sledila razglasitev rezultatov. Tekmovalci so v testih morali pokazati znanje iz planinskih vsebin povezano z neko splošno razgledanostjo ekipe, kjer pa je bilo potrebno tudi malo sreče. Naši tekmovalci, Žan Perko, David Pekica, Blaž Hliš, Maša Križ, Eleonora Vidic, Zala Perko, Marcel Franc Kalič, Andrej Štefanič, Anže Rus, Matej Južnič so pokazali pohvale vreden rezultat, predvsem pa so pokazali veliko zagnanosti, srčnosti in ekipnega sodelovanja. Zbrano število točk jim je dobra motivacija za naslednje leto, kajti do državnega tekmovanja jim ni zmanjkalo prav veliko.

Ob povratku domov smo se na Bledu posladkali še z blejskimi kremšnitami in se na pobudo učencev odločili, da na naših pohodih in v okviru planinskega krožka nadaljujemo s pripravami in prihodnje leto dosežemo še boljši rezultat.

Iskrene čestitke za dosežen rezultat in hvala vam za čas, ki ste ga vložili v priprave!

Mentorica Melita Berlan

 

 

 

DVODNEVNI PLANINSKI TABOR 

 

Letošnji mladinski planinski tabor je potekal 12. in 13. oktobra v CŠOD Lipa v Črmošnjicah.

Udeležilo se ga je 48 učencev planinskega krožka od 2. do 9. razreda iz OŠ Stara Cerkev, Zbora odposlancev in OŠ Ob Rinži. Za varnost in vse potrebno sta skrbeli vodnici Branka in Zinka, mentorice Majda, Marina, Polona in Melita ter mladinski voditelji Jernej, Damjan in Tanja.

Vremensko obetavno sobotno jutro v Kočevju svojih obljub na cilju v Črmošnjicah žal ni izpolnilo, a to udeležencem ni vzelo zagona. Po prijaznem sprejemu v domu in namestitvi smo v pelerinah in z dežniki pogumno zakorakali v meglo in dež. Naš prvi cilj je bil krajši pohod ob slikovitem Divjem potoku, ki je zaradi narasle vode res upravičil svoje ime.

Po kosilu je sledil počitek. Načrtovan daljši pohod je zaradi dežja odpadel in nadomestili smo ga z delavnicami z naslednjimi vsebinami: družabne igre, učenje vozlov in izdelava Knafelčeve markacije iz lesa. Deset učencev od 6. do 8. razreda pa se je pripravljalo na tekmovanje Mladina in gore, katerega se bodo udeležili v mesecu novembru V vseh delavnicah so učenci navdušeno in aktivno sodelovali. Sledil je še tekmovalni orientacijski tek po vasi. Člani skupine so na posameznih točkah morali odgovoriti na tri vprašanja povezana s planinstvom.

Po večerji so se vse skupine predstavile z nalogo, ki so jo dobile po kosilu: predstaviti se s pesmico na temo tabora in planinstva. Mentorji smo bili prijetno presenečeni nad zavzetostjo, samostojnostjo in izvirnostjo mladih pesniških talentov.

Po zaključku nastopov smo razglasili zmagovalno skupino orientacijskega teka - Močeradi, ki je za nagrado dobila majice in skupino petošolk iz OŠ Ob Rinži, ki so sestavile in predstavile najbolj izvirno in domiselno pesmico. Vsebino nagrade pa je določil žreb - majica, kapa ali puzzli.

O, ne! Ni še bil čas za spanje! Nekateri mladi planinci so šli z lučkami še na nočni pohod po Črmošnjicah in okolici, ostali pa so se v družbi mentorjev igrali namizne družabne igre.

V nedeljo pa nas je že zjutraj pozdravilo vedro nebo in okrepljeni z izdatnim zajtrkom smo se odpravili proti Gačam (955 m), ki so znano smučarsko središče. Pot nas je vodila skozi gozd, ki je nadebudnim planincem poleg jesenskih barv postregel še s kostanjem.

Po dobri uri in pol smo prišli do vrha, ki nas je nagradil s prelepim pogledom na barvito jesensko pokrajino, katere vznožja so se še kopala v megli, vrhovi pa so bili obsijani s soncem. Pogled, ki vzame vse besede… Seveda smo se še fotografirali in počasi odšli proti dolini.

Po kosilu so učenci svoje vtise strnili v zapise v planinskih dnevnikih. Koliko opažanj so zabeležili mladi planinci! Dokaz več, da pristna srečanja z naravo še premagajo računalnike, telefone in ipode… Le - ti so se pojavili šele na avtobusu na poti nazaj. Kočevje in vsakdanjik sta se zopet bližala…

Vsi planinci smo ponovno preživeli dva lepa dneva, predvsem zaradi dobrega medsebojnega sodelovanja med mentoricami osnovnih šol in PD Kočevje na čelu s predsednikom Francijem Janežem, ki ima vedno veliko posluha za planinski podmladek. Hvala PD za spominske rdeče majice, vodnici Zinki za jabolka, ravnateljici OŠ Ob Rinži Darji Delač Felda pa za pomoč pri organizaciji tabora.

Ocena tabora? Vse načrtovane dejavnosti izpeljane, učenci iskrivi, radovedni, zabavni in delavni! Se vidimo spet naslednje leto!

 

                                                                                                                      Za MOPD Kočevje

                                                                                                                      Marija Erjavec

 

POHOD MLADIH PLANINCEV NA DOBRAČ V AVSTRIJI

Star ljudski pregovor pravi: »Rana ura, zlata ura« in tega smo se držali tudi mladi planinci z vseh treh kočevskih osnovnih šol, ko smo se skupaj s starši odpravili na zadnji pohod v tem šolskem letu. V soboto, 8. junija smo ob 6. uri zjutraj z dvema polnima avtobusoma ljubitelji gora in narave odpravili iz Kočevja proti Gorenjski. Da vožnja ne bi bila preveč naporna, smo si privoščili krajši postanek na počivališču Voklo.

Na avtobusih sta nam vodnici Branka in Zinka predstavili program pohoda na Dobrač v Avstrijo. V dar in spomin smo od Planinskega društva Kočevje smo prav vsi, starši in otroci dobili trakove z rdečim medvedkom, ki je znak našega Mladinskega odseka. Ti naj bi nas spremljali na vseh pohodih in bili tudi eden od prepoznavnih znakov. Društvu, iskrena hvala.

Pot smo nato nadaljevali po avtocesti skozi Karavanški predor, ki je dolg 7864 m in pod zemljo prestopili državno mejo. Večina prisotnih se je prvič peljala skozi predor, zato navdušenja niso skrivali. Čeprav vožnja po Avstriji ni bila dolga, smo uživali v panoramskih pogledih in opazovali naš cilj. Vsak ovinek smo bili višje in razgled na 1732 m n.v. je bil res iz oči v oči našim Julijcem. Super, ker smo se pripeljali tako visoko! Naše noge so morale premagati le še 434 višinskih metrov.

Na velikem parkirišču planine Trata smo se najprej dobro podprli z malico iz nahrbtnika, a za kočo kaj hitro opazili tudi igrala. Vsi, odrasli in otroci smo pot premagovali po široki gorski cesti. Med hojo smo lahko na nekaterih mestih oblikovali kepe, spet drugje pa nas je prevzelo barvito cvetje, ki krasi naš gorski svet. Pred seboj smo ves čas opazovali Dobrač, masivno pogorje zahodno od Beljaka z najvišjim vrhom 2166 m. Na vrhu stoji križ, le nekaj metrov stran pa slovenska cerkvica. Dobrač ima dva skoraj enako visoka vrhova, oddaljena le dobrih 30 m. Na vzhodnem od teh dveh se nahaja najvišja cerkev v Evropi. Nekaj 10 m pod obema pa se nahaja planinski dom v bližini katerega stoji 160 m visok televizijski stolp. V koči, s številnimi sedeži znotraj in na zunanjih podestih, smo se podprli z malico. Če je kdo potreboval pomoč pri naročanju in prevajanju, je na pomoč priskočila ga. Dragica. Sledilo je izpolnjevanje dnevnikov, ogled vseh znamenitosti in sestop po poti vzpona.

Ob povratku na planino Trata smo si vzeli čas, predvsem starši so uživali v sončnem dnevu, otroci pa so vse svoje spretnosti in igrivost pokazali na igralih. Vodnica Zinka nas je presenetila z jabolki in bezgovim sokom. Za ta njen dar najlepša hvala. Pred koncem smo najbolj zvestim in vztrajnim planincem za dovolj pohodov in osvojenih vrhov podelili še bronaste, srebrne in tudi tri zlate planinske znake. Častno podeljevanje priznanj in značk je pripadlo predsedniku PD Kočevje Franciju Janežu, ki se, če le more, rad udeleži naših pohodov.

Pred odhodom na avtobus pa smo bili deležni še enega sladkega presenečenja. Eden od očetov nam je podaril več škatel Tofife-jev, za kar se zahvaljujemo ZŠAM.

Ob povratku proti državni meji smo si ogledali še posledice podora, ki ga je Dobrač doživel leta 1348 zaradi potresa v Furlaniji. Milijoni kubikov grušča so pod seboj zasuli 17 vasic. Minilo je že več stoletji, a pogled v 400 m globok prepad in maketni prikaz podora je še vedno grozljiv in zaradi višine mnogim neprijeten. Gotovo pa vreden ogleda in sočustvovanja s tistimi, ki so tam nekoč živeli.

Nad preživetim dnevom polnim doživetij in presenečenj niso skrivali zadovoljstva, veselja in navdušenja ne starši ne otroci in se že letos priporočili za naslednjo leto. Na vse lepo nas bodo še dolgo spominjale »fotke« našega Milana, ki ima svoj aparat vedno pripravljen za nas.

V okviru Mladinskega odseka PD Kočevje smo tako Branka, Zinka L., Melita, Majda, Polona in Tanja organizirale in izpeljale še naš zadnji pohod v šolskem letu 2012/2013. Vsem lepa hvala. Vodnici in mentorice želimo otrokom in staršem polno doživete počitnice, pohodnikom pa predvsem varen korak in srečno v novem šolskem letu.

 

                                                                                              Za MOPD Kočevje

Melita Berlan

 

horizontal rule

POHOD MLADIH PLANINCEV NA RATITOVEC (1678 m)

Na koledarju je že pisalo 13. april, kar je že gotovo čas pomladnih dni in spomladanskih pohodov s prelepim planinskim cvetjem, a naše poti so še vedno zasneženi hribi in gore. In tako je bilo soboto zjutraj, ko se nas je zbralo za čisto poln avtobus mlajših in starejših osnovnošolskih kočevskih planincev z voditeljsko ekipo vodnic, mentoric in mladinskih voditeljev.
Med vožnjo do Železnikov nas je malo plašilo vreme, saj so nas od Ljubljane naprej kar na gosto spremljale dežne kaplje, mnogi pa brez dežne opreme, kljub predhodnemu obvestilu. Škofjeloško Cerkljanski hribi so že sijali v soncu, ko je v dolini še vedno rosil dež. Za nekaj minut smo si podaljšali postanek v avtobusu, pomalicali, si nadeli gamaše in dereze in iz vasice Prtovč na 1011 m začeli naš pohod.
Snežna podlaga je bila zelo različna, na prisojnih legah mehka in mokra, kjer se je močno udiralo, na osojnih pa bolj trda in drsna, ponekod debela več kot 2 m. To smo lahko ugotovili po markacijah na katerih so označevalne table, ki so komaj gledale iz snežne podlage. Za mnoge planince, predvsem mlajše, je bil aprilski pohod kar zahteven, saj je bila pot ponekod zelo strma, zimske razmere pa so napor še otežile. Med hojo navzgor smo srečevali številne pohodnike. Eni so se že vračali, drugi so nas prehitevali, tretji pa so se mimo nas peljali s turnimi smučmi. O, kako smo jim zavidali ob vožnji navzdol, vendar hoje navzgor v njihovi opremi pa ne bi zamenjali za našo. Nepozabno doživetje pa je gotovo na nas pustil zvok snežnega plazu, ki je hrumel z višine proti naši poti. Zadnji mentorici, sta še malo potekli, da ju ne bi kaj presenetilo, a k sreči je gmota mokrega in težkega snega zavila malo na desno in se ustavila kar nekaj metrov pred planinsko potjo. Še nekaj časa smo stali in strmeli v ta naravni pojav, ki ga večini ni dano prav pogosto videti. Mnogi so to videli in slišali prvič in morda tudi zadnjič.
Ko smo zapustili gozdno in drevesne mejo, naj bi bilo na vrsti ruševja, pa ga sploh ni bilo nikjer videti, kajti še vse je bilo prekrito s snegom. Občudovali smo lahko samo bele vršace Julijskih Alp in Škofjeloško Cerkljanskih hribov in zeleno dolino Škofje Loke in Železnikov.
Ratitovec je planota z najvišjim vrhom Altemaver (1678 m). Od krnice Razor pa je še kar nekaj čas trajalo, da smo pod Gladkim vrhom zagledali Krekovo kočo na Ratitovcu. Tam smo se odpočili, nekateri celo sončili, pojedli malico in izpolnili dnevnike. Že vzpon je bil nekaj posebnega, še bolj pa sestop v dolino. Po strmini navzdol korak za korakom po polžje, drsenje pomoč drug drugemu, smeh in vrišč zaradi zdrsov na vse strani in podiranja pohodnikov pred sabo�Največje zlo pa so bila čisto premočena oblačila najbolj aktivnih in drznih. Pa kaj, na avtobusu smo ta problem rešili tako ali drugače. Kako, pa naj ostane skrivnost?!
V Kočevje smo se vrnili veseli, zadovoljni in obogateni z novimi dogodivščinami. Do drugič pa: ŤSončni žarki močno sijte in ves sneg v gorah staliteŤ!


Za Mladinski odsek PD Kočevje
Melita Berlan

horizontal rule

POHOD MLADIH PLANINCEV NA ČAVEN (1242 m)

V zelo mrzlem sobotnem jutru (-12 oC), 16. marca, smo se zopet zbrali mladi planinci treh OŠ � OŠ Zbora odposlancev, OŠ Stara Cerkev in OŠ Ob Rinži, mentorice Zinka, Melita in Polona, naši vodnici Zinka in Branka, štirje mladinski voditelji Jernej, Blaž, Damjan in Tanja in nepogrešljivi fotograf Milan.
V popolnoma zasedenem avtobusu smo se še malce zaspani odpeljali na daljšo pot v Vipavsko dolino, ki leži na zahodnem delu Slovenije in je od vzhoda proti zahodu obdana s planotami. Peljali smo se skozi osrednje mesto v dolini, skozi Ajdovščino in se povzpeli do naselja Predmeja. Zanimivo je, da je Predmeja dobila ime po legi pred gozdom, ki mu domačini pravijo meja.
Predmeja je bila tudi za nas izhodišče za pohod na Čaven. Pridružili so se nam domači člani Planinskega društva Ajdovščina. Za tokratni pohod so bile razmere še vedno zimske. Malo nam je spodrsavalo, vendar smo se pri tem kar dobro med seboj pomagali. Ponekod so nas spremljali snežni zameti, visoki tudi 3 metre. Pot se je vila skozi gozd in mimo prepredenih kamnitih zidov, s katerimi so si najemniki v preteklosti ogradili svoje parcele. Pod vrhom se nam je odprl lep razgled proti Primorski. Opazovali smo lahko planoto Trnovskega gozda, Nanos in Snežnik. Pot se je za mlajšo skupino končala pri koči Antona Bavčerja na Čavnu, starejša skupina pa je nadaljevala pot še na Mali Modrasovec in se vrnila nazaj h koči. V njej smo se odpočili, ogreli, okrepčali in se napolnili s sladkimi dobrotami - bonbončki, čokoladicami� Čas smo imeli tudi za druženje in klepet. Seveda pa smo izpolnili še Planinske dnevnike, ki nas vsakič spremljajo v naših nahrbtnikih.
Sredi opoldneva se je naredil prav lep dan in v sončnem dnevu smo pred kočo lahko spremljali (le s tal, na žalost) zračno vijuganje jadralnih padalcev ter jadralnega letala.
Najbolj zanimiv del pohoda pa je bil, ko smo se vračali k izhodišču. Ker je bilo dokaj strmo, smo si del poti lahko skrajšali z dričanjem po zadnji plati ali pa celo po trebuhu. Kdor je bil iznajdljiv, si je pomagal s plastično vrečko (ki je tudi del planinske opreme), ali z nahrbtnikom, nekateri pa so le-to zamenjali za smučarske hlače.
Tako smo v "dolino" prispeli malce zasneženi in mokri, vendar pa na srečo brez odrgnin in poškodb. Veselimo se že naslednjega pohoda�

V naših planinah je luštno zares,
kjer rado se sliši sproščenost in smeh.


Za Mladinski odsek PD Kočevje
Polonca Kalič

horizontal rule

POHOD MLADIH PLANINCEV NA SV. ANO (920 m)


V februarju nam je debela snežna odeja spremenila planinski izlet. Tako se je mlajša skupina mladih planincev v soboto, 19. februarja podala na Sv. Ano nad Ribnico. Čeprav nam je sneženje korajžno nagajalo, smo se podali na ozko gaz in po njej korakali do Jamarskega doma pri Francetovi jami. Da smo lahko nadaljevali pot, je bil pri domu postanek za malico. Tam nam je družbo delal pujs Žarko. S polnimi želodčki smo premagovali pot mimo kmetije Seljan. Poučne table ob poti so nas ves čas spominjale na naravoslovno učno pot, ki je vodila na goro.
Na poti so se pojavljala vprašanja: "Kako dolgo še? Je še daleč?"
Odgovor pa je bil: "V hribih se čas ustavi, tu ne potrebujemo ure, uživamo v naravi in opazujemo okolico."
Sledila je še zadnja strmina pod cerkvijo. Mladi planinski snežaki pa na vse štiri, samo da bi bili prvi pri cerkvi. Sledila je še ozka gaz do koče in končno smo jo le zagledali. Pred kočo je Milan ometal naše čevlje, da je ne bi preveč pobelili s snegom. Kako prijetno toplo je bilo v njej! Čeprav njena prostornost ni velika, je bilo prostora poleg nas še za kakšnega pohodnika. Po želji smo si naročili topel čaj in pomalicali sendvič iz svojega nahrbtnika. Po izpolnitvi planinskih dnevnikov, smo pospravili za sabo in se poslovili od prijaznih oskrbnikov. Pred kočo smo se za spomin nastavili še fotografskim objektivom.
Za sestop smo izbrali položnejšo pot, ki pa je bila slabo shojena. A naša množica pohodnikov je gaz popravila, utrdila in malo razširila. Hodili smo v gosjem redu, eden za drugim. Juhuhu, zdaj v sneg levo, zdaj desno! To je bilo veselje, po zadnji plati, po trebuhu, samo da smo bili v snegu! Kako je to super, ko bi v hrib šlo tako! Kaj smo že pri koči? Ojoj, ne tako hitro! Mi se bomo sedaj še malo kepali!
In pred nami smo zagledali nenavaden obisk. Kakšna opica! Ej, to ni opica, to je Jeti � snežni človek. Malo smo se ga bali, a hitro spoznali, da je prijazen. Z nami je skakal, se kepal in fotografiral. Posodil nam je glavo, da smo bili za trenutek del snežnega človeka.
Vsega lepega je bilo hitro konec, čakal nas je še del poti in že smo bili pri avtobusu. Preživeli smo lep zimski dan poln snežnih dogodivščin - ko bi še kdaj tako.

Zima, zima bela,
otrokom veselje dela.


Za Mladinski odsek PD Kočevje
Zinka Levstik

horizontal rule

POHOD STAREJŠIH PLANINCEV MO PD KOČEVJE DO KOČE PRI JELENOVEM STUDENCU TER PROSLAVA OB POČASTITVI KULTURNEGA PRAZNIKA
8. februar 2013


V zgodnjem dopoldnevu se nas je 28 mladih planincev iz treh osnovnih šol (OŠ Ob Rinži, OŠ Zbora odposlancev, OŠ Stara Cerkev), z vodnico Branko in Zinko ter mladinskimi voditelji, odpravilo proti koči. Po Kalanovi poti smo sopihali proti cilju. Jutro je bilo sicer še mrzlo, vendar nas je strmina kaj kmalu dodobra segrela. Idilična, zasnežena in dobro shojena pot je nakazovala, da kljub mrazu ne bomo edini obiskovalci naše koče.
Ob prihodu h koči nas je pričakala cela gruča pohodnikov, ki so se odločili počastiti kulturni praznik na malce drugačen način. Glavna nit pohoda je bila organizacija in udejanjenje proslave ob kulturnem prazniku, ki so jo pripravili mladi planinci. Še malce generalke, pa se je začelo. Najprej nam je mlada pevka Ana uvodoma zapela himno, kot se za proslavo spodobi, nato pa nas je Vanja odpeljala po poti življenja Franceta Prešerna. Vzdušje pred kočo je postalo zares praznično. Malo harmonike, saksafona, malo recitacij in spomin na največjega literata nas je privedel do konca kulturne prireditve. Gospod Janež, predsednik PD Kočevje, se je nastopajočim zahvalil za pripravo in izvedbo proslave ter zaslužnim planincem in tistim z največjim številom obiskov koče iskreno čestital. Nagovoril nas je tudi župan g. dr. Vladimir Prebilič. Presenetil nas je z recitacijo iz Glose. Veseli smo bili, da sta se proslave udeležili tudi ravnateljici OŠ Ob Rinži in OŠ Stara Cerkev.
Na ta način smo končali februarsko druženje in se zadovoljni, po Grajski poti, vrnili v dolino.
Vsi skupaj se že veselimo pohoda na Dobrčo, ki bo marca.

Za MO PD Kočevje
Branka Rajner


horizontal rule

POHOD MLADIH PLANINCEV NA GORO OLJKO


V soboto, 12.1. 2013 smo se ob 7.00 pod vodstvom mladinskih voditeljev Blaža in Damjana podali na prvi pohod v letošnjem letu. 68 planincev mlajše in starejše skupine z vseh treh osnovnih šol na Kočevskem in številčna ekipa mentorjev, se je s polno mero optimizma podala na zimski pohod v jesenskih razmerah. To primerno vremensko situacijo smo izkoristili še ravno pravi čas. Samo poglejte sedaj skozi okno � prava zima!
Z dvema avtobusoma smo se odpeljali v Spodnjo Savinjsko dolino, do Andraža pri Polzeli, kjer je bil pričetek našega pohoda. Tam nas je pričakal predsednik PD Polzela, ki nas je kasneje tudi vodil in hodil na čelu naše dolge kolone. V Domu krajanov Andraž so nas gostoljubno pogostili s čajem in jabolki ter nas popeljali v sosednji prostor na ogled stalne razstave, avtorja Mirana Čobala. Kipar je svojo zbirko Šaljive glinene figurice podaril svojim domoljubnim sokrajanom z željo, da bi bila ljudem v veselje, njegovim staršem pa v drag spomin. Kako le ne bi bile, saj so figurice oblikovane po znanih literarnih zgodbah od Martina Krpana, Dobrega vojaka Švejka, Butalcev do Kozlovske sodbe in drugih. Vse skupaj pa je združil v šaljive kompozicije. Stene razstavnega prostora pa krasijo slike domačina, slikarja Alojza Zavolovška. S tem ogledom smo na našem pohodu poskrbeli še za bogatenje znanja s področja kulturne dediščine, te pa je pri nas na Slovenskem zelo veliko.
Sredi sobotnega dopoldneva smo se nato ob lepem vremenu podali skozi vas do gozdne poti, ki je bila precej strma, a smo jo premagali. Tokrat je bil planinski cilj kraški osamelec, ki se dviguje na nasadi hmelja. Sam vrh Gore Oljke (734 m) je res prostran, "vrhato" zaokrožen in je na nas deloval zelo sproščeno. Na njem se proti nebu mogočno dviguje cerkev sv. Križa. V njej je bila predstavljena njena zgodovina z mnogimi zanimivostmi, sledil je ogled podzemnega svetišča. Potem smo odšli v planinski dom, ki je tik pod vrhom, se ogreli s toplim čajem in izpolnili dnevnike. Nato smo se predvidno razporedili po pobočju pred obzidjem cerkve za skupinsko fotografiranje in se še bolj previdno lotili sestopa v dolino.
Po zaključeni poti smo se poslovili od tamkajšnjega predsednika PD, se mu zahvalili za vso prijaznost in vodenje ter se posedli v avtobusa. Ob tako uspešno izvedeni turi smo bili veseli in že komaj čakamo naslednjo, ki bo 8. februarja za starejšo in 9. februarja za mlajšo skupino.

Za Mladinski odsek PD Kočevje
Jernej Bobek, Melita Berlan

horizontal rule

PO POTI ZDRAVJA


Zaradi zelo slabe vremenske napovedi za soboto, ki se je kasneje izkazala tudi za zelo točno, smo pohod prestavili na nedeljo, 9. 12. 2012. Udeležilo se ga je 31 učencev iz vseh treh osnovnih šol. Prijavljenih je bilo dvakrat več otrok, vendar nekateri starši niso verjeli odločitvi planinskih vodnikov in mentorjev, da je pot kljub visokemu snegu varna. Nekateri pa so prespali zgodnjo uro odhoda. Obojim je lahko žal, saj je bil pohod ob morski obali v čudovitem sončnem vremenu, brez vetra in pogledom vse do Triglava res nekaj posebnega in nepozabnega.
Šofer Simon nas je brez zapletov pripeljal do Portoroža. Tu nas je očarala zasnežena in delno zaledenela plaža. Na mivki, kjer se poleti predajamo soncu, smo se lahko celo drsali. Pot smo nadaljevali peš mimo Avditorija do 550 metrov dolgega tunela, ki je bil zgrajen leta 1902. Skozenj je potekala železniška proga iz Trsta do Poreča. Danes pa je ta proga urejena v kolesarsko in pešpot zdravja. Po njej smo hodili do kampa v Strunjanu in še naprej do Salinere. Tam smo obiskali energijski park. Nato smo se sprehodili čez soline, kjer smo opazovali ribiče pri pobiranju ulova in zlaganju mrež. Pot smo nadaljevali nad Strunjanskimi klifi do velikega belega križa. Od tam je bil prelep razgled na cel zaliv s Piranom, Fieso, Pacugom, Salinero, Trstom, Koprom, Italijo, Nanosom in vrhov Alp s Triglavom. Razen krajev smo občudovali in spoznavali obmorsko rastlinje. Kljub snegu so bili na drevesih še plodovi kakija in že zrele mandarine. Nad Belvederom se nam je odprl še prelep razgled na Izolo z okolico. Skušali smo ugotoviti, koliko poti nas še čaka do Simonovega zaliva in gostilne nad njim, kjer nas je že čakala topla in težko pričakovana pica. Tam smo svoja opažanja in vtise narisali in zapisali v planinske dnevnike in se utrujeni in polni novih znanj in prijetnih občutkov odpeljali proti domu. Na avtobusu smo si čas krajšali z gledanjem risank, predsednik PD Kočevje, gospod Franci Janež, pa nas je obdaril s sladkarijami. Planinka Mojca Novak, avtorica stripa p o planinskem taboru, pa je za nagrado prejela paket presenečenja.
Ker je bil to zadnji pohod v letošnjem letu, smo si vsi zaželeli še srečno novo leto in varen korak pri nadaljnjih turah. Veliko sreče in zdravja v novem letu želimo tudi našim staršem in vsem, ki prebirate naše članke.

Za Mladinski odsek PD Kočevje
Majda Terbuc

horizontal rule

POHOD MLAJŠIH PLANINCEV NA LUBNIK

Sobota, 17.11.2012 � dan, ki bi ga bilo, kot bi rekla moja babica, "smrtni greh" preživeti ob pospravljanju, gledanju televizije in igranju na računalnik. Hoja, sveži zrak, nova poznanstva, prijateljstva, hribi, gozd, dobrote iz nahrbtnikov, drobne nagajivosti, razgled in občutek zadovoljstva na vrhu so nekaj tako veličastnega, da se jih z besedami ne da opisati. To moraš preprosto doživeti in občutiti.
Zbrali smo se ob osmi uri na avtobusni postaji v Kočevju in pred šolo v Stari Cerkvi. Bilo nas je toliko, da je bil avtobus premajhen in mu je moral pomagati še kombi. Vožnja je bila prijetna, saj nas je šofer zamotil z risankami. Po prihodu v Škofjo Loko smo pomalicali, se na znak Zinkine piščalke hitro postavili v kolono po dva od najmlajših prvčkov do zadnjih petarčkov. Na čelu kolone je bila tokrat vodnica Tanja, ostali mentorji in vodnica Zinka pa razporejeni ob celi koloni. Med hojo smo sprva opazovali reko Soro, stare mastne hiše z bogatimi fasadami, grad z ohranjenim obzidjem, zanimiva drevesa, množico jelk, jesenske barve listov in še in še. Pazili smo na varen korak po strmi in kamniti stezici. Srečevali smo veliko planincev, ki so se že vračali z vrha in vsak nam je zatrdil, da je pred nami še čisto malo poti. In po triurni hoji v strmino smo končno dosegli cilj � kočo na Lubniku na 1025 metrih višine. Nihče več ni bil utrujen, vse je prevzel občutek sreče in zadovoljstva ob pogledu v dolino in na oddaljene vršace s Triglavom na čelu. Sedaj vsi vemo zakaj ima tako ime, saj so se res lepo videle vse tri njegove glave.
Potem pa kot običajno � malica, izpolnjevanje dnevnikov, druženje, fotografiranje in odhod v dolino. Vračali smo se po isti poti. Po odpadlem listju je močno drselo, zato je kljub previdnosti kdaj tudi kdo pokleknil ali pristal na zadnji plati. Nihče pa se ni poškodoval. V mesto smo se vrnili že v mraku, proti domu pa se vozili čisto v temi. Starši so nas čakali že malo zaskrbljeni, pa kaj smo mi krivi, če je na pohodih tako lepo, dnevi so pa tako kratki.

Za Mladinski odsek PD Kočevje
Majda Terbuc


horizontal rule

Jesenski pohod na Viševnik

V soboto, 10. novembra 2012, smo se starejši planinci iz treh osnovnih šol (OŠ Ob Rinži, OŠ Stara Cerkev, OŠ Zbora odposlancev), odpravili na Viševnik, ki je eden izmed dvatisočakov (2050 m), v Julijskih Alpah. Vozili smo se mimo Ljubljane, Kranja, Radovljice, vse do Bleda. Nato pa je avtobus zapeljal proti Pokljuki. Skupina je štela 27 planincev. Po stari gozdni poti, iz Rudnega polja, nas je pot ponesla proti našemu cilju. Od tu vodi tudi ena izmed poti na Triglav. Vsi smo v pogovoru premagovali strmino mimo vlečnice ob vojaškem smučišču. Pot smo nadaljevali med mogočnimi smrekami, kjer smo že opazili prvi sneg. Po vijugasti potki med borovjem, smo že videli vrh. Na razglednem slemenu smo si nadeli vetrovke, kape, rokavice. Vrh je bil zavit v meglico, tako da smo morali zelo paziti kam stopamo. Ko smo prispeli na vrh nismo imeli lepega razgleda, a smo bili vseeno veseli, ker smo osvojili dvatisočaka. Na poti v dolino smo videli tudi vojaško vajo, pristajanje helikopterja v slabih razmerah na manjšem travniku sredi gozda. Srečno smo se vrnili do avtobusa, kjer smo si "gojzerje" očistili v snegu in časa je bilo tudi za kepanje. Sledilo je fotografiranje in malica. Utrujeni a zelo zadovoljni smo se odpeljali proti domu.

Za Mladinski odsek PD Kočevje
Tanja Batkovič

horizontal rule

POHOD MLAJŠIH PLANINCEV NA 3 ZASAVSKE GRIČE


V novem šolskem letu smo se v soboto, 20. oktobra mlajši planinci � torej 55 planincev razredne stopnje (od 1. do 5.r) treh osnovnih šol � OŠ Zbora odposlancev, OŠ Stara Cerkev ter OŠ Ob Rinži odpravili na prvi planinski pohod. Z nami so bili novi člani planinskega krožka, mentorice Melita, Majda, Polona, vodnica Zinka, mladi vodniki pripravniki ter naš nepogrešljivi fotograf Milan. Podali smo se na KOSTANJEV POHOD po Zasavskem hribovju. Naša ťminiŤ tura - osvojitev vrhov treh gričev Murovice, Ciclja in Sv. Miklavža se je razpotegnila v pozno popoldne. Na poti smo imeli seveda več postankov: mikala so nas drevesa pravega kostanja, za katera smo upali, da nam namenijo dobro gostijo. Čeprav smo napenjali oči, brskali z nogami in palicami po tleh, se je na koncu v vrečki vsakega svetila le peščica njihovih dobrot. V gozdu smo si lahko ogledali tudi užitne in neužitne gobe, ki so kar vabile k postanku s svojo pojavo in barvo. Na vrhu vsakega griča je bilo potrebno dobiti žig, v vsak dnevnik, seveda! Pri cerkvi Sv. Miklavža smo se okrepčali, izpolnili Planinske dnevnike (kot vedno, na vsakem pl. pohodu). Tudi za igre je bilo dovolj časa - otrokom je bilo zanimivo valjanje po hribčku navzdol, lovljenje in skupinska igra, ki nam jo je pripravila Tanja.
Namen smo imeli, da obiščemo še rojstno hišo znanega matematika Jurija Vege, vendar pa smo si jo zaradi pozne ure ogledali lahko le od zunaj, z avtobusa.
Pohod je, kot večina do sedaj, uspel.


Za MOPD Kočevje
Polona Kalič

horizontal rule

DVODNEVNI PLANINSKI TABOR

Kar nekaj tednov je že za nami, odkar smo vstopili v novo šolsko leto. Prišel je 1. vikend v oktobru, ko smo se mladi planinci že tradicionalno z vodnicama Zinko in Branko ter mentoricami in mladinskimi vodniki odpravili na dvodnevni planinski tabor, tokrat v Osilnico.
6. oktobra zjutraj smo se z dvema avtobusoma odpeljali v deželo Petra Klepca. Legenda opisuje malega Petra kot slabotnega pastirja, kateremu je dobra vila podarila nadnaravno moč, ker jo je obvaroval pred močnim soncem. Deček je to moč uporabil proti vpadu Turkov v tamkajšnje kraje, pomagal je ljudem in tako postal njihov junak. Zaradi tega se osilniška dolina imenuje dežela Petra Klepca. Med vožnjo smo blizu cerkvice sv. Ane nad Mirtoviči videli njemu posvečen kip. Od tam smo pot nadaljevali do Bosljive Loke in Grintovca. Nad vasjo Ložec smo zagledali Loško steno (875 m) in kmalu prispeli v Osilnico. Ustavili smo se na Selih pred gostiščem Kovač.
In začelo se je. Mladinski vodniki so mlajše in starejše razvedrili z družabnimi igrami, sledila je razvrstitev po sobah, razporeditev v sedem skupin in tekmovanje v orientaciji. Vsako skupino je vodil mentor ali mladinski vodnik in s pomočjo načrta smo iskali skriti zaklad. Ker je znanje največji zaklad, smo tudi pri tej aktivnosti pokazali svoje znanje, vedenje ali pa iznajdljivost. Vsaka skupina je morala po načrtu poiskati sedem kontrolnih točk in odgovoriti na zastavljena vprašanja. Nekatera izmed njih so bila kar zahtevna, a smo se znašli in pomoč poiskali pri mimoidočih vaščanih. Vsi smo že komaj čakali, da smo se le zbrale vse skupine, saj so naši želodčki že težko pričakali kosilo. Sledil je krajši počitek in malo krajši popoldanski pohod za mlajšo in daljši za starejšo skupino. Hodili smo po mešanem gozdu in videli veliko raznovrstnih gob. Gozdna pot je bila nastlana z raznobarvnim listjem jesenskih barv. Bilo nam je kar vroče, saj je sonce kljub jeseni pokazalo svojo moč. Prispeli smo do vasi Čačič, kjer smo imeli krajši počitek. Od tu smo pohod nadaljevali po novi asfaltni cesti, ki pripelje iz Kočevske Reke. Starejša skupina se je pri smerokazu za Šajbnik obrnila po gozdni poti navzdol in se ustavila v vasi Bezgovica. Tam pa smo se srečali z našimi mlajšimi planinci. Naš pogled je segel do cerkve na Sveti gori, kamor ljudje vsako leto romajo 15. avgusta na Veliki šmaren. Na bližnjem pokošenem travniku smo vsi sodelovali v tekmovalni igri in se podprli z malico iz nahrbtnikov. Po polurni hoji smo prispeli v gostišče Kovač.
Malo smo se uredili in odšli na zasluženo večerjo. Ko se je stemnilo, je sledil nočni pohod z lučkami. Nekaj mladih planincev pa je raje ostalo v velikem prostoru pod gostiščem, kjer so mladinski vodniki vrteli glasbo, vse navzoče pa so zabavali domiselni plesalci. Na nočnem pohodu smo med potjo ugasnili svoje lučke in si na nebu izbrali vsak svojo zvezdico, ki nas bo spremljala v življenju. Pot nas je vodila ob ogradi z damjaki. Nekaj smo jih opazili, ko smo vanje posvetili s svojimi svetilkami. Ob povratku nazaj, smo se tudi mi pridružili manjši skupini in zaplesali ob živahnih zvokih moderne glasbe. Dan je bil poln prijetnih doživetij. Zato ni čudno, da so se nekateri kljub pozni uri težko umirili in zaspali.
V nedeljo nas je pozdravilo jasno jutro. Po zajtrku smo se zbrali na dvorišču. Razdelili smo se v šest skupin. Skupine so vodili mentorji in mladinski vodniki. In kaj vse smo počeli - učenje vozlov, družabne igre, streljanje z lokom, igre Petra Klepca, dve praktični delavnici (izdelava Petra Klepca iz žice in izdelava planinskega smerokaza). Skupine so se menjale aktivnost na pol ure, tako je vsaka skupina sodelovala v vseh dejavnostih. Bili smo vztrajni, ustvarjalni in z veseljem sodelovali pri vseh pripravljenih dejavnostih.
Po slastnem kosilu je sledila podelitev nagrad za najboljše v iskanju zaklada. Vedno je zmagovalec samo eden, a mi mladi planinci vemo, da je najpomembnejše sodelovati in živeti ter dihati z naravo. Pripravili smo nahrbtnike, se zadovoljno posedli na avtobusa in se veseli odpeljali proti Kočevju.
Dvodnevni tabor v deželi Petra Klepca je za 68 mladih planincev in 12 odraslih hitro minil. Vsi upamo in želimo, da bi kaj kmalu tako prijetno preživeli konec tedna.


Za MOPD Kočevje
Rezika Mlakar

 

horizontal rule

POHOD MLADIH PLANINCEV NA PTIČJI VRH

"Tokrat bo pa malo drugače", smo si rekli vodnici in mentorji mladih planincev, ter na zadnji pohod v šolskem letu 2011/2012 povabili tudi starše nadobudnih pohodnikov. Ideja sploh ni bila slaba in prišla je zadnja majska sobota, ko smo uresničili naš cilj. Kar 110 mladih planincev s starši se nas je podalo proti Karavankam, točneje na Ptičji vrh (1550 m).
Ptičji vrh je 1550 m visoka gora, ki se nahaja med Struško in Golico. Z vrha, ki meji med Slovenijo in Avstrijo, se nam odpre lep razgled na Dravsko dolino, del Karavank in Julijske Alpe.
Veselo druženje mladih in malo manj mladih se je pričelo klasično, na sobotno jutro, 26.05.2012, na avtobusnih postajah v Kočevju in Stari Cerkvi, kjer smo se planinci s starši iz OŠ Stara Cerkev, OŠ Ob Rinži, OŠ Zbora odposlancev in OŠ Fara s polnimi nahrbtniki odpeljali novim dogodivščinam naproti. Naše izhodišče je bil Dom Pristava (975 m), kjer sta vodnici Branka in Zinka vsem mladim planincem razdelili spominske kape in pohod se je lahko pričel. Roko na srce, nič kaj zahtevna pot se je po cesti in gozdnih poteh nadaljevala do Pustega rovta (1300 m) in nato do sedla Suha (1438 m). Nekaj postankov in vlivanja moči in bolj ali manj zasopihani smo po dobrih dveh urah prišli na naš cilj, Ptičji vrh. Kaj hitro smo ugotovili, da so mladi phodniki kondicijsko dosti bolje pripravljeni kot starši. Malo počitka pa je na vrhu prileglo prav vsem. Pot smo nato nadaljevali do sedla Kočna (1469 m), mimo Pustega rovta in se vsi srečni, prijetno utrujeni vrnili do izhodišča, Doma Pristava. Tu je sledilo veselo druženje s sladoledi, hladnimi osvežujočimi napitki ter veliko mere dobre volje, tako med starši kot tudi mladimi planinci. Obvezno izpolnjevanje planinskih dnevnikov, pa igra na igralih in obvezno slikanje, pa smo že bili na avtobusu in varni poti proti domu. Aja, kdo je spal s kom, seveda zgolj na avtobusu, pa naj ostane mala skrivnost tistih, ki smo sobotni dan preživeli na pohodu po čudoviti Sloveniji.
V okviru Mladinskega odseka PD Kočevje smo tako organizirali in izpeljali še naš zadnji pohod, a le za letošnje šolsko leto 2011/2012. Kar pomeni, da se po zasluženih počitnicah zopet snidemo, saj že snujemo nove načrte za nove podvige.
Vsem, ki z veseljem namenite svoj prosti čas za sproščeno gibanje v naravi, po gričkih, hribih, gorah in dolinah pa vsi mladi planinci, vodnice in vodniki, mentorice in mentorji želimo predvsem varen korak.

za MOPD Kočevje
Jernej Kalan

horizontal rule

 

PLANINSKI "APRILSKI" POHOD MLADIH PLANINCEV

Aprilske sobote se letos kažejo v svoji pravi muhasti podobi, vsaj kar se vremena tiče. Prav to slednje pa je najbolj povezano z našimi planinskimi pohodi po bližnjih in malo bolj oddaljenih slovenskih hribih.
Vsi razpoloženi, v upanju, da ne bo tako kot teden poprej, ko smo morali zaradi deževne sobote pohod odpovedati, smo se 21. aprila odpravili proti Primorski. Dva avtobusa, 42 mlajših in 14 starejših planincev z vseh treh kočevski osnovnih šol, z njihovimi mentorji, vodnicama Zinko in Branko ter mladinskimi vodniki pripravniki smo se peljali mimo Ceknice, Ravbarkomande in do zavetišča na Abramu.
Ves čas smo zrli v nebo, kajti na nebu se je enkrat svetlikalo sonce, zatem temni oblaki z rahlim dežjem. Naš pohod smo tako prilagodili takratni vremenski situaciji in začetek pešpoti prestavili iz Razdretega do zavetišča na Abramu, kjer naj bi se začel naš vzpon. Pa se je še malo zataknilo. Zapora na cesti nam je vožnjo preusmerila po drugi poti in jo tako podaljšala še za kakšno urico. Še dobro, da smo v eni izmed vasi naleteli ravno na predsednika PD Križna gora, ki je bil pripravljen voziti pred nami in nam tako pokazati pravo pot.
Končno smo se ustavili na prostornem parkirišču in vsi lačni segli v svoje nahrbtnike. V daljavi smo slišali grmenje, vendar po izjavah domačinov naj bi vreme zdržalo.
Pa smo začeli s hojo po gozdni cesti. Po dobrih dvajsetih minutah nas je že osvežila kakšna kapljica dežja. Nekateri so se začeli takoj oblačiti v vetrovke, spet drugi odpirati dežnike. Tako se je naša kolona močno raztegnila. Vsi tisti, ki so se pravočasno zaščitili pred padavinami, so imeli najbolj prav. Kajti zelo hitro so se približali nevihtni oblaki, katere je spremljal še veter. Izbira ni bila težka in odločitev je padla, obrnemo in gremo nazaj. Še dobro nismo izrekli teh besed, je že začelo nekaj bolj šumeti in ropotati. Najprej sodra, nato pa toča za velikost koruznih zrn. Danes pa res nimamo sreče, smo si rekli! Vendar ne boste verjeli, kakšno navdušenje, morda večje, kot če bi osvojili vrh Nanosa. Toliko veselja in krikov ne bi slišali na vrhu planote kot smo jih izpod kapuc, pelerin in dežnikov. Nekateri so prvič v življenju videli točo. No, to pa tudi nekaj šteje!
Ob povratku do avtobusov smo šli do prvega ovinka in malo navzdol, kjer je bila turistična kmetija - zavetišče na Abramu. Zavetje pred padavinami smo našli pod velikim šotorom, ki je bil pred domačijo. Prijazen lastnik nam ga je odprl, mi pa smo hitro en za drugim zasedli mize in klopi. Čeprav v malo slabših pogojih kot navadno, smo pojedli še kakšen grižljaj sendviča in drugo zalogo iz nahrbtnika, izpolnili dnevnike in prejeli celo slovenski transferzalni žig, kar nam planincem veliko pomeni. Vsebina pisanja in risanja tokrat ni bila težka, kajti doživetje je bilo dovolj močno.
Zanimivost te kmetije so bile gotovo živali, od kokoši, koz, bikov in velikega rjavega medveda, ki se je razkazoval v svoji ogradi. Nič koliko posnetkov je napravil Milan, da ga je ujel v svoji najlepši pozi skupaj z nami.
Za nami je bil tako dan brez hudih planinskih naporov, poln medsebojnega druženja in klepetov, za katere velikokrat nimamo časa. Da pa bi bilo vse še slajše, smo se ravno pravi čas vračali mimo hiše, kjer so bili pri ženinu ravno zbrani svatje in tako smo bili še mi pogoščeni s pecivom namenjenim za svatbo.
V Kočevje smo se vrnili v čudovitem sončnem popoldnevu in takšnega vremena si želimo v maju, na zadnjem pohodu v letošnjem šolskem letu.


za MOPD Kočevje
Melita Berlan


horizontal rule

 

POHOD NA KRIM


V nedeljo, 25. 3. 2012, smo se starejši planinci MOPD Kočevje skupaj z vodnicama Zinko in Branko ter mentorji odpravili na spomladanski pohod na Krim. Odpeljali smo se proti Igu pri Ljubljani.

Po uri vožnje z avtobusom smo štartali iz vasi Jezero (290 m). Po položni pešpoti smo prispeli do cerkvice sv. Tomaža na Planinci (572m), ki je bila sezidana okoli leta 1200. Med vojno je bila porušena in l. 1989 obnovljena. Tu smo pomalicali in nadaljevali pot proti Krimu. Pot se je vzpenjala, zato smo večkrat počivali in si potešili žejo. Ob poti smo občudovali zvončke, modre jetrnike, pljučnik in trobentice. Po dveh urah in pol hoje smo prispeli na vrh Krima (1107m), ki se nahaja južno od Ljubljanskega barja. Tu je oddajni center.

V planinskem domu smo se okrepčali z malico iz nahrbtnika, izpolnili dnevnike mladega planinca in se odpočili. Vsi smo sodelovali v zabavni igri, ki jo je vodila vodnica Branka. V dolino smo se vračali po drugi poti. Bili smo zelo previdni, saj se je pot strmo spuščala. Pri sestopu smo opazili tudi vhod v kraško jamo Velika Pasica, ki se nahaja na Gornjem Igu. Na poučni tabli smo prebrali, da v njej živijo drobni jamski hrošči, slepi jamski rakci, jamske kobilice, nočni metulji in netopirji. Jama ni bila odprta za obiskovalce, morda si jo bomo ogledali ob kakšni drugi priložnosti. Po dobri uri hoje smo prispeli v Iško, kjer smo počakali avtobus. Odpeljali smo se proti Kočevju.

Ob srečnem prihodu domov smo se poslovili in sklenili, da se zopet vidimo na naslednjem pohodu.

Za MOPD Kočevje
Rezika Mlakar

horizontal rule

PLANINSKI POHOD MLADIH PLANINCEV NA KAMEN VRH


V hladnem sobotnem jutru, 10. marca 2012, se je 48 planincev razredne stopnje treh OŠ - Zbora odposlancev, OŠ Ob Rinži in OŠ Stara Cerkev ter mentorice Majda, Melita in Polona in vodnica Zinka, Milan, Damjan, Blaž in Tanja (mladinski vodniki - pripravniki), odpravili na nov planinski pohod. Cilj le-tega je bil Kamen vrh, na katerega smo želeli priti že prejšnji mesec, vendar nas je od tega odvrnilo takratno vreme (sneženje in nizke temperature).
Pot z avtobusom je vodila skozi Velike Lašče v dobrepoljsko dolino. Iz Podpeči smo se povzpeli mimo cerkvice proti vrhu. Pot, speljana največ po gozdu, ni bila zahtevna. Prav prijetno je bilo stopati po utrjeni poti drugih pohodnikov, pa tudi temperatura ozračja se je dopoldne že dvignila. Tudi sončno vreme je prispevalo k temu, da smo dobre volje prišli do 783 m visokega vrha, od koder smo imeli razgled na dobrepoljsko dolino in na sosednje vrhove (Grmada, Sv. Ana). Zanimivo nam je bilo, kako so pod in na samem vrhu oblikovane kamnite stene, skale. Na njih so nastali vzdolžni jarki oz. žlebovi, na katerih si je pot utirala voda ob deževju. Pod vrhom smo se okrepčali v prijetnem ambientu koče s prijaznima oskrbnikoma. Otroci so imeli dovolj časa za pisanje dnevnikov in igro zunaj koče. Igrali so se različne igre skrivanja, lovljenja, kotaljenja. Nekateri so si izdelali zasilno bivališče iz suhega vejevja, nekateri pa so se urili v plezanju. Po rednem protokolu fotografiranja smo se spustili v dolino, na drugo stran hriba, v Velike Lašče. Na poti smo našli še nekaj zaplat snega, na katerih smo lahko podrsavali in se kepali. Opazovali smo sledi, ki jih je za sabo v snegu pustil medved. Istočasno pa smo že lahko opazovali cvetove prvih pomladanskih rastlinic - teloha, malega zvončka in trobentice. Tako imamo priložnost, da otroke že v naravi poučujemo ter opozarjamo, da smo le obiskovalci gozda, da dobro opazujemo in sledimo spremembam v naravi.
V dolini smo lahko občudovali pasemsko govedo, koze, vietnamske prašičke in konje.
Ker pa ni bil daleč nazaj 8. marec, mednarodni praznik žensk, je ženski del naše "odprave" dobil v dar lepo cvetoče presenečenje od našega zvestega spremljevalca Milana.
Pohod je torej, kot vsi do sedaj, ponovno uspel.

za MOPD Kočevje
Polona Kalič

horizontal rule

POHOD STAREJŠIH PLANINCEV IN PROSLAVA OB POČASTITVI KULTURNEGA PRAZNIKA - 8. februarja 2012

Mesec je naokoli in Mladinski odsek PD Kočevje se je zopet odpravil na potep. Mlajšim planincem je malce zagodlo vreme s sneženjem in nizkimi temperaturami, starejši pa smo se na slovenski praznik kulture že tradicionalno v čudovitem zimskem dnevu odpravili do Koče pri Jelenovem studencu pod "očakom", Mestnim vrhom, kjer smo pripravili manjšo slovesnost ob spominu na največjega slovenskega pesnika.
V zgodnjem dopoldnevu se nas je 15 mladih planincev z mentorji s treh osnovnih šol (OŠ Zbora odposlancev, OŠ Ob Rinži, OŠ Stara Cerkev) skupaj z mladinskimi vodniki - pripravniki odpravilo proti koči. Po Kalanovi poti smo sopihali proti cilju. Jutro je bilo sicer še zelo mrzlo, vendar nas je strmina kaj kmalu dodobra segrela. Idilična, zasnežena in dodobra shojena pot je nakazovala, da kljub mrazu ne bomo edini obiskovalci naše koče.
Kot smo pravilno predvidevali, nas je ob prihodu h koči pričakalo toplo sonce ter cela gruča pohodnikov, ki so se odločili počastiti kulturni praznik na malce drugačen način. Kot je že bilo omenjeno, je MOPD Kočevje že tradicionalno prevzel organizacija in udejanjenje proslave ob kulturnem prazniku. Rdeča nit proslave so bile pesnikove besede: edinost, sreča, sprava. Že uvodnem nagovoru smo ugotovili, da brez potrebnega dialoga in medsebojnega spoštovanja med sogovorniki tako želene sprave in enotnosti praktično ne moremo doseči. Nadaljevali smo z nagovorom predsednika PD Kočevje, g. Franca Janeža, učenci OŠ Stara Cerkev pa so nam pripravili recitacijo Povodnega moža, ob spremljavi odličnega harmonikarja Marka. Posebna popestritev recitacij ter nagovorov pa je bila mlada pevka Ana (OŠ Ob Rinži), ki nam je uvodoma zapela himno, ob koncu pa še svojo avtorsko skladbo. Vzdušje pred kočo je postalo zares praznično. Gospod Janež se je ob zaključku nastopajočim zahvalil za pripravo in izvedbo proslave, ter planincem z največjim številom obiskov koče iskreno čestital.
Na ta način smo končali februarsko druženje in se zadovoljni po Grajski poti vrnili proti domu.

 

za MOPD Kočevje
Jernej Kalan

horizontal rule

POHOD NAJMLAJŠIH PLANINCEV NA ŠMARNO GORO
Ko mentorji planinskih krožkov z vodniki Planinskega društva Kočevje sestavljamo plan pohodov, si za zimske mesece zaradi pričakovanih zimskih razmer izberemo lažje in varnejše ture. Letošnja zima pa je tako mila, da smo na dosedanjih potepanjih nabrali snega komaj za kakšno kepo.
Tudi v soboto, 14.1.2012, nas je po hladnem jutru hitro ogrelo sonce. Kot vedno se nas je tudi tokrat zbralo zelo veliko, 59 otrok s kočevskih osnovni šol, za en velik in en manjši avtobus. Vožnja do Tacna je bila kratka in prijetna. Sledila je malica, saj prazna vreča res ne more stati pokonci. Potem pa po ustaljenem vrstnem redu, od najmlajših prvošolčkov do najstarejših petošolcev, lepo v koloni do cerkvice sv. Matere Božje, ki se nam je vabljivo razkazovala z vrha hriba. Imeli smo srečo, da je bila pot suha in zemlja malo pomrznjena. V nasprotnem primeru bi bili blatni, pa še drselo nam bi na koreninah dreves, ki služijo za naravne stopnice. Že v avtobusu smo izvedeli, da je Šmarna gora hišna gora Ljubljančanov. In res, še na nobenem pohodu nismo srečali toliko pohodnikov kot tukaj. Enemu smo bili pri njegovem teku na hrib malo v napoto, vsi ostali pa so nas pohvalili in zatrjevali, da tako velike skupine tako majhnih in pridnih planincev še niso videli. Tudi veliko kužkov hodi v hribe. Učenci so jih našteli več kot dvajset. Na vrhu pa pravljica � sonce, ležalniki, pogled na zasnežena Alpe, pod nami pa kot na dlani Ljubljana z okolico. Vzeli smo si čas za počitek, sončenje, malico, pisanje dnevnikov, ogled jaslic, pogled skozi daljnogled, igro na igralih, fotografiranje in obvezno zvonjenje na zvon želja.
Mentoricam in vodnici se je ena želja že uresničila. Vse učence smo pripeljale cele in zadovoljne do avtobusa in domov v objem že čakajočih staršev.


za MOPD Kočevje
Majda Terbuc

horizontal rule

POHOD STAREJŠE SKUPINE MLADIH PLANINCEV NA SV. JOŠT

Prvi po novoletni pohod se nam je začel že v začetku novega leta, 7. januarja 2012. Tokrat smo se zgolj starejši planinci MOPD Kočevje z mentorji in vodnicama odpravili proti Kranju. Bilo nas je 27, naš cilj pa je bil osvojitev enega najbolj obiskanih vrhov v okolici gorenjske prestolnice � Sv. Jošt (847 m) nad Kranjem.
Sveti Jošt nad Kranjem je hrib, ki se nahaja zahodno od nekoliko nižje Šmarjetne gore. Z vrha, na katerem stoji cerkev sv. Jošta ter ob njej Dom na Joštu, se nam odpre lep razgled po delu gorenjske kotline in na Kamniško-Savinjske Alpe.
V hladnem januarskem jutru smo se z avtobusom odpravili proti Ljubljani in nato nadaljevali pot proti Kranju. V Stražišču (predmestje Kranja) smo še zadnjič preverili pohodniško opremo in se kot pravi planinci peš odpravili proti našemu cilju. Roko na srce, pot res ni bila preveč zahtevna, tako da smo sorazmerno hitro osvojili vrh. Ker gre pri "Joštu" za osamelec, se nam je ob čudovitem vremenu razprostrl čudovit razgled tako na Kamniško-Savinjske Alpe, kot tudi na Karavanke, del Julijcev in Škofjeloško hribovje. V spokojni naravi čas hitro mineva, tako da smo se kaj kmalu, seveda po izpolnitvi planinskih dnevnikov, vrnili proti izhodišču. Malo blatna pot in malo nerodnosti, pa smo bili vsi umazani. Pa nič ne de!
Prihodnji mesec se spet snidemo, tokrat ob počastitvi Slovenskega kulturnega praznika, pri Koči pri Jelenovem studencu.

 

za MOPD Kočevje
Jernej Kalan

horizontal rule

 

POHOD MLADIH PLANINCEV DO PLANINSKEGA DOMA PRI GOSPODIČNI
V soboto, 10.12.2011, se nas je kar 106 mladih planincev štirih osnovnih šol (OŠ Stara Cerkev, OŠ Zbora odposlancev, OŠ Ob Rinži, OŠ Fara), vodnikov, mentorjev in ostalih nepogrešljivih članov ekspedicije Mladinskega odseka Planinskega društva Kočevje odpravilo na zadnji letošnji pohod. Da ne bo pomote, govorimo o koledarskem letu. Ker smo v razigranem veselem decembru, smo za vse mlade planince pripravili "pohod presenečenja", ki se je na turobno jutro začel na avtobusnih postajah v Kočevju in Stari Cerkvi. Naš cilj je bil Planinski dom pri Gospodični (822 m).
Planinski dom pri Gospodični, znan tudi pod starim imenom dom Vinka Paderšiča se nahaja na slovenski strani Gorjancev. 30m stran od planinskega doma pa se nahaja studenec po katerem je dom dobil ime. Izvir Gospodična je ena najbolj vabljivih znamenitosti Gorjancev (izvir je zavarovan kot kulturni spomenik). Slavo mu je povzdignilo ljudsko izročilo o njegovi bajeslovni zdravilni vodi s pomlajevalno močjo, ki ga je zapisal Janez Trdina v bajki Gospodična.
Po ovinkasti cesti smo se mimo Novega mesta odpeljali do Gaberja, kjer smo pričeli z decembrsko avanturo. Malo smo se okrepčali s slastnimi sendviči, potem pa pot pod noge. Skozi gozd poln kostanjevih dreves in blatnega koraka smo se po dobri uri in pol hoje prebili do zares lepo urejenega planinskega doma na Gorjancih. Odprl se nam je pogled na novomeško polje in lepo obdelane vinograde v okolici. Pomlajeni, spričo dejstva, da smo poizkusili vsaj malo zdravilne vode smo izpolnili planinske dnevnike, se malce podprli in že se nam je mudilo dalje. Čakalo nas je novo presenečenje. V Novem mestu so nas namreč že čakali z ogledom filma. V 3D tehniki smo si s posebnimi očali ogledali sinhroniziran film Arthur Božiček. Prav vsi smo bili navdušeni nad zgodbo o založenem darilu in reševanju nastalega problema. Po ogledu polnem kokic smo se v popoldanskih urah odpravili proti domu. Vendar presenečenj še ni bilo konec. Kot se za zaključek leta spodobi, smo prav vsi udeleženci pohoda presenečenja dobili prikupna darila. Tako smo se zadovoljni in rahlo utrujeni vrnili k najbližjim.
Ob koncu naj se v imenu vseh mladih planincev, vodnikov, mentorjev in drugih sodelavcev zahvalim trgovini Mercator tehnika Črnuče, za prejeta darila, vodnici Zinki, ki je vse tako skrbno pripravila in zavila ter Planinskemu društvu Kočevje, ki nam je omogočil ogled filma.
Lepe in doživete božične praznike, srečno novo leto ter varen korak v letu 2012 Vam želimo iz Mladinskega odseka Planinskega društva Kočevje!

za MOPD Kočevje
Jernej Kalan

 

horizontal rule

POHOD PLANINCEV DO DOMA NA KOFCAH
Ja, ja, pa je spet prišla planinska sobota! Na koledarju je pisalo 12. november, ura je bila 7 zjutraj, ko smo se mladi planinci iz OŠ Ob Rinži, OŠ Stara Cerkev, OŠ Zbora odposlancev in OŠ Fara odpeljali na jesenski pohod proti Gorenjski. S številčno prisotnostjo smo napolnili 2 avtobusa. 69 mlajših in 20 starejših planincev je s svojimi mentorji ter vodnicama Zinko in Branko šlo novim korakom naproti. Da pa bi bili ti še bolj varni, so nam bili v pomoč še mladi pripravniki za mladinske vodnike Blaž, Damjan, Jernej in Tanja ter nepogrešljivi fotograf Milan, ki poskrbi, da nam ostane kaj za obujanje spominov.
Pri nas je bilo jutro hladno in megleno, od Ljubljane naprej pa smo že lahko opazovali hribe in gore, ki so se že bleščale v soncu. Vožnjo proti Tržiški Bistrici smo si skrajšali s postankom na Voklem, kjer smo pomalicali in se malo pretegnili. Med vožnjo se nam je pridružila še domačinka g.Špela, ki je z nami nadaljevala pot in nam predstavila marsikatero naravno zanimivost, npr. Dovžanovo sotesko.
Naše izhodišče je bil Jelendol, kjer smo si nadeli nahrbtniki, si zategnili čevlje in se zavarovali pred mrazom. Mnogi preveč, kajti že po nekaj ovinkih nam je postalo topleje in ob pravem planinskem tempu kmalu prevroče. Pot se je najprej vila po asfaltni cesti, mimo na novo postavljenih krmilnicah za gozdne živali, kjer smo se malo ustavili in splezali nanje za kakšno fotko. Vmes je bilo kar nekaj slabo označenih križišč, kjer smo na enem od njih zavili na markirano planinsko pot. Opazovali smo gozd, v katerem so macesni škrlatno žareli ob sončnih žarkih in se močno razlikovali od ostalih zimzelenih dreves. Kljub soncu se temperatura ni in ni dvignila. To smo občutili na svoji koži, smreke pa so bile vseskozi zaledenele, kot bi bile posute s kristalnimi kroglicami. Z njimi so se otroci lajšali žejo in si osvežili usta. Ko smo prišli ven iz gozda, so se pred nami odprle slikovite kravje planine Kofce, Šija, Pungart in Dolga njiva. Na nekaterih poleti še pasejo krave. Naš cilj, koča, ki je na višini 1488 m je postavljena na spodnjem koncu pašnikov. Kako zanimivo je bilo videti, polovica planine je bila zimsko poledenela, polovica pa jensko obarvana. Izpred Doma na Kofcah je segal pogled na Veliki vrh v Košuti, ki je več kot deset kilometrov dolg gorski hrbet v Karavankah med Slovenijo in Avstrijo.
Po dveh urah in pol hoje smo imeli vsi isto željo, pogreti se v topli koči. Čeprav je bila kar prostorna, je bila za 100 planincev iz Kočevja premajhna. Zato smo se morali malo organizirati, tako da je bilo za vse prav. Sledila je druga malica in marsikdo se je pogrel še s toplim čajem. Kar precej časa je minilo, preden smo izpolnili vse dnevnike in pospravili svoje sledi po koči. Velik podvig pa je predstavljo tudi zbiranje in postavitev za skupinsko sliko. Ko nam je vse to uspelo, smo jo mahnili v dolino. Pri hoji navzdol smo morali biti zelo previdni na zdrse po kamnih, koreninah in raznih vejicah. Mnogi so začutili trdoto tal in hlače so spremenile svojo barvo. Še dobro, da je bilo malo zmrznjeno! V pogovorih je bilo slišati, da je bil lažji podvig navzgor, kakor navzdol in da so planinci zato, ker je to zdravo za življenje. Kako majhne glavice, pa vendar modre!
V poznem sobotnem popoldnevu smo se pohodniki vrnili do prevoznih sredstev, kjer smo se pred vstopom v avtobus malo očistili. Vsa pohvala našemu vozniku Simonu, ki je bil planinec kot mi in šel z nami na vrh. Čeprav smo bili večji del dneva na zraku in premagali precejšnjo strmino, otroška zmogljivost in razigranost ne poznata meja. To je bilo čutiti in slišati med vožnjo proti domu, katero nam je šofer krajšal z gledanjem risanke. Z novimi doživetji smo se v Kočevje pripeljali zvečer, ko so ulice že razsvetljevale mestne luči.


za MOPD Kočevje
Melita Berlan

 

horizontal rule

 

TRIDNEVNI TABOR MLADIH PLANINCEV


Kot že stalna stalnica pohodov mladih planincev je tudi vsakoletni tabor, ki ga izvajamo v jesenskem času. Predstavlja nekakšno nagrado mladim, ki se mesečno udeležujejo planinskih pohodov. Tabor je potekal od petka, 14.10. do nedelje, 16.10.2011 pri koči pri Jelenovem studencu.
Po Kalanovi poti smo prispeli do našega cilja. V koči smo se razporedili po sobah, kar je bilo otrokom zelo zanimivo. Po dobri večerji je sledil ogled slovenskega filma Gremo mi po svoje.
Drugi dan, po zajtrku, ko smo bili opremljeni že v modrih majicah, katere namje podarilo PD Kočevje, smo se najprej "dokumentirali", fotografirali.
Razdelili smo se v skupine po starosti in odšli do Eleonorine jame, kjer so bili že zbrani člani Jamarskega društva Netopir in Planinskega društva Kočevje.
Pod strokovnim vodstvom jamarjev smo se spuščali v globino, kjer smo neizmerno uživali v izjemnih primerkih kapnikov in v celotnem ambientu podzemeljske jame.
V kraškem podzemlju je vsaka skupina "posadila" odlomljen kapnik. Pred jamo pa smo se greli ob ognju, poslušali nasvete jamarjev in si ogledali vso potrebno opremo za pravilen dostop in gibanje v jami.
Popoldne smo poslušali zanimivo predavanje policista s Policijske postaje Kočevje. Ob konkretnih primerih je razlagal o nujni opremi za odhod v hribe, o primernem vedenju v gorah, o gorskih policistih, o iskanju in reševanju pogrešanih oseb itd.
Nato smo se pred kočo zopet razdelili v skupine. Starejši planinci so se pomerili v orientaciji, ki so jo pripravili pripravniki za mladinske vodnike Damjan, Blaž in Jernej. Mlajši pa so se s pomočjo članov PD preizkusili na plezalni steni in v izdelovanju planinskega priročnega šotora. Skupinica mlajših je izdelala plakat, ki krasi notranjost koče.
Izkušen planinec g. Milan Mlakar nam je pripravil "miselno popotovanje" proti Grčiji. Ogledali smo si diapozitive, ki so bili narejeni letos v septembru, ko so se kočevski planinci odpravili na grški Olimp.
Zadnji dan, v nedeljo zjutraj pa smo se kar hitro po zajtrku odpravili na premagovanje Trimčkove poti. Starejši so osvojili vse štiri vrhove, mlajšim pa so uspeli trije!
Pri koči je sledila podelitev Trimčkovih kartončkov in značk.
Po kosilu je bilo potrebno pospraviti svojo opremo in zgornje spalne prostore, kjer smo prespali dve noči. Ob tabornem ognju smo se zahvalili oskrbnikoma koče Jožici in Borisu za njuno gostoljubnost in razvajanje ob dobri hrani in se odpravili v dolino.
Staršem v objem so otroci skočili ob šestnajsti uri.

za MOPD Kočevje
Polona Kalič

 

horizontal rule

POHOD PLANINCEV MLADINSKEGA ODSEKA PLANINSKEGA DRUŠTVA KOČEVJE NA KRIŽNO GORO

No, pa se je začelo. Dvomesečni predah je mimo in tudi mladi planinci smo že pošteno zakoračili v novo šolsko leto, novo leto polno pričakovanj, novega znanja, novih prijateljstev. V tem duhu smo se namreč planinci Mladinskega odseka Planinskega društva Kočevje v soboto, 24. septembra 2011, odpravili na našo prvo letošnjo turo. Kar 82 mladih planincev z vodniki in mentorji štirih osnovnih šol JV regije (OŠ Zbora odposlancev, OŠ Ob Rinži, OŠ Stara Cerkev, OŠ Fara) je odšlo novim doživetjem naproti, in sicer na pohod na Križno goro (857m).
Križna gora je deloma razgleden vrh, ki se nahaja nad vasjo Sveta Ana in Podlož in jo uvrščamo v Notranjsko hribovje. Z vrha, kjer stoji cerkev svetega Križa je lep pogled proti bližnji Račni gori, Snežniku in Loški dolini. 857 metrov visok hrib nad Ložem je bil naseljen že v davnini. Kot izredna razgledna točka je imel pomemben strateški položaj. Tu je bilo prazgodovinsko gradišče, pozneje pa antična naselbina. O njima govore številne najdbe in 135 metrov dolg zid na severni strani hriba. Sem so se v burnih letih 15. in 16. stoletja zatekali Notranjci pred roparskimi Turki.
Naš pohod se je kot po navadi pričel na avtobusnih postajah v Kočevju in Stari Cerkvi, od koder smo se s polnimi nahrbtniki odpeljali proti Ložu, nato pa peš proti vrhu. Sam pohod nam ni predstavljal kakšnih prav posebnih težav, saj pot ni pretirano zahtevna. Posebno popestritev poti proti našemu cilju je predstavljalo 14 postaj križevega pota, ki so nas spremljale skoraj od vznožja vzpona in nam krajšale trenutke do osvojitve vrha. Po uspešni osvojitvi vrha smo se najprej dobro podkrepili, nato pa izpolnili planinske dnevnike.
Starejša skupina je nato hitro pobrala šila in kopita ter sestopila še proti Križni jami. Tam so nas že čakali izkušeni jamarji, ki so nam predstavili tudi ta biser kraškega sveta. Dobili smo improvizirane svetilke in že smo se sprehajali po jami. Sicer smo malce upali, da se bomo po kraških rovih lahko vozili tudi s čolnom, vendar je prenizek nivo vode v jami to žal preprečil. Polni novega znanja smo se tako vrnili do vhoda, kjer sta že čakala avtobusa, pa tudi mlajša skupina, ki je tudi že sestopila z vrha.
Tako se je končal naš prvi pohod v šolskem letu 2011/2012. Sedaj pa že vsi nestrpno pričakujemo oktober, saj odhajamo na tridnevni tabor mladih planincev, ki ga bomo doživeli ob spoznavanju naših domačih vrhov in ob Koči pri Jelenovem studencu.

Za MOPD Kočevje
Jernej Kalan

horizontal rule

60 LET PLANINSKEGA DRUŠTVA KOČEVJE

V soboto, 11. 6. 2011, se nas je kar velika skupina mladih planincev z vodnicama Zinko Levstik in Branko Rajner ter mentorji podali po Kalanovi poti h koči pri Jelenovem studencu, kjer smo imeli kulturni program ob 60-letnici Planinskega društva Kočevje.
Moški pevski zbor Svoboda je na začetku zapel znano pesem, planinsko himno, Oj, Triglav, moj dom. Predsednik PD Kočevje gospod Franci Janež je nato spregovoril o dejavnostih PD Kočevje, katerih začetek sega v leto 1951, ko je bil v prostorih Gimnazije prvi ustanovni občni zbor. Zahvalil se je vsem bivšim predsednikom društva, ki so prispevali pomemben del k uspešnemu delovanju društva. Pozdravil in nagovoril nas je tudi predsednik Planinske zveze Slovenije gospod Bojan Rotovnik. Čestital nam je za visok jubilej in nam zaželel veliko uspehov pri vzgoji mladih planincev in pri osvajanju novih vrhov. Skupina najmlajših planincev z mentorico Polono je v igri prikazala, kako se moramo pripraviti na planinske ture in hojo po hribih. Pesmico Sivi polžek sta deklamirala Ula in Uroš, pevski zbor Svoboda pa je zapel še eno pesem. Za številne pohode so bronasta in srebrna priznanja najmlajši planinci prejeli iz rok predsednika Francija Janeža. Mladinci Blaž Sever, Damjan Kravanja in Jakob Zadnik pa so prejeli zlata priznanja. Najbolj zaslužnim članom PD Kočevje pa je posebna priznanja podelil predsednik PZS. Zlati znak sta prejela gospod Milan Mlakar in gospod Tone Ožbold. Nato je sledila otvoritev novih pridobitev pri naši koči: plezališča na naravni steni za kočo, soba za oskrbnika in sončne elektrarne. O slednji nam je spregovoril g. Milan Mlakar. Program sta z igranjem na harmoniko popestrila mlada planinca Jaka in Nik. Vsi mladi planinci pa smo zapeli otroško planinsko himno, Na planino bom odšel, katero radi prepevamo na naših pohodih ali med vožnjo na avtobusu.
Povezovalka program, devetošolka Maruša, se je ob zaključku kulturnega programa zahvalila vsem, ki s svojim delom in prizadevnostjo prispevajo k uspešnemu delovanju našega planinskega društva.
Po prijetnem druženju ob glasbi in dobri hrani smo se zadovoljni in veseli odpravili v dolino, kjer so mlade planince pričakali starši. Tudi v prihodnje se bomo trudili za planinsko poslanstvo, da bi mladi planinci znali uživati v lepotah narave ter zdravo in aktivno preživljali prosti čas.

za MO PD Kočevje
Rezika Mlakar


horizontal rule

MLADI PLANINCI PRI KOČI NA GOLICI

Uživamo v najlepšem mesecu leta - maju. Okoli nas je vse zeleno, polno cvetja in opojnih vonjav. Šolsko leto se počasi poslavlja, planinci vseh treh osnovnih šol na Kočevskem pa smo se v soboto, 21.5.2011, odpravili še na zadnji planinski izlet - na Golico (1582m). Na pot sta nas popeljali vodnici Branka in Zinka, a kaj bi brez naših mentoric Melite, Polone, Majde, Rezike, Tine in Jerneja. Ne smemo pa pozabiti našega Milana, ki z nami vedno znova odkriva lepote in skrivnosti narave ter vse to zabeleži s svojim fotoaparatom. Izlet in pohod pa je bil še bolj popoln, saj je bil z nami tudi Franci Janež, predsednik PD Kočevja, ki nas občasno spremlja na naših planinskih izletih.
Odpeljali smo se z dvema avtobusoma proti Gorenjski. Postanek je bil na parkirišču Voklo, kjer smo se v parku lahko razgibali, napolnili lačne želodčke, in poslušali ptičje petje. V nadaljevanju poti smo že lahko opazovali vrhove slovenskih gora. Videti je bilo tri najvišje vrhove treh visokogorskih skupin:
Julijskih Alp-Triglav, Karavank-Stol in Kamniško-Savinjskih Alp-Grintovec.
Naš pohod smo pričeli v hribovski vasi Planina pod Golico. Nekaj časa smo hodili po cesti (morali smo biti previdni in ubogljivi). Nadaljevali smo pot čez most in v hrib med hišami. Pot je bila strma, ponekod ozka, skalnata. Največkrat smo prestopali smrekove korenine, najlepše pa je bilo skočiti čez majhne potočke in držati ravnotežje na ozkih lesenih brveh. A vprašanja so se stalno ponavljala: Bomo še dolgo hodili, koliko je še do vrha, a je še daleč??
In glej! Na skalnem griču stoji koča na Golici in gleda dolino! Stisnili smo še zadnje moči. Opazili smo še nekaj zaplat snega in kepe so že letele naokoli. S svojo belino pa so se poleg snega bohotile z opojnim vonjem tudi narcise. Potrebno je bilo stopiti še skozi krajši gozd, po nekaj utrjenih stopnicah in končno smo prispeli do cilja, h koči, na trato s klopcami. Pričakalo nas je veliko število planincev, ki so se že ťmartinčkaliŤ na soncu. Golica je namreč ravno v maju množično obiskana prav zaradi belih cvetlic-narcis.
Po naporni hoji smo si torej zaslužili malico iz svojih nahrbtnikov ali pa smo bili postreženi v koči. Posedli smo se po gorskem pašniku ali trati v neposredni bližini koče pod budnim očesom mentorjev. Mladi planinci so, kot že na vsakem izletu, seveda izpolnili planinske dnevnike vanje narisali ali zapisali svoje vtise, in doživetja na poti.
Ker pa se je nad Triglavom in Stolom že širil oblak in je začelo grmeti, smo morali hitreje a s previdnimi koraki sestopiti po poti vzpona. Pri avtobusu smo bili pogoščeni z orehovimi rogljički in bananami.
Izlet smo nadaljevali do Mojstrane, kjer je planinski muzej, stavba nenavadnih oblik. Ogledali smo si kratek film naših in tujih gora z avtohtonimi cvetlicami in živalmi, muzejsko razstavo in zanimiv bivak. Ta je ponazarjal bivanje v njem ob nevihti v gorah.
Na poti domov je vodnica Zinka presenetila 66 mlajših in starejših planincev z malo pozornostjo-pisali.
Naš planinski izlet se je srečno zaključil z večernim povratkom v domači kraj, še dobro, da ravno v času pred nevihto s točo.

za Mladinski odsek PD Kočevje
Zinka Levstik in Polona Kalič

horizontal rule

POHOD NA ZELENICO

V soboto, 16. aprila, sta kar dva avtobusa odpeljala 66 mladih planincev na Ljubelj. Seveda sta bili poleg tudi vodnici Branka in Zinka. Brez mentorjev vseh treh kočevskih osnovnih šol pa tako in tako ne gre. Vse lepote narave, naše srečne obraze, nagajivosti in nerodnosti pa je ujel na fotografski aparat planinec Milan. Ogled slik na spletni strani planinskega društva vam bo zagotovo polepšal dan.
Že med vožnjo smo občudovali lepote naših planin. Ko pa smo na Ljubelju izstopili, nas je njihova bližina in lepota popolnoma očarala. Celo med malico smo razmišljali, kam nas bo vodila pot in spraševali vodnico, kdaj nas bo odpeljala še na ostale vrhove. Pot se je strmo vzpenjala skozi gozd, nadaljevala po travnatem pobočju pod smučarsko sedežnico, nato pa se je kot kača vijugala po kamenju med ruševjem do koče na Zelenici. Kljub strmemu vzponu, smo imeli med potjo dovolj moči za kepanje in drsanje po snežnih zaplatah. Zaploskali smo tudi turnemu smučarju, ki se je ravno spustil z bližnjega vrha. V veliki novi planinski koči smo se okrepčali, odpočili in izpolnili planinske dnevnike. Izvedeli smo, da je v okolici koče velikonočni zajček za nas skril presenečenje. Iskanje se je izplačalo. Našli smo dve veliki vreči čokoladnih jajčk. HVALA, ZAJČEK!
Na poti v dolino smo spoznavali imena okoliških vrhov, opazovali rast gozda, gozdno in drevesno mejo, razložili pojem nadmorska in relativna višina in še marsikaj. Hodili smo skozi tri letne čase: zimo - po snegu, pomlad - s telohom in žafranom poraslo pobočje nad kočo, jesenjo - po kupih odpadlega suhega listja.
Vožnjo domov smo si krajšali s prepevanjem slovenskih ljudskih pesmic in planinske himne. Vedno se radi vrnemo domov v objem svojih najdražjih, hkrati pa komaj čakamo naslednji pohod.

Za Mladinski odsek PD Kočevje
Majda Terbuc

horizontal rule

 

PLANINCI NA 5. MEDNARODNEM FESTIVALU GORNIŠKEGA FILMA

Tokrat pa na nedeljsko jutro, 10.04.2011, planinci MOPD Kočevje nismo pripravljali nahrbtnikov, pohodnih čevljev in palic, pač pa smo vzeli le dobro voljo in se odpravili v Ljubljano. Kar 99 mladih planincev treh kočevskih osnovnih šol se je s svojimi vodniki in mentorji udeležilo 5. mednarodnega festivala gorniškega filma.
V petih letih si je festival pridobil mednarodno veljavo in prepoznavnost. V lanskem letu je bilo tako že več kot 4000 ljudi preko velikega platna popeljanih na razgledne vrhove in v drzne zgodbe gorske filmske umetnosti. Letos je 5. mednarodni festival gorniškega filma Domžale ponujal, v hramu slovenske kulture, v petih dneh, 32 ur izjemnih projekcij, ki so prispele kar iz 15 držav širom sveta. Na velikem platnu je bilo moč začutili spokojnost tibetanskih pašnikov, se srečati z andskimi mitološkimi bitji, doživeti drzno šolo plezanja brez varovanja, zgolj s padalom na ramenih, ... ter si premierno ogledati domač filmski poklon Sfingi, legendarni in strah vzbujajoči ter najbolj markantni ikoni severne triglavske stene. Letos pa je bilo prvič poskrbljeno tudi za najmlajše, ki so skozi gorske pravljice, risanke in ustvarjanje srečali škrate, vile, velikane in druge junake gorskega domišljijskega sveta.
Tudi naši mladi planinci so doživeli to izkušnjo. Najprej smo v Štihovi dvorani pozorno prisluhnili animatorki, ki nam je predstavila nekaj "resničnih" zgodbic o nastanku naših prelepih gora. Nato je sledil ogled dveh delov nadaljevanke iz leta 1975, Odprava zelenega zmaja. Zadovoljni ob pozitivnem razpletu zgodbe smo se v treh skupinah odpravili na različne delavnice. Prva skupina je iz kamenja izdelovala "Ukletnika", ki je "kriv" za nastanek Kamniško-Savinjskih Alp. Druga skupina je prisluhnila še nekaj zgodbicam naših najboljših pravljičarjev in ilustratorjev, ki nam jih je podala odgovorna urednica National Geographic Junior Slovenija. Zadnja delavnica pa je bil sprehod po čutni poti. Bosi z zavezanimi očmi smo se podali po pripravljeni poti in ugotavljali, po čem stopamo. Večji kamni, manjši prod, pesek, mah, seno in slama so bile površine, ki smo jih več ali manj z lahko prepoznali.
Kmalu smo se poslovili od prijaznih animatork Planinske zveze Slovenije in se odpravili proti domu. No, skorajda. Na veliko veselje vseh udeleženih smo se namreč ustavili še pri "največjih mojstrih" hitre prehrane, kjer smo se dodobra podkrepili in se zadovoljni s polnimi želodci vrnili domov.

Za Mladinski odsek PD Kočevje
Jernej Kalan

horizontal rule

 

POHOD MLADIH PLANINCEV NA SLIVNICO

Marčevski pohod starejših planincev Mladinskega odseka Planinskega društva Kočevje je bil še malce pustno obarvan. V soboto, 19. marca 2011, se nas je en mali avtobus nadobudnih mladih planincev odpravilo v osrčje Notranjske. Cilj pohoda je bil osvojitev vrha Slivnice.
Slivnica je 1114 m visok vrh, ki se nahaja severno od Cerkniškega polja. Z vrha, kjer se nahaja vpisna skrinjica je razgled zaradi bližnjega gozda in oddajnikov precej omejen, zato pa se nam odpre lepši razgled na greben Javornikov, Cerkniško polje in Cerkniško jezero z Doma na Slivnici, ki se nahaja le nekaj 10 m pod vrhom.
Pohod se je začel na avtobusnih postajah v Kočevju in Stari Cerkvi, kjer smo učenci treh osnovnih šol (OŠ Ob Rinži, OŠ Zbora odposlancev, OŠ Stara Cerkev) z vodnico Branko in mentorji še zadnjič preverili pohodniško opremo in se odpravili novim dogodivščinam naproti. Pot nas je mimo Ribnice in Sodražice vodila do Grahovega, kjer smo dejansko začeli naš pohod. Cesta je postala cestica, pot je postala potka in že smo po gozdni vlaki sopihali proti vrhu. V gozdu smo z velikim veseljem ugotovili, da se zima počasi poslavlja, saj nas je pričakala pomladanska idila s telohi, zvončki in čemažem. Pospešili smo korak in že smo po dobri uri in pol prispeli do cilja. Polni dobre volje in sreče, saj je ena naših mladih planink ravno tedaj dobila bratca, smo se odpravili na slastne palačinke v Dom na Slivnici. Čarovnica tukaj, čarovnica tam in sestop se je bližal. Še krst našega planinca (vrv po "ta zadnji"), ki se nam je tokrat prvič pridružil in že smo veselo korakali proti Cerknici, kjer nas je pričakal avtobus.
Izkoristili smo trenutek in kraj ter se odpeljali še na ogled Cerkniškega jezera. Cerkniško jezero je presihajoče jezero s površino 26 km2, ko pa je kraško polje poplavljeno je površina lahko velika celo do 38 km2. V največjem obsegu je dolgo 10,5 km in široko 4,7 km in je največje jezero v Sloveniji. Največja globina jezera je okoli 10 m.
Polni novih doživetij smo se tako v popoldanskih urah vrnili k domačim in si obljubili, da se prihodnji mesec zopet vidimo.


za Mladinski odsek PD Kočevje
Jernej Kalan

horizontal rule

 

POHOD MLADIH PLANINCEV NA ČEMŠENIŠKO PLANINO


Spet je za nami sobota, planinska sobota. Na koledarju je bil 19. marec, ko se je mlajša skupina planincev z vseh treh kočevskih osnovnih šol odpravila na nov pohodni podvig, tokrat na 1206 m visoko Čemšeniško planino. Avtobus smo zopet napolnili do zadnjega sedeža, 47 otrok planincev s svojimi mentoricami Melito, Majdo in Polono ter vodnico Zinko Levstek na prvem sedežu poleg našega "planinskega šoferja" Simona. Z nami je bilo še nekaj pomočnikov, fotograf mojster Milan in bodoči vodnik Tomaž Špehar, katerega smo pozdravili z aplavzom. Naslednji častni pozdrav pa smo namenili staremu in hkrati novemu predsedniku PD Kočevje, Franciju Janežu.
Vožnjo do Ljubljane in naprej po avtocesti do Trojan, smo si krajšali z ogledom risanke, za kar so poskrbele naše mentorice. Malo nad Trojanami smo se odcepili za Prvine, nato pa še nekaj minut po strmi, makadamski in ovinkasti cesti sredi gozda do našega izhodišča. Že, že, ampak brez malice v hrib pa ne gre, smo si rekli! Malo smo napolnili svoje želodčke in dolga kolona malih nadebudnežev se je začela pomikati proti vrhu. Med potjo smo se srečevali in se pozdravljali z mlajšimi planinci iz vrtca, ki so se skupaj s svojimi straši že vračali v dolino. Bili so nam dobra motivacija za hojo, nikakor pa jih nismo oponašali v nabiranju velikih šopkov pomladanskega cvetja. Veliko lepše je, da telohi in kronce cvetijo v naravi kot pa le nekaj dni krasijo domači prostor. V svoji rasti so se nam izkazovale tudi ravne bukve, nič manj zanimive pa niso bile drevesne gobe in trhla debla v svojih podobah - zavetju s počivalnikom in zmajevi glavi. Na vrhu Čemšeniške planine nismo bili obdarjeni z napovedanimi sončnimi žarki, a smo vseeno občutili prostranost planine na jasi tisočaka. Svoje spretnosti smo preizkusili na igralih, v zbijanju kegljev in lovljenju. Hitrejša in močnejša od vseh nas sta bila Tomaž in Simon, pa čeprav smo proti njima udarili skupinski boj. Z aktivnostmi v koči in zunaj nje smo pregnali vse meglice in hlad sobotnega dne, ki se je že prevesilo v popoldan. V dolino smo se vračali po isti poti, preko smučišča in do hotela, kjer smo zapustili avtobus. A našega prevoznega sredstva ni bilo. Šele sedaj smo ugotovili, zakaj je šel šofer Simon s tako hitrim korakom v dolino. Seveda, da nam je avtobus premaknil kar nekaj kilometrov dlje. Mladi pohodniki so to gesto vzeli za šalo in brez pripomb korakali v dolino in dejali, da so vendar planinci in morajo veliko hodit. Ko pa smo zagledali avtobus, se nam je vseeno nasmejalo.
Komaj dobro smo se posedli, rekli besedo dve in že smo prišli do Trojan, kjer smo se ustavili in se posladkali z velikanskimi trojanskimi krofi. V marsikateri želodček ni šel cel krof. Za sladkost sobotnega večera je poskrbelo kar veliko otrok, saj so kupili krofe še za svoje domače. S prijetnimi vtisi smo se v mraku vrnili v Kočevje in si rekli, se vidimo aprila in osvojimo novega tisočaka.

za Mladinski odsek PD Kočevje
Melita Berlan

horizontal rule

POHOD STAREJŠIH PLANINCEV MLADINSKEGA ODSEKA PD KOČEVJE DO KOČE PRI JELENOVEM STUDENCU IN POČASTITEV SLOVENSKEGA KULTURNEGA PRAZNIKA

Mesec je naokoli in mladi člani Mladinskega odseka PD Kočevje smo se zopet odpravil na potep. Starejši planinci smo se 8. februarja, na slovenski praznik kulture odpravili do Koče pri Jelenovem studencu, pod ťočakomŤ, Mestnim vrhom.
V zgodnjem dopoldnevu se nas je 20 mladih planincev z mentorji treh osnovnih šol (OŠ Ob Rinži, OŠ Zbora odposlancev, OŠ Stara Cerkev) skupaj z vodnico Branko odpravilo proti koči. Po Kalanovi poti smo sopihali proti cilju. Jutro je bilo sicer še mrzlo, vendar nas je strmina kaj kmalu dodobra segrela. Proti vrhu nas je še malce ovirala zasnežena in poledenela pot, vendar razen rahlih zdrsov ni bilo hujšega.
Ob prihodu k koči nas je pričakalo toplo sonce ter cela gruča pohodnikov, ki so se odločili počastiti kulturni praznik na malce drugačen način. No, kakorkoli že, je bila glavna nit pohoda organizacija in udejanjenje proslave ob kulturnem prazniku, ki so jo pripravili mladi planinci. Še malce vaje in generalka pa se je začelo. Najprej smo, kot se za proslavo spodobi, zapeli slovensko himno, nato pa nas je Maruša, odeta v oblačila Primičeve Julije, odpeljala po življenju Franceta Prešerna. Vzdušje pred kočo je postalo zares praznično. Malo trobente, malo recitacij in spomin na največjega literata Koče pri Jelenovem studencu in Mestnega vrha, Petra Volka, nas je privedel do konca kulturne prireditve. Gospod Janež, predsednik PD Kočevje, se je nastopajočim zahvalil za pripravo in izvedbo proslave ter zaslužnim planincem in tistim z največjim številom vzponov na naš ponos izkazal prav posebno spoštovanje.
Na ta način smo končali februarsko druženje in se zadovoljni, po Grajski poti, vrnili proti domu.
Vsi skupaj komaj že čakamo pomlad, telohov, zvončkov in tople sončne žarke.


za MO PD Kočevje
Jernej Kalan


horizontal rule

 

PLANINSKI POHOD K LAVRIČEVI KOČI NAD STIČNO

Planinci razredne stopnje vseh treh OŠ - Stara Cerkev, Ob Rinži ter OŠ Zbora odposlancev (46 otrok) in mentorice, mentor, vodnica in Milan smo se hladnega, nekoliko meglenega sobotnega jutra, 5. februarja odpravili na nov podvig.
Cilj nam je bil Lavričeva koča na Gradišču nad Stično. Z avtobusom smo se peljali skozi zanimive kraje (Žužemberk, Muljava). Prispeli smo do cilja oz. začetka našega vzpona, do Stične. Stična je kraj v občini Ivančna Gorica. Znana je po cistercijanskem samostanu Stična, po Festivalu Stična (zbiranje katoliške mladine). Na avtobusnem postajališču smo se najprej pošteno okrepčali s sendviči, vročimi in hladnimi napitki.
Potem pa smo začeli naš sprehod, oprostite, planinski pohod. Cilj nam je bila Lavričeva koča nad Stično, ki leži le 510 m nad morjem. Pot je bila lahka, prav nič zahtevna. Tudi temperatura ozračja se je že dodobra ogrela, dvignila, ko smo prispeli najprej do cerkve Sv. Miklavža. Cerkev je bila prvič omenjena že leta 1250. Je obnovljena. Poleg nje je t.i. piramida, kratka plezalna stena iz skal in kamnov, po kateri smo se planinci vzpenjali in spuščali. Tik pod vrhom hriba Gradišče, v neposredni bližini cerkve pa stoji Lavričeva koča. Koča je bila nekdaj kašča, ki pa so jo prenovili v kočo. Oskrbniki objekt in celoten kompleks še obnavljajo. Zanimivi so različni detajli, skulpture iz lesa in kamna, ki smo jih zasledili v okolici koče in cerkve. Nad temi zanimivostmi smo bili vsi navdušeni! V sončnem in dokaj toplem vremenu smo se pred kočo spočili, narisali oz. napisali v planinske dnevnike naše vtise s pohoda. Čas je bil tudi za sprostitev in igre. Razgled v dolino in na ostale vrhove je bil lep in odprt.
Morali smo se spustiti v dolino. Na sestopu smo se ustavili in si ogledali še bližnjo turistično kmetijo, kjer imajo v ogradi tudi divjad.
Na postajališče v Stični smo prišli dokaj spočiti. Le naša oprema - še posebej hlače in "gojzerji" niso bili v najboljši formi! "Držalo" se nas je blato in ni in ni hotelo ťodpastiŤ! Potrebovali smo kar precej časa, da smo ga prepričali, da nas je zapustilo...
Tako smo preživeli še en zanimiv in aktivno obarvan sobotni dan.

za MO PD Kočevje
Polona Kalič

horizontal rule

 

POHOD MLADIH PLANINCEV PD KOČEVJE NA SABOTIN

Sobotno jutro, 15.01.2011, je bilo zopet rezervirano za polnjenje nahrbtnikov z obvezno pohodniško opremo. Mesec je naokoli in 73 mladih planincev mlajše in starejše skupine iz vseh treh kočevskih osnovnih šol se je skupaj s svojimi mentorji in vodnicama odpravilo raziskovat nove kotičke čudovite Slovenije. Tokrat smo se odpeljali na Primorsko in planinska pot nas je vodila na Sabotin.
Sabotin je vzpetina nad Novo Gorico ali bolje nad Solkanom. Kljub njegovi skromni višini, je odlično razgledišče s pogledom na Julijce, reko Sočo, goriško kotlino, Kras, morje, Furlansko nižino in zahodnejše Alpe. Hrib je zanimiv tudi iz zgodovinskega vidika, saj so bile tukaj najhujše bitke v času prve svetovne vojne (Sabotin je namreč prevrtan s številnimi vojaškimi rovi). Pod njim se čez reko Sočo pne železniški most, z največjim kamnitim lokom na svetu.
Z dvema polnima avtobusoma smo se planinci že zgodaj zjutraj odpravili iz oblačne Kočevske proti sončni primorski. Še malce zaspani smo prispeli do Solkana, kjer sta nas že čakala vodnika tamkajšnjega planinskega društva, ki sta nam pričarala nov nepozaben dan. Razdelili smo se v dve skupini in jo eni po severni, drugi po južni poti ubrali proti zastavljenemu cilju. Vodnika sta se nam poleg planinskih veščin prikazala tudi kot poznavalca zgodovine in nam pot do vrha kar precej skrajšala s pripovedovanjem svojih zgodb. Najbolj zanimivi so bili seveda sledovi 1. svetovne vojne, ki se je v vsej svoji grozoti odvijala prav na tem ozemlju. Sabotin je bil namreč eno prizorišč znamenite soške fronte. Kaverne (umetne jame, navadno vdolbene v skalnat teren, za zaščito pred artilerijskim ali letalskim napadom, ki so služile kot pomožna zaklonišča ali tudi kot skladišča za orožje), ki so jih uporabljali tedaj, so še do danes izredno ohranjene in nas preko turistične znamenitosti opominjajo in opozarjajo na nesmiselnost prelivanja krvi in nasilnega reševanja problemov. To je tudi jasno sporočilo ťParka miruŤ, kjer smo preživeli to sobotno dopoldne.
Že v popolni megli smo prišli do planinskega doma, kjer smo se pogreli s toplim čajem, izpolnili planinske dnevnike ter si ogledali zanimiv muzej, kjer so razstavljeni predmeti iz 1. in 2. svetovne, pa tudi iz naše osamosvojitvene vojne. Nato smo se odpravili naprej, korak v Sloveniji, pa korak v Italiji in že smo bili na samem vrhu, na Koti 609. Ozračje in vreme se nas je usmililo, tako da smo lahko videli vse lepote Sabotina. Obvezno fotografiranje in že smo bili na poti proti vznožju.
Polni novega znanja in planinskih izkušenj smo se vrnili do Solkana, kjer smo se zahvalili gostiteljema in se prijetno utrujeni odpravili proti domu.
Še bomo hodili, Slovenija je res nekaj posebej lepega!


za MO PD Kočevje
Jernej Kalan

horizontal rule

POHOD MLADIH PLANINCEV NA SABOTIN

Tako po meji pa člani Mladinskega odseka Planinskega društva Kočevje še nikoli nismo hodili. Pa ne po meji zmogljivosti, niti ne po meji nevarnosti, ampak po pravi meji med državama Slovenije in Italije.
V soboto, 15. januarja, smo se z dvema avtobusoma, mentorji, vodnici in 73 mladih planincev vseh treh kočevskih osnovnih šol mlajše in starejše skupine odpeljali do Solkana pri Novi Gorici. Tam sta naju čakala zelo dobra poznavalca Sabotina Srečko Lindič in Štefan Damjan. Srečko je našo, mlajšo skupino popeljal čez novi Solkanski most. Globoko pod njim smo občudovali pogumne kajakaše na bistri in živahni Soči. Na drugi strani nas je očaral s svojo mogočnostjo in trdnostjo najstarejši in največji kamniti most na svetu. Nato se je pot strmo vzpela v hrib, ki je ves kamnit in čisto nič podoben kočevskim hribom. Voda in burja sta naostrili kamenje in vanje vdolbli številne žlebiče. Med potjo smo videli mnogo utrdb, jarkov in tunelov iz prve svetovne vojne. Ustavili smo se tudi na obnovljenih ruševinah cerkvice sv. Valentina, katere večji del je v Sloveniji, manjši pa v Italiji. Kako zanimivo je bilo hkrati stati v obeh državah in tekati iz ene v drugo. Nato nas je pot vodila po sami meji na vrh hriba. Tu smo na kamniti vetrnici razbrali kaj bi videli, če nas ne bi zakrivala gosta megla. Stopili smo tudi v zelo ohranjen in čisto pravi bunker. V planinski koči pod vrhom smo se okrepčali, izpolnili dnevnike in si z zanimanjem ogledali muzejsko zbirko iz prve in druge svetovne vojne. Bili smo tako veseli in navdušeni nad vsem, da je še megla izginila in posijalo je toplo sonce. Zagledali smo vrhove Julijcev s Triglavom, pod seboj Goriška Brda in Furlanijo, na drugi strani pa v megleni plašč odeto Sveto goro s soncem obsijanim vrhom. Pod nami se je izpod megle pokazala cela dolina, po kateri se je povzpela na hrib druga, starejša skupina. Sprva je hodila po novi kolesarski poti ob Soči, nato mimo hidroelektrarne Solkan in vodnega črpališča Mrzlek, ki oskrbuje s čisto pitno vodo obe Gorici. Na vrh so prišli čez 30 metrov dolg osvetljen tunel, saj je hrib poln rovov, kavern in utrdb.
Zaradi varnosti smo se v dolino spustili po italijanski strani. Čeprav je večino poti potekal po asfaltni cesti, se nismo mogli izogniti spustu po kamniti stezici. Polni novih izkušenj, vtisov, čarobnih prizorov in rahlo utrujeni smo se ob gledanju risank že v temi vrnili domov.

za Mladinski odsek PD Kočevje
Majda Terbuc

horizontal rule

 

NOVOLETNO SREČANJE MLADIH PLANINCEV


Leto je naokoli in zopet je prišel čas veselega decembra, katerega se veselimo tudi mi, mladi planinci. Vsako leto ga obeležimo na malo drugačen, poseben način, kot se odvijajo ostali mesečni pohodi. Letos smo za ta dan izbrali petek, 17. december. V popoldanskem času smo se zbrali pred OŠ Ob Rinži v Mestnem logu. Veste koliko se nas je zbralo! Skupaj kar 140 planincev iz mlajše in starejše skupine iz vseh treh kočevskih osnovnih šol. Ker nas je narava obdarila s snegom in mrazom, smo bili temu primerno tudi oblečeni. Vsi smo že nestrpno pričakovali ta popoldansko večerni pohod a zgodilo se je prvo presenečenje, ki nas je zadržalo še za nekaj časa.
Tudi letos dobri možje niso pozabili na vestne in ubogljive planince. Tokrat se nas je spomnil Božiček, vsaj tako so povedali njegovi sodelavci in mimogrede je za nas nekaj pustil. Če pa bomo v mraku doživeli čarobno noč in če se vrnemo šele zvečer, se morda oglasi še enkrat. Ta želja in upanje sta ves čas tiho tlela v nas. Z darilom, lepimi sinje modrimi kapami smo bili kot ena velika planinska družina, ki je kot modro nebo zasijala pred vhodom v šolo. S čepicami na glavi smo končno odkorakali do Podgorske ulice. Kolona se je kaj hitro razvlekla zaradi velikega števila in hoje v gosjem redu po ozki poti. Naš pohod nismo zaključili nad kamnolom kot smo sprva načrtovali, kajti bili smo prehitri in ni bilo še mraka, na katerega smo čakali, energija in moč pa sta v nas kar kipela. Zato smo jo mahnili še višje proti Stojni in vedno bolj so nas mikale kepe, angelčki v snegu in sneg, ki je posedal na vejah dreves. Končno se je začel dan prevešati v noč, dočakali smo mrak. Na glave smo si nadeli lučke različnih vrst in barv. S tem pa nas je res začela obdajati čarobnost veselega decembra - rahlo naletavanje snežink, mraz, škripanje pod nogami, svetloba številnih lučk, pod nami pa razsvetljeno in okrašeno mesto Kočevje. Z rdečimi noski, s hladnimi nogami in rokami smo prišli nazaj do šole, kjer se je v avli nadaljevalo naše predpraznično vzdušje. Naši vodniki, mentorji in predsednik PD Kočevje Franci Janež so poskrbeli, da smo se lahko okrepčali s sokom in mandarinami ter posladkali z bonboni in s piškoti. Kar dvakrat smo ponosno zapeli našo planinsko himno in se zavrteli ob zvokih glasbe. Pod veliko okrašeno smreko smo med vsem dogajanjem lahko opazovali, da se je Božiček res še enkrat oglasil in pustil kar precej darilnih vrečic. Le komu so bile namenjene? Za vsakega od nas je bila ena, v njej pa zanimive in praktične reči, katere bomo lahko uporabili mi ali naši domači. Sledilo pa je posebno obdarovanje oziroma krst po domače za naše zveste planince. 5 fantov, ki so sedaj že srednješolci, se pripravlja na sprejem za mladinske voditelje. Čaka jih še kar nekaj planinskih preizkušenj. V ta namen je g. Milan Levstik izdelal simbolična darila. Vsak je prejel svoj pležuh za spust v dolino, kadar bodo njih noge, čeprav mladostne, prepočasne. A tudi njihove pozornosti do vodnikov in mentorjev ni manjkalo. Hvala vam, fantje!
Prišel je večer, s tem se nam je odmerjen čas neizbežno iztekal in vsakega lepega je enkrat konec. Razšli smo se nasmejanih obrazov, polnih rok in z dobrimi željami v novem letu. Da pa je bil Božiček tako radodaren z darili, se moramo zahvaliti PD Kočevje, Osnovni šoli Ob Rinži, Osnovni šoli Stara Cerkev, Osnovni šoli Zbora odposlancev, Avtohiši Randelj, Melaminu, Komunalnemu podjetju Komunala, Hydrovodu, Optiki Center, Tiskarni Kočevje, Slaščičarni Medo, Pekarni in slaščičarni Kočevje, Zavarovalnici Tilia in Triglav, NLB, Intersocksu, Recinku, Pikapoki, Sparu, Rotisu, Vrtnemu centru Požar, Občini Kočevje, Mercator tehniki Černuče in družini Levstik.
V imenu Mladinskega odseka se še enkrat zahvaljujem vsem, ki ste kakorkoli pripomogli pri letošnjem obdarovanju.

 

za Mladinski odsek PD Kočevje
Melita Berlan

 

horizontal rule

 

POHOD MLADIH PLANINCEV MLADINSKEGA ODSEKA PD KOČEVJE
NA MALI GOLAK (1495 m)
20. november 2010

V soboto, 20. novembra 2010, se nas je 69 planincev treh kočevskih osnovnih šol (OŠ Stara Cerkev, OŠ Zbora odposlancev, OŠ Ob Rinži) z mentorji, vodniki in predsednikom PD Kočevje ponovno odpravilo raziskovat lepote Slovenije. Tokrat smo se napotili na Primorsko, naš cilj pa je bil osvojitev vrha - Mali Golak (1495 m).
Le-tega uvrščamo v Goriško hribovje in Mali Golak je najvišji od Golakov. Imena ni dobil zato, ker naj bi bil najmanjši, ampak ker je imel najmanjšo planino. Na zemljevidih je prišlo do napake in namesto Mali Golak piše Veliki Golak. Z vrha se nam pričara čudovit razgled na vso Slovenijo. Ob jasnem in sončnem vremenu, ki pa ga mi žal nismo bili popolnoma deležni, se lepo vidi Triglav, velik del Julijskih in Kamniških Alp ter Karavank, pod nam pa Primorska s svojim morjem.
Turobno sobotno jutro se nam je začelo na avtobusnih postajah, kjer smo naložili pohodniško opremo in se odpeljali na Primorsko. Malo jutranjega dremanja, malo kramljanja, kratek postanek in že smo bili v Predmeji, kjer se je začel naš vzpon. Sedaj že dobro razigrani smo se najprej po asfaltu, nato po makadamski poti odpravili proti vrhu. Kaj hitro so se široke poti začele ožati in že smo v "gosjem" redu stopali drug za drugim. Hitro smo dosegli prvo olajšanje in prispeli do Iztokove koče pod Golaki. Seveda smo se kot pravi planinci odločili nadaljevati pot proti vrhu. Mokro listje, blato in kraški teren s polno pastmi so nam oteževali korak, vendar smo po dveh urah hoda le osvojili zastavljen cilj. Četudi nekega posebnega razgleda ni smo bili deležni, pa še močno je pihala burja, ni nič uspelo pokvariti tistega dobrega notranjega občutka, ki preveva vsakega planinca ob osvojitvi novega mejnika. Obvezno slikanje na vrhu in sledil je sestop, ki pa je bil še zahtevnejši od vzpona. Kar nekaj nas je na zadnji plati okusilo trdoto zemeljske skorje, vendar smo se brez večjih poškodb vrnili do koče. Tam smo v miru izpolnili planinske dnevnike, požigosali vse kar se je dalo in še več, pojedli še preostale sendviče ter se polni dobre volje navihano vrnili do izhodišča, kjer sta nas že čakala avtobusa.
V temi smo začeli planinski dan in se ravno tako v temi - v zgodnjih večernih urah vrnili k staršem, ki so nas že nestrpno čakali v pričakovanju pripovedovanja o novih uspehih mladih planincev Mladinskega odseka PD Kočevje.


za Mladinski odsek PD Kočevje
Martina Kajfež

 

horizontal rule

 

POHOD PLANINCEV MLADINSKEGA ODSEKA PLANINSKEGA DRUŠTVA KOČEVJE NA DEBELO PEČ, 06. november 2010

Bila je še temna noč, ko so nas v soboto, 06.11.2010, budilke pregnale iz toplih postelj. Vendar se je kaj kmalu temna noč prelevila v čudovito novembrsko jutro, ki je napovedovalo še en nepozaben dan.
Dvaindvajset planincev Mladinskega odseka Planinskega društva Kočevje se nas je skupaj z mentorji in vodniki PD Kočevje odpravilo na pohod in skupno preživljanje prostega časa v neokrnjeni naravi Triglavskega narodnega parka. Cilj ťekspedicijeŤ je bil osvojitev, za marsikoga prva, dvatisočaka Debela peč. Debela peč se nahaja na vzhodnem delu Julijskih Alp nad Pokljuško planoto.
Pohod se je začel na avtobusnih postajah v Kočevju in Stari Cerkvi, kjer smo se prešteli, še zadnjič preverili potrebno pohodniško opremo in se odpravili novim dogodivščinam naproti. Pot nas je mimo Ljubljane in Bleda vodila na Pokljuško planoto. Po slastnih sendvičih smo se, sedaj pa peš, odpravili proti vrhu. Dobro označena in markirana pot nas je vodila skozi prostran smrekov gozd, ki je bil v jutranjih urah še precej mrzel. Bolj ko smo sopihali po idilični pokrajini, več sončnih žarkov nas je pozdravljalo. Samo še malo in že smo prispeli do Blejske koče, ki pa še zdaleč ni predstavljala našega zasluženega počitka. Korak za korakom, kamen za kamnom in zagledali smo prvi letošnji sneg. Vendar vrh je bil še daleč. Pospešili smo korak, mladi bodoči vodniki pa so ob budnem očesu že preizkušenih planincev Zinke, Branke, Milana in Jerneja vodili četico proti cilju. Višje smo prihajali, veličastnejši in mogočnejši pogled se nam je uspel pričarati. Osupli nad lepoto in spokojnostjo naših gora smo osvojili vrh Debela peč � 2014m.
Triglav, Karavanke, Kamniške Alpe in planota Pokljuke so nam bili kot na pladnju, na dosegu roke. Nad oblačno mejo smo se prepuščali božanju jesenskih žarkov. Sledilo je obvezno žigosanje in slikanje ob doseženem cilju. Dogajanje na vrhu pa nam je popestril še obisk le-tega s strani Francija Petka, našega vrhunskega smučarskega skakalca in bivšega svetovnega prvaka. S svojo dobro voljo in pozitivno energijo je ustregel našim željam in se tudi on postavil pred fotoobjektiv.
Majhna stiska s časom je zahtevala čim hitrejši sestop. Varno, polni notranjega zadovoljstva smo se vrnili do planote, kjer nas je že čakal avtobus. Pesmi ter zabavne igrice so nam skrajšale pot proti domu v poznih popoldanskih urah.
Svet je lep in drug mesec gremo spet.

Za MOPD Kočevje
Jernej Kalan

horizontal rule

 

DVODNEVNI TABOR MLADIH PLANINCEV KOČEVSKE

ČETICA H KOČI PRIHRUMELA,
SI VIJOLA MAJICO NADELA
IN SE TAM FAJN IMELA!

Ja, res je! 71 mladih planincev (36 mlajših in 30 starejših) vseh treh OŠ (Zbora odposlancev, Stara Cerkev, Ob Rinži), 5 srednješolcev, mentorji Polona Kalič, Zinka Mlakar, Tina Kajfež, Jernej Kalan, Melita Berlan, vodnici Branka Rajner in Zinka Levstek ter Milan Levstek smo se hladnega sobotnega jutra, 23. oktobra odpravili z naše izhodiščne točke v Podgorski ul. na dvodnevni tabor proti koči pri Jelenovem studencu pod Mestnim vrhom.
Vzpenjali smo se po Grajski poti, ki ni bila zahtevna. Vznemirjeni, kaj vse se bo dogajalo, so mladi planinci komaj pričakali, da so lahko namestili svojo prtljago v sobe ali na skupna ležišča in se sprostili na travniku pred kočo. Sledilo je pomerjanje ter razdelitev vijoličnih majic z napisom letošnjega tabora in kmalu zatem še skupinsko slikanje.
Po okusnem obedu smo se razdelili v skupine. Pridružil se nam je tudi predsednik PD Franci Janež. Načelnik markacijskega odseka PD Kočevje Stane Vidovič in njegovi pomočniki so nas odpeljali v različne smeri. S seboj so imeli pripomočke, s katerimi so nam demonstrirali, kako vzdržujejo planinske poti. Učenci so se lahko preizkusili v strganju mahu na deblu, izdelavi markacije na deblo, skalo, v sekanju mladih drevesc na poti, žaganju odvečnih vej in vejic. Skupine so se vzpele na različne vrhove - Mestni vrh, Fridrihštajn, Požgani vrh in Nagelbichl.
Ob vrnitvi se je že spuščal mrak in učenci so navdušeno hiteli nabirat veje za pripravo kresa in njihova obleka je bila že dodobra označena z blatom in odtisi mahu. Po večerji je sledil ogled diapozitivov s safarija in Kilimanjara. Zelo lep ťvizualni sprehodŤ po slikah nam je pripravil g. Milan Mlakar. Okoli 8. ure zvečer je večina otrok odšla s svojimi svetilkami na nočni pohod po gozdni cesti. Upali so, da bodo opazili kakšno žival, vendar je seveda niso. Sledilo je druženje in zabava ob ognju, ob katerem smo se greli, nalagali vejevje in peli pesmi. Nekateri pa smo preizkušali svoje znanje še v miselni igri in kartanju v koči. Ob zaključku večera so bili mladi planinci že precej utrujeni, zato so hitro zaspali, nekaj pa jih je imelo ťogromno delaŤ z večerno toaleto, klepetanjem, hihitanjem,� Vendar so še pred polnočjo tudi najbolj vztrajni omagali in zaspali.
Naslednje jutro je bilo že v znamenju novih doživetij. Starejši skupini sta imeli predavanje o pikih (zlasti o klopu) in o prvi pomoči. V prvi skupini so znanje in poznavanje teme obnovili z vprašalnikom, v drugi pa so se praktično urili pri oskrbi ponesrečenca na terenu s pripomočki in materiali, ki jih lahko dobimo v naravi. Skupini sta vodili ga. Karmen Šturm ter vodnica PD Kočevje Štefka Ule.
Mlajši planinci pa so imeli nalogo izdelati planinsko vas iz papirnatih škatlic s pomočjo trganke iz papirja. Uporabili so še naravne materiale (vejice, mah, liste, lišaje,�). Izdelki so zelo dobro uspeli in razstavili smo jih v preddverju koče.
Z manjšo skupinico deklet smo se potrudili izdelati plakat, ki ponazarja vse naše dvodnevne dejavnosti. Plakat krasi osrednji prostor naše koče.
Pred kosilom so imeli vsi učenci ter mentorji možnost spusta po jeklenici. Za to pripravo in izvedbo je poskrbel načelnik vodniškega odseka Tone Ožbold s svojimi pomočniki. Doživetje le-tega je bilo res enkratno.
Za vse naše okusne obroke hrane in pijačo sta poskrbela prijazna in ustrežljiva oskrbnika Jožica in Boris Zadravec. Ni pa nam manjkalo niti sladkih dobrot in sadja. Za vso oskrbo in pomoč pri izvedbi iskrena hvala celotnemu PD Kočevje s predsednikom na čelu, ki ima izreden posluh za mlade planince.
Nedeljsko dopoldne je bilo v znamenju dežja, ki je vsake toliko časa pojenjal in se zopet okrepil. Zato smo po kosilu zapakirali še zadnje kose garderobe, se prešteli, povedali svoje vtise in se odpravili nazaj proti Kočevju. Na izhodiščno točko v Podgorski ulici smo se vrnili okoli četrte ure. Nekateri so bili skoraj neprepoznavni, ker nam je po poti seveda zagodel razmočen teren. Naše vetrovke, hlače in čevlji so po sebi dobili nove, blatne vzorce... A nič ne de.
Tabor je povsem uspel in drugo leto gremo zopet.


za Mladinski odsek PD Kočevje
Polona Kalič

horizontal rule

 

POHOD NA GOTENIŠKI SNEŽNIK


V septembru je Planinsko društvo Kočevje in Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo organiziralo tradicionalni pohod v počastitev postroja 1. brigade SV MORIS 1 na Goteniški Snežnik (1289m). Planinci in člani planinskega krožka smo se ob 8.30 odpeljali z avtobusne postaje proti Kočevski Reki. Med vožnjo smo opazovali poplavljena polja in pašnike.
V Kočevski Reki smo se zbrali v parku MSNZ. Tu so se nam pridružili še ostali pohodniki. Zaradi obilnega deževja nismo izvedli pohoda na Goteniški Snežnik, a smo prisostvovali krajšemu programu v počastitev postroja 1. brigade slovenske vojske MORIS 1. Pozdravil nas je predstavnik Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo g. Toni Vovko. Krajši nagovor je imel še predsednik KS Kočevske Reke g. Zlatko Ficko, nato je spregovoril župan občine Kočevje g. Janko Veber in nazadnje še častni član Združenja veteranov vojne za Slovenijo g. Mihael Petrovič.
Sledilo je družabno srečanje ob zvokih ansambla Dva asa. Učenke planinskega krožka so zaplesale ob prijetni glasbi z vodnicama Zinko Levstik in Branko Rajner. Podprli smo se z okusnim divjačinskim golažem in flancati, ki so jih pripravile članice Društva podeželskih žena Kočevske.
Zahvalili smo se organizatorjem za družabno srečanje in sklenili, da se drugo leto ponovno srečamo.

za MO PD Kočevje
Rezika Mlakar

horizontal rule

 

POHOD MLAJŠIH PLANINCEV NA GRMADO

Mlajši planinci z vseh treh kočevskih osnovnih šol (OŠ Stara Cerkev, OŠ Zbora odposlancev, OŠ Ob Rinži) smo se v novem šolskem letu zopet zbrali na prvem skupnem pohodu. V spremstvu izkušene vodnice PD Kočevje Zinke Levstek ter mentoric, smo se v soboto, 2. 10. 2010, odpravili na Grmado nad Ortnekom.
Zbralo se je kar 81 nadobudnih mladih planincev in skupaj s svojimi mentoricami in pomočniki se nas je nabralo kar za dva avtobusa. Ko smo prispeli do vznožja hriba, smo se vsi razigrani in polni pričakovanj podali na našo pot. Le-ta nas je vodila po gozdni cesti do vasi, kjer smo planinci lahko občudovali utrip podeželskega življenja. Mukanje krav, rezgetanje konjev in nenazadnje celo veverici so nam polepšali in skrajšali pot proti vrhu. Le še nekaj korakov in zagledali smo čudovito urejeno planinsko kočo na Grmadi. Od tod pa nas je vse prevzel veličasten pogled na Ribniško dolino in Dobre-poljsko ravnino. Sledil je čas za malico in obvezno izpolnjevanje planinskih dnevnikov. Malo smo se še pozabavali na tamkajšnjih igralih, naredili nekaj skupinskih fotografij in že smo se morali posloviti od prijaznih oskrbnikov planinskega doma.
Pot navzdol je bila lažja in v hitrejšem tempu. Polni novih doživetij smo se prijetno utrujeni odpeljali proti domu.

za Mladinski odsek PD Kočevje
Martina Kajfež

horizontal rule

 

POHOD NA TRIGLAV

V soboto, 21. avgusta smo se kočevski planinci zbrali na avtobusni postaji in se ob četrti uri zjutraj odpeljali proti Ljubljani. Bilo nas je 31. Z nami je bilo tudi pet učencev OŠ Zbora odposlancev, ki so letos zaključili 9. razred in so člani planinskega krožka. Skozi celotno šolsko leto so pridno opravljali pohode po kočevskih hribih. Preizkusili smo se tudi po plezalni poti na Fridrihstajn ter tako preverili kondicijo pred pohodom na Triglav.
Na Triglav, ki je najvišji in najlepši med vsemi našimi gorami, vodi več poti. Lahko krenemo iz doline Vrat, iz doline Krme, iz doline Kot, iz Bohinja preko Srednje vasi in Uskovnice, s Pokljuke, s Trente itd. Mi smo se odločili, da začnemo pohod s Trente. Tja smo se pripeljali skozi Ljubljano, mimo Kranja, Jesenic ter preko prelaza Vršič v dolino Trente. Na Logu (620 m) smo začeli pohod ob rečici Zadnjici, ki se izliva v Sočo. Hodili smo po dolini Zadnjice in se počasi vzpenjali proti Tržaški koči na prelazu Dolič (2152m). Do te koče smo hodili po zložni poti imenovani ťmulattieraŤ. To pot so naredili Italijani, da so po njej oskrbovali svojo postojanko pod Triglavom.
V koči na Doliču smo se ustavili in se okrepčali. Od tu naprej smo hodili po ozki, vse bolj strmi poti. Vsi smo se opremili s čeladami, pasovi ali vrvmi in vponkami. Hodili smo v koloni in se vztrajno vzpenjali proti našemu očaku. Planinski raj, ki ga je opeval tudi naš pesnik Simon Gregorčič, nas je vse očaral. Vreme je bilo sončno, panorama pogledov čudovita, enkratna, množica bližnjih in daljnih gora, ki so bili pod nami. Začutili smo, da smo zelo blizu in da nas vrh Triglava mirno pričakuje. Previdno smo se vzpenjali, pričakovanje je naraščalo, navdušeno smo stopili okoli 17. ure na vrh. Čestitali smo si in se objeli. Devet planincev je bilo na vrhu prvič, zato je sledil še krst vsakega posebej. Na našem očaku je bilo ta dan ogromno planincev. Oči nas vseh so zrle po oddaljenih vršacih, preplavljali so nas občutki enkratne sreče � priti in biti na vrhu gore. Sledilo je še fotografiranje ob Aljaževem stolpu.
Poslovili smo se od Triglava, se začeli previdno spuščati proti vrhu malega Triglava in naprej proti Kredarici. Ves čas so nas spremljali vodnici Štefka Ule in Branka Rajner ter vodnika Tone Ožbolt in Simon Figar. V koči na Kredarici smo prespali. V nedeljo zjutraj smo se po zajtrku odpravili proti koči Valentina Staniča. Med skalami smo občudovali modre spominčice, alpske velese, kamnokreče, � Pred Staničevo kočo (2332m) smo se ustavili. Nekaj naših planincev je odšlo na Begunjski vrh (2462m), ostali pa smo se kot martinčki greli na toplem soncu. Ko so se vrnili nazaj, smo vsi skupaj nadaljevali pot v dolino Krme, kjer nas je čakal avtobus. Do avtobusa smo vsi prišli varno. Prijetno utrujeni smo si izmenjali vtise in doživetja. Tudi naši vodniki so bili zadovoljni, posebno še vodnica pohoda Štefka, saj smo vsi osvojili vrh. Brez
naših vodnikov ne bi zmogli zahtevnega pohoda, zato smo jim vsi hvaležni.

Kočevje, 5.9.2010

za MO PD Kočevje
Rezika Mlakar

horizontal rule

 

ZAKLJUČNI - NAGRADNI PLANINSKI IZLET

Ob izteku šolskega leta, se zaključujejo tudi vse dejavnosti, ki so potekale na naših osnovnih šolah. 29. maja je bil za planince organiziran zaključni izlet v neznano kot nagrada za vse tiste pohodnike, ki so se zvesto udeleževali naših pohodnih tur. Kar veliko je bilo takšnih na OŠ Ob Rinži, na OŠ Zbora odposlancev in na OŠ Stara Cerkev! To sobotno jutro se je zbralo 48 mlajših in 12 starejših planincev vseh treh kočevskih osnovnih šol. Seveda pa ni ture brez vodnic Zinke in Branke, mentoric Melite, Polone in Tine (Zinka in Jana sta bili opravičeno odsotni) ter fotografa Milana. To je bila letošnja planinska ekipa, ki je skrbela za organizacijo, varen korak in da smo se z besedami in slikami predstavljali širši javnosti.
Le kam se bomo, smo se odpeljali? To vprašanje je bilo večkrat zastavljeno med našo vožnjo proti Ljubljani. Nekateri so ugibali in uganili, potrditev pa so dobili šele v križišču, ko so videli tablo ZOO in ko smo zavili v tisto smer. A čisto prepričani niso bili, dokler se nismo ustavili na parkirišču pred živalskim vrtom, vsaj mlajši ne. Ogled živali po živalskem vrtu je potekal zelo sproščeno v večjih in manjših skupinah, skupaj z mentorji. Razkropili smo se v različne smeri, se med hojo srečevali in si imeli marsikaj povedati. Vmes smo si poiskali klopce, kjer smo pomalicali. Med zanimivejšimi živalmi so bile opice � ljubki samuraji in žejni šimpanzi, navihani medvedji mladiček, sova, ki je obrnila glavo, prelepa vijoroga koza, mogočni slon, v nebo štrleče žirafe, lačne zebre, zvite kače ... Mnogi so šli v otroški ZOO, kjer so se živalim lahko približali in jih pobožali. Ob 11. uri smo se vsi zbrali pred bazenom, kjer bivata morska leva. To je čas hranjenja in takrat oskrbnica pokaže obiskovalcem, kaj leva vse znata in zmoreta. Za vse njuno znanje in spretnosti je bilo potrebnih kar veliko ur dresure. Po tem smo si posamezne skupine ogledale, česar še nismo videli. Seveda pa so igrala, okrepčevalnica, sladoled in trgovinica mamljivo vabila vse obiskovalce živalskega vrta in tudi mi se temu nismo mogli upreti.
Ker smo vsak mesec v šolskem letu pridno hodili po nižjih in višjih hribih, se za konec spodobi kakšno presenečenje, oz. nagrada, ki je vedno dobrodošla. Zato naše planinsko leto nismo zaključili po planinsko s pohodno turo, ampak z nečim, kar ne zahteva velikega napora, temveč sprostitev in pašo za oči. Ko smo se v popoldanskih urah vračali proti Kočevju, je bilo prav to videti na otroških obrazih in slišati iz njihovih pogovorov. S tem je bil naš namen dosežen. Za letos smo se tako poslovili, razšli pa v želji, da se septembra zopet vidimo, ko bomo osvajali nove vrhove naše lepe Slovenije z vsemi ťstarimiŤ planinci in zagotovo tudi s tistimi, ki se bodo na novo vključili k planinskemu krožku. Lepo povabljeni!
PD Kočevje, vodniki in mentorji vsem učencem med poletnimi počitnicami želimo veliko sprostitve, razigranosti in previdnosti, kjerkoli boste preživljali čas oddiha.

 

za Mladinski odsek PD Kočevje
Melita Berlan

horizontal rule

 

POHOD NA KRIŠKO GORO


V nedeljo,18. aprila smo se planinci predmetne stopnje vseh treh kočevskih osnovnih šol: OŠ Ob Rinži, OŠ Stara Cerkev, OŠ Zbora odposlancev, skupaj z vodnicama Zinko in Branko ter mentoricama Jano in Reziko odpravili na nov pohod.
S kočevske avtobusne postaje smo se odpeljali proti Ljubljani do Kranja in mimo Golnika do koče na Gozdu, kjer smo izstopili in se podali na pot. Naš cilj je bil Tolsti vrh (1715m), a smo se zaradi deževnega vremena odločili, da gremo na Kriško goro (1471m). Štartali smo na 900m nadmorske višine. Hodili smo po gozdni poti, ki se je strmo dvigala. Ob poti so cveteli telohi, trobentice, jetrnik in pljučnik. Prišli smo do razpotja. Usmerili smo se levo na Kriško goro, desno pa gre pot na Tolsti vrh. Pot se je še naprej vzpenjala. Dež je prešel v rahlo sneženje. Po zasneženi poti smo stopali previdno, saj se je pod snegom tu in tam zadrževal še led. Na nevarnih predelih je bila pot zavarovana z jekleno vrvjo. Prišli smo na pobočje, kjer smo zagledali kočo na Kriški gori. Pred kočo smo si očistili čevlje, odložili vetrovke in posedli v sobo ogrevano s kmečko pečjo.
Prijazna oskrbnica nam je postregla okusno kosilo in pecivo. Za topel obrok se zahvaljujemo predsedniku PD Kočevje Franciju Janežu. Oskrbnica koče nas je s svojimi šalami spravila v dobro voljo. Učenci so izpolnili svoje dnevnike in pohod potrdili z žigom Kriške gore. Pred kočo smo se še fotografirali in se odpravili proti dolini.
Vračali smo se po tako imenovani Ovčji poti, po kateri vodijo kmetje na pašo ovce. Na razpotju smo nadaljevali pot levo, desno pa pot vodi proti Tržiču. Pot je bila blatna in spolzka. Med potjo so nas ustavili planinci, s katerimi sta bila snemalec in novinarka iz Francije. Francoza sta opravila intervju z vodnico Branko in z nekaterimi učenci za francosko televizijo.
Prišli smo do koče na Gozdu, kjer nas je čakal avtobus z voznikom. Tu so nas prijazni domačini povabili na salamo in domač kruh. V bližnji okolici deluje PD Križe, ki je pobrateno s PD Kočevje.
Zadaj za kočo stoji predmet za enkratno uporabo � lesen štedilnik, na katerem piše:

Skrivnost sreče ni v tem,
da delaš to, kar si želiš,
marveč, da uživaš v tem,
kar delaš.

Mi planinci se tega držimo. Radi hodimo v planine in uživamo ob naravnih lepotah. Veselimo se že pohoda na Golico.

Za MO PD Kočevje
Rezika Mlakar

horizontal rule

 

 

POHOD NA SLIVNICO

V soboto, 17. 4. 2010, smo se zbrali mlajši planinci vseh treh kočevskih osnovnih šol ter se ob 8. uri z avtobusom odpravili proti Cerknici. Ko smo prispeli smo se že vsi, neučakani novih dogodivščin, odpravili na našo pohodno pot. Po dobri uri hoje, smo se prvič ustavili ter pomalicali, vmes pa si nabrali še nekaj čemaža. Nekateri so si ga postregli kar s svojim sendvičem. Nato smo nadaljevali pot in pridno hodili vse do prekrasne jase, od koder se je razprostiral prečudovit pogled na Cerkniško jezero ter celotno Cerkniško dolino. Od tam pa smo lahko že videli kočo na Slivnici ter pohiteli proti njej. Še dobro, da je bila odprta. Tam smo lahko pomalicali, planinci pa so izpolnili svoje dnevnike. Nekateri smo si privoščili tudi slastne palačinke. Na vrhu smo naredili še skupinsko fotografijo, nato pa se še s hitrejšim tempom odpravili v dolino. Med pohodom pa sta nam družbo delala tudi voznik avtobusa Simon in njegov sinček s katerima so naši planinci veselo tekali po travniku ter se lovili.
Ko smo vsi prijetno utrujeni prišli do avtobusa, nas je Simon z avtobusom odpeljal še na ogled Cerkniškega jezera čisto od blizu. Okoli 16. ure pa smo se prijetno utrujeni vrnili na postajališča, kjer so planince pričakali njihovi starši.

Za MO PD Kočevje
Martina Kajfež

 

horizontal rule

PLANINSKI POHOD NA TRAVNO GORO

V soboto, 20.3.2010, smo se mentorici, vodnica Zinka in spremljevalec Milan odpravili z mladimi planinci razredne stopnje vseh treh OŠ na Kočevskem - Zbora odposlancev, Ob Rinži ter Stara Cerkev na nov planinski podvig.
Vreme je bilo dokaj ugodno, brez dežja, pretežno oblačno in nekoliko vetrovno.
Zjutraj smo se odpeljali v Sodraško dolino, bolj natančno do romarske cerkve pri Novi Štifti. Zanimivost Nove Štifte je mogočna cerkvena kupola, visok zvonik ter štiri lipe, dve mlajši in dve že kar ťv letihŤ. Od tam smo pot nadaljevali peš proti Travni gori. Hodili smo po gozdu, po zasneženi poti, kjer nam je malce spodrsavalo, naši koraki so bili precej hitri, a naše noge so se udirale v moker sneg...
Hodili smo mimo spominskih obeležij borcem NOB, kapelice. Opazili smo nekaj snežnih zametov. S pohodniškimi palicami smo merili višino le-teh. Vrh je bil dokaj hitro osvojen.
Travna gora predstavlja kraško planoto, pokrito s travniki in gozdovi. Naša končna točka je
bila Planinski dom na Travni gori, kjer smo se okrepčali z malico. Otroci so izpolnili planinski dnevnik za tokratno prehojeno pot ter komaj čakali, da dobijo vanj še žig. Kajti potem so lahko do konca izživeli svojo energijo na jasi s kepanjem, ťsneženo vojnoŤ in metanjem po snegu. Ob domu smo seveda naredili še skupno fotografijo.
Spustili smo se nazaj navzdol po zasneženi cesti. Upali smo, da opazimo kakšno malo gozdno žival, vendar tega nismo doživeli. Veliko doživetje pa je bilo, ko so se mladi pohodniki lahko na povratku pri Novi Štifti ťzapodiliŤ po strmih stopničkah okoli orjaške lipe, ki je menda stara več kot 360 let. Na vrhu stopnic, v krošnji, je postavljena mala hiška-uta, od koder se je odpiral lep pogled na okoliške travnike in gozd.
Domov smo se zadovoljni vrnili v zgodnjih popoldanskih urah.

za MO PD Kočevje
Polona Kalič

horizontal rule

POHOD NA BOHOR


V soboto, 6. 3. 2010, smo se člani planinskega krožka udeležili pohoda na Bohor (898m).
Z avtobusne postaje Kočevje smo se odpeljali proti Novemu mestu in naprej v Krško, kjer smo v daljavi videli jedrsko elektrarno. Pot smo nadaljevali proti Brestanici do Senovega, kjer je bil včasih rudnik rjavega premoga. Tu se nam je pridružil gospod Boštjan, vodnik tamkajšnjega planinskega društva. V vasi Jablanca (500m) smo zapustili avtobus in po asfaltni cesti začeli naš pohod. S ceste smo kmalu zavili na markirano pot, ob kateri nas je spremljal žuboreč potok.
Na območju planinskega društva ťBohorŤ Senovo je več slikovitih slapov. Po zasneženi gazi smo prišli do slapa Ubijavnik. Previdno in vztrajno smo se vzpenjali proti vrhu. Ustavili smo se ob partizanski bolnici na Travnem lazu. Bolnica je delovala od februarja do aprila 1944. Tu so se zdravili borci XIV. divizije ter ameriški pilot in telegrafist iz Kalifornije. Aprila 1944 so Nemci bolnico uničili, ker jih je nekdo izdal.
Hodili smo po gozdu, kjer je veliko jelk ter gola drevesa listavcev. Pot se je še naprej vzpenjala in prispeli smo do Javornika, ki je s 1023m najvišji vrh Bohorja. Po petnajstih minutah hoje smo prišli do Koprivnika (982m). Od tu smo videli celotno Kozjansko pokrajino, Boč, Donačko goro, Pohorje, Peco. Ob dobri vidljivosti se vidi celo Triglav. Vse to nam je povedal vodnik Boštjan.
Na pobočju Bohorja je edino rastišče zaščitene navadne jarice. Ta cvetlica ima po en rumen cvet, ki raste na pet centimetrov visokem steblu. Je prva znanilka pomladi med zvončki in telohi.
Ustavili smo se v koči na Bohorju (896m), kjer smo se pogreli s toplim planinskim čajem in izpolnili dnevnike. Pred kočo smo se fotografirali, se poslovili od prijaznih oskrbnikov koče in se z varnimi koraki napotili proti našemu avtobusu.
Mentorice smo doživele prijetno presenečenje. Vsaka je dobila šopek pomladanskih cvetlic za bližajoči praznik � 8. marec.
Pot proti domu je hitro minila, saj smo zopet preživeli v planinah čudovite trenutke. Naužili smo se naravnih lepot, gradili prijateljstvo in spoznali nov kotiček naše lepe domovine Slovenije.

za MO PD Kočevje
Rezika Mlakar

horizontal rule

Zimska pravljica na Prešernov dan

Tudi letos so se mladi kočevski planinci skupaj z mentoricami planinskih skupin z veseljem pripravljali na tradicionalni pohod ob počastitvi slovenskega kulturnega praznika. Izpred izhodiščne točke v Podgorski ulici so pod budnim vodstvom Zinke Levstik krenili po Kalanovi poti proti Mestnemu vrhu. Čeprav je na novo zapadli sneg še odebelil snežno odejo, je bila ozka gaz dobro shojena. Pogled se jim je ustavljal na belih puhastih drevesnih deblih in vejah, obdanih z bisernim okrasjem nežnih zvezdic. Opazovali so zimsko idilo domače pokrajine in videli zasneženo mesto pod seboj. Mimohod veselih in razigranih otrok je za trenutek ustavila radovedna košuta, ki je v globokem snegu oprezala izza belih vej. Po dobri uri hoda so se znašli pred kočo, kjer je bila zbrana vesela druščina planincev. Koča je že ťpokala po šivihŤ od razpoloženih obiskovalcev. Tudi gospod župan Janko Veber, ki se skupaj z ženo Sonjo rad udeleži tradicionalnega srečanja, se je strinjal, da je koča PD pri Jelenovem studencu vsako leto bolj tesna. Planinci, učenci OŠ Ob Rinži, OŠ Zbora Odposlancev in OŠ Stara Cerkev so prinesli na Mestni vrh pravo praznično vzdušje. Združili so svoje znanje in skupaj nastopili v kulturnem programu, s katerim so obudili spomin na največjega slovenskega pesnika dr. Franceta Prešerna. Predsednik PD Kočevje Franc Janež je na začetku pozdravil vse obiskovalce, na koncu pa razdelil priznanja in pohvale najbolj zaslužnim pohodnikom. Tudi mladi člani so prejeli priznanja. Posebej so ponosni na zlati planinski znak, ki si ga je prislužila Daša Ivanež. Po proslavi so se člani MO PD ob veselih zvokih harmonike še okrepčali z okusno enolončnico in čajem, nato pa se v dolgi, pisani koloni odpravili proti domu. Po snežnih strminah Grajske poti so celo pot preizkušali svoje drsalne spretnosti in še prehitro srečno pristali v dolini.
Spoznali so, da je pohod po zasneženem, belem gozdu čaroben. Na bele poti vabijo tudi vas in vam zagotavljajo, da boste doživeli nepozabno zimsko pravljico.

 

za MO PD Kočevje
Jana Ambrožič

horizontal rule

POHOD MLAJŠIH PLANINCEV NA KRAŠNJI VRH
V soboto, 23. januarja smo se mladi planinci v okviru Mladinskega odseka PD Kočevje podali na prvi letošnji pohod na belokranjski Krašnji vrh. To sobotno jutro je bilo kot nalašč za pohod v zimskih razmerah, hladno -5?C, naravo pa je prekrivala bela snežna odeja. Da pa nas ni zeblo, smo poskrbeli s številčno udeležbo in skoraj čisto polnim avtobusom, v katerem je bilo prej vroče kot hladno. Bilo je 41 otrok z vseh treh kočevskih osnovnih šol, OŠ Ob Rinži, OŠ Stara Cerkev in OŠ Zbora odposlancev s svojimi mentoricami Melito, Tino in Polono ter našo vodnico Zinko. Poleg te ženske družbe je bil z nami še naš stalni in nepogrešljivi pomočnik in fotograf Milan ter g. predsednik PD Kočevje Franci Janež, ki redno spremlja vse naše aktivnosti, jih podpira in se občasno rad odpravi z nami. Na tak način najbolje spoznava, kako poteka planinstvo med najmlajšimi, ki smo najštevilčnejši člani PD.
Vožnja do Metlike je bila kar dolga in za nekatere preveč ovinkasta. V samem centru mesta sta se nam pridružila Martin in Ivanka, Zinkina prijatelja in naša stara planinska znanca po metliškem koncu. Vse poti in okolica postanejo ob njunih besedah in razlagi še bolj zanimive.
Z avtobusom smo se pripeljali do Bojanje vasi, kjer smo izstopili in kaj hitro napolnili svoje lačne trebuščke. Ker pa je sneg mamljivo vabil vse naokrog, so eni hitro izkoristili čas za kepanje. Vsi zimsko opremljeni s kapami, rokavicami, gamašami in v toplih oblačilih, smo se začeli vzpenjati po ozki utrjeni planinski poti. Domačina sta nas popeljala do izvira Vušivka, ki je nad vasjo. Ko še ni bilo vodovodov, je predstavljal osnovni vir vode za bližnje in daljne vaščane. Danes je prostor lepo obzidan, visok podstavek z velikim vedrom za zajemanjem vode pa obnovljen. Ob pogledu nanj si vsak lahko predstavlja, kako je to delovalo. Naša dolga planinska kolona se je vila po gozdu in ob gozdnem robu, kjer so se nam klanjale zasnežene smreke. Stopali smo drug za drugim v gosjem redu in se ustavili ob velikem lovskem štantu. Med potjo nam je nasproti prišel eden od vodnikov PD Metlika. Kar nekaj časa smo hodili čisto ob meji z našo južno sosedo. Nekateri so stopili tako, da so bili hkrati v dveh državah, Sloveniji in Hrvaški. Kako zanimivo, še najbolj za najmlajše! Da je to kraški teren, so poleg izvirov vidna naravna znamenja še Kipino brezno in brezno Pečenjevka. Vse je varno zavarovano a vseeno nam je zastal dih, ko smo se zazrli v navpične kamnite stene in globino 60m. Ob hudih deževnih nalivih je tu možno videti vodo, ki dere kot slap. Domačinu Martinu je le enkrat v življenju bilo to dano videti, pa je aktiven in star planinec po stažu. Mi smo lahko opazovali le zaledenelo steno, ki se je lesketala v ledenih svečah. Po dobrih dveh urah hoje smo prišli do koče, kjer nas je pričakala prijazna oskrbnica. Z metlo smo si očistili zasnežene čevlje in se posedli za mize. Nekateri so bili tako sestradani, da se niso utegnili niti sleči. Oskrbnica nam je postregla z domačo pogačo, ki jo je spekla sama, prav tako pa skuhala odličen čaj. Za vso to dobrodušnost hvala PD Metlika. Poleg hrane in pijače je nekaj časa ostalo za izpolnjevanje dnevnikov, risanje risbic in pisanje vtisov. Istočasno pa smo z enim očesom pogledovali na televizor in držali pesti ter navijali za našega smukača Andreja Šporna, ki je ta dan osvojil 2. mesto. Pred odhodom smo se pred kočo še slikali, občudovali zimsko idilo in stopili do razglednega stolpa z višino 17 m. Žal razmere niso dopuščale, da bi se povzpeli nanj in si ogledali prelepe belokranjske griče z vinogradi.
V dolino smo se vrnili po krožni poti, ki je bila veliko krajša. Vožnjo z avtobusom proti domu smo popestrili z učenjem in prepevanjem pesmi Prelepa je kočevska fara. Upam, da smo se jo naučili, saj jo bomo vsi mladi planinci zapeli ob kulturnem prazniku, 8. februarja na domačem Mestnem vrhu.
S povratkom v hladno Kočevje smo pozno popoldan zaključili krasen planinski dan. Za nami je še en pohod in to zimski, s prav posebnim čarom, zaradi otroških radosti in veselja na snegu.


za Mladinski odsek PD Kočevje:
Melita Berlan

horizontal rule

POHOD NA RESEVNO


V nedeljo, 17.1.2010, smo se mladi planinci treh osnovnih šol (OŠ Ob Rinži, OŠ Zbora odposlancev,OŠ Stara Cerkev) z vodnicama Zinko in Branko, mentoricama Jano in Reziko zgodaj zjutraj odpeljali z avtobusne postaje v Kočevju proti Ljubljani.

Kmalu je začelo snežiti, zato se je vožnja upočasnila. Na Rudniku smo zavili na avtocesto in nadaljevali pot proti Celju. Peljali smo se skozi Štore do Šentjurja. V kraju Hruševec smo izstopili iz avtobusa, si na rame nadeli nahrbtnike, v roke vzeli pohodne palice in pričeli s pohodom proti Resevni. Resevna je hrib jugozahodno od Šentjurja. Ime je dobil po resju, ki cveti zgodaj spomladi in jeseni. Pot je bila zasnežena, ponekod poledenela, zato smo stopali previdno. Po slabih dveh urah hoje smo prispeli do planinskega doma na Resevni. Na samem vrhu stoji razgledni stolp, ki pa je bil žal zavit v meglo. Ob jasnem vremenu je s stolpa čudovit razgled, ki seže vse do Pohorja, Donačke gore, Raduhe, Pece, Kamniških Alp, Kuma in celo do Triglava. V koči smo pomalicali in se pogreli s toplim čajem. Učenci planinskega krožka so pridno izpolnili svoje dnevnike in si odtisnili žige. Prijazni oskrbnik nam je podaril razglednice Resevne. Pred planinskim domom smo se fotografirali in se počasi spustili nazaj v Hruševec, kjer nas je že čakal avtobus.

Na avtobusu so bili mladi planinci dobre volje, saj so se strinjali s predlogom vodnice Zinke, da se bomo ustavili na Trojanah. Posladkali smo se s krofi in nadaljevali pot proti domu.
V Kočevju smo se poslovili in se zmenili, da se srečamo 8. februarja v koči pri Jelenovem studencu.


Za Mladinski odsek PD Kočevje:
Rezika Mlakar

horizontal rule

POHOD NA RADENSKO STENO OB KOLPI
Prišel je težko pričakovani mesec, mesec december, ko imamo tudi mladi planinci prednovoletno srečanje. Mentorice in obe vodnici z mlajšimi ter starejšimi planinci OŠ Zbora odposlancev, OŠ Stara Cerkev in OŠ Ob Rinži smo se v soboto, 5.12.09 zjutraj odpeljali v Radence ob Kolpi. Bilo nas je 82.
Tam nas je sprejel gospod Miro Košir. V prijetnem okolju doma CŠOD smo se okrepčali, nato pa se vsi odpravili proti Radenski steni.
Mlajši planinci smo z domačinoma odšli na pohod po krajši, manj zahtevni poti. Na vrhu smo občudovali dolino Kolpe in se fotografirali. Ogledali smo si tudi vaški kal, ki ga želijo domačini obnoviti. Poleg lovskega doma Sinji vrh je bila zanimiva skala, podobna koritu, polnemu vode.
Starejši planinci pa smo se odpravili po daljši poti, ki je bila na začetku položna in se je vila ob Kolpi. Vodila sta nas gospod Miro Košir in vodnica Branka. V zaselku Breg smo si ogledali mlin, v katerem še občasno zmeljejo nekaj žita. Ob mlinu je tudi jez, ki so ga lani obnovili.
Od tu se je markirana pot strmo dvigala, a smo premagali strmino in kmalu prišli na vrh. Odprl se nam je razgled na Kolpsko dolino in onkraj Kolpe na Hrvaško. Spustili smo se navzdol do ceste. Opazili smo nekaj manjših vinogradov, zorane njive in čredo ovac. Dospeli smo nazaj v dom. Skupaj smo se zbrali v jedilnici. Izpolnili smo planinske dnevnike, pomalicali, se pogreli s toplim čajem in posladkali s sladico.
Z glasbeno plesno točko je poskrbela učenka Pia z OŠ Ob Rinži. Ker smo bili pridni, nas je presenetil Miklavž z lepimi darili. Pred domom smo skupaj zapeli planinsko himno. Ko smo že hoteli oditi, so nas presenetili starejši učenci planinskega krožka OŠ Zbora odposlancev z darili za mentorice.
Zahvaljujemo se gostoljubju osebja CŠOD Radenci in vsem sponzorjem, ki so nam pomagali pri izvedbi novoletnega obdarovanja: PD Kočevje, Mercator, Komunala Kočevje, PD Kozarje, Elektro Kočevje, Tiskarna Kočevje, NLB Kočevje, Hydrovod Kočevje, Zavarovalnica Triglav, Zavarovalnica Tilia, Intersoks, g. Branko Dekleva, ga. Alojzija Janša.

Za Mladinski odsek PD Kočevje:
Polona Kalič, Rezika Mlakar

 

horizontal rule

POHOD NA POTOČKO ZIJALKO IN OLŠEVO

Člani planinskega krožka (OŠ Ob Rinži, OŠ Stara Cerkev, OŠ Zbora odposlancev)od 6. - 9. razreda smo se v nedeljo, 15.11.2009 odpravili na pohod. Z avtobusom smo se v zgodnjih urah odpeljali proti Ljubljani, Kamniku in naprej proti Solčavi.

Po dolgotrajni vožnji smo se ustavili pri cerkvici Svetega Duha pod Olševo. Naprej smo se odpravili peš in ob prelepem jesenskem soncu občudovali Kamniško - Savinjske Alpe v daljavi. Kolovoz, po katerem smo hodili je kmalu prešel v stezo, ki nas je pripeljala do državne meje z Avstrijo. Pot nas je vodila ob meji in prišli smo do razpotja. Leva pot je vodila v Avstrijo, mi pa smo se podali na desno za oznakami Potočka Zijalka (1700m). Pot je bila kar strma in zasnežena, a vztrajno smo nabirali nove metre nadmorske višine. Prišli smo do vhoda v Potočko zijalko. Jamo je leta 1928 odkril slovenski paleontolog Srečko Brodar. V njej so našli okostje jamskega medveda ter koščeno in kamnito orodje. Z zanimanjem smo si ogledali jamo, ki je dolga 115m in široka od 20-40m. Po ogledu jame smo se napotili proti Olševi. Ta del poti je ponekod opremljen z vrvmi. Prišli smo do razpotja, kjer zavije pot proti Obel kamnu (1911m). Tu sta se vodnici Zinka in Branka odločili, da ne bomo šli naprej, saj smo bili v stiski s časom. Zaradi varnosti smo se obrnili in previdno sestopili po zasneženi poti v Podolševo. Ustavili smo se na turistični kmetiji, kjer smo se pogreli s toplim čajem in pomalicali, učenci pa so izpolnili svoje planinske dnevnike. V Podolševi smo poskusili naravno kislo vodo (slatino) ali železno vodo. Utrujeni, a polni lepih doživetij smo se pozno zvečer vrnili domov v Kočevje.

Za Mladinski odsek PD Kočevje
Rezika Mlakar

 

horizontal rule

 

MLAJŠI PLANINCI NA MIRNI GORI

V soboto, 14. 11. 2009, smo se mlajši planinci (od 1.-5. razreda) iz treh kočevskih osnovnih šol (OŠ Ob Rinži, OŠ Zbora odposlancev in OŠ Stara Cerkev) odpravili na pohod na Mirno goro. Skupaj z vodnico Zinko, gospodom Milanom ter mentorji Melito, Petrom in Martino, se nas je na avtobusni postaji zbralo kar 46. Vsi smo upali, da nam bo tokrat vreme le naklonjeno. In res je zdržalo!
Po dobri uri vožnje z avtobusom smo se že vsi željni pohoda, odpravili po gozdni učni poti proti Mirni gori. Na poti smo opazovali in spoznavali veliko različnih vrst dreves in grmov. Videli smo past za lubadarje, pa veliko mravljišče, ogledali smo si shemo sestave tal, krmilnico, lovsko prežo in še mnogo drugih čudovitih stvari.
Na vrhu smo najprej naredili skupno fotografijo, nato pa odhiteli v prijetno toplo kočo, kjer smo se okrepčali. Tam so naši planinci, kot ponavadi, izpolnili svoje dnevnike. Medtem pa se je gospod Milan, naš fotograf, lotil prav posebne naloge. Zunaj je iz snega, ki ga je ostalo le še za vzorec, naredil krasnega snežaka. Ta pa je zelo navdušil naše mlade planince, ko so prišli iz koče.
Med vračanjem po hribu navzdol smo morali biti še posebej previdni, ker so bila tla pokrita z mokrim listjem in zelo nevarna za morebitne zdrse. Zelo zanimiv pa se nam je zdel zadnji del poti, kjer smo zaključili našo turo, s spustom po smučišču Gače.
Vsi prijetno utrujeni smo prišli do avtobusa, ki nas je varno odpeljal proti domu, kamor smo se vrnili v popoldanskih urah.

Za Mladinski odsek PD Kočevje
Martina Kajfež

 

horizontal rule

 

JESENSKI POHOD NA KRIM

Člani planinskih krožkov od prvega do petega razreda na OŠ ob Rinži, OŠ Stara Cerkev in OŠ Zbora odposlancev, ki smo hkrati tudi najmlajši člani Planinskega društva Kočevje, smo načrtovali 10. oktobra osvojiti vrh KRIMA. Zaradi deževnega vremena smo bili prisiljeni pohod preložiti za en teden. Ker imamo planinci veliko pozitivne energije in silno željo po pohajanju po naših gorah, nam je šlo tokrat vreme na roko. Po hladnem jutru nas je celo pot grelo sonce.
35 planincev,vodnico Zinko, mentorice Melito, Polono, Majdo in našega nepogrešljivega fotografa Milana je avtobus odložil na Gornjem Igu. Prijazni domačini so nam zaželeli srečno pot, ki se je dokaj strmo vzpenjala skozi prečudovite jesensko obarvane gozdove. Občudovali smo zanimivo rast posameznih dreves. Po več krajših postankih smo ob prihodu na vrh v trenutku pozabili na utrujenost. Ogledali smo si oddajnik, vojaške objekte, planinsko kočo, se učili orientacije na kamniti vetrnici, se fotografirali, izpolnili dnevnike in okrepčali. Pri vračanju v dolino smo morali paziti na kamenje na poti in možnost zdrsov. Bila pa je manj naporna, zato smo pešačili vse do Iške vasi.
Prijetno utrujeni od hoje in svežega zraka smo se pozno popoldne veseli vrnili domov.


Za Mladinski odsek PD Kočevje
Majda Terbuc

 

horizontal rule

DVODNEVNI PLANINSKI TABOR 2009

Ena izmed aktivnosti planinskega krožka je tudi vsakoletni dvodnevni tabor. Za vse vztrajne in vestne mlade planince je bil s pomočjo PD Kočevje organiziran že četrtič po vrsti. Z razliko od prejšnjih let, smo letos ostali kar v domači pokrajini. Vikend, 26. in 27. september smo preživeli v koči pri Jelenovem studencu.
V soboto zjutraj se je 72 otrok planincev (44 mlajših, 28 starejših) iz OŠ Ob Rinži, OŠ Stara Cerkev, OŠ Zbora odposlancev in 8 spremljevalcev zbralo na Avtobusni postaji Kočevje. Za varen korak in nemoteno organizacijo sta poskrbeli vodnici Branka in Zinka ter njen mož Milan.
Med hojo po Grajski poti se je vila dolga kolona pohodnikov z vso potrebno opremo za dva dni. Eni nahrbtniki so bili res težki a smo jih kaj hitro začeli prazniti zardi žeje in lakote. Veliko povpraševanje je bilo po obližih, s katerimi smo morali zaščititi ožuljene pete. Levo in desno ob poti ni manjkalo poznanih in nepoznanih gob ter velikih skal, na katere so se mnogi spretno povzpeli prav do vrha. Ker smo hodili z odprtimi očmi, smo med leskovimi vejami opazili mojstrsko narejeno ptičje gnezdo. Pri koči sta nas pričakala oskrbnika Jožica in Boris Zadravec. Vsa pohvala jima za čudovito pripravljene obroke hrane, ustrežljivost, prijaznost, postrežbo in potrpežljivost, ker nas je bilo res veliko.
V nadaljevanju je bil sobotni program naših aktivnosti še zelo pester. V škatlah so čakale potiskane modre majice, ki jih je za nas nabavilo PD Kočevje. Nato smo z mlajšimi odšli po Jelenovi poti na Mestni vrh, starejši pa po brezpotju do Mestnega vrha in naprej na Požgani hrib. Sledil je ogled Smoletove koče in povratek po markirani poti do naše koče. Proti večeru nam je g. Milan Mlakar z besedo in sliko predstavil odpravo na Mont Blanc. Da bi bilo vse še bolj zanimivo, nas je prišel pozdravit predsednik PD Kočevje Franci Janež. Večer smo zaključili s pesmijo ob tabornem ognju, za katerega je poskrbel g.Milan s svojimi pomočniki. Ognjeni plameni, petje naših pesmi in sprehod z baterijami je razsvetljevalo sobotno noč. Da nas je bilo res veliko, smo najbolj občutili zvečer, ko smo se polegli po posteljah. Tako je bilo še več možnosti za nočni direndaj.
Zanimivo in poučno je bilo še v nedeljo, ko so si mlajši ogledali Jamo treh bratov, starejši pa Ledeno jamo. Ob pomoči vodnikov PD Kočevje je bila izpeljana planinska šola s temama prva pomoč in vozlanje vozlov. Večja skupina mlajših otrok je pod vodstvom mentoric sestavila dve zanimivi podobi narave iz naravnih materialov. Te si bodo lahko ogledali še mnogi drugi planinci, ki bodo v naslednjih dneh prišli h koči po Grajski poti. Vsa dogajanja in utrinke dvodnevnega tabora je manjša skupina otrok strnila in predstavila na dveh plakatih in ju izobesila v koči.
Po planinsko smo tako preživeli skupaj dva lepa dneva, spoznali mnogo zanimivosti in se naučili marsikaj novega. Da bi del tega znali prenesti v vsakdanje življenje, preko našega vedenja in ravnanja pa to posredovali še drugim.


za MO PD Kočevje
Melita Berlan

 

horizontal rule

 

MLAJŠI PLANINCI PLANINSKEGA KROŽKA

Z novim šolskim letom so se zopet pričele aktivnosti planinskega krožka, ki deluje v okviru Mladinskega odseka PD Kočevje na vseh treh kočevskih osnovnih šolah. V soboto 19. septembra je bil organiziran letošnji prvi pohod mlajših planincev po kočevski planinski poti od Morave do Žage. Da bi bila tura primerna za vse, številne nove planince in tudi tiste že izurjene je bil pohod manj zahteven. Poln avtobus otrok, kar 50 iz vseh treh šol, mentorice Melita, Tina in Polona ter vodnica Zinka in njen mož Milan smo se veseli in polni novih planinskih pričakovanj odpeljali do Morave. Da bi vse potekalo brez težav in zapletov, smo med vožnjo obnovili pravila hoje in obnašanja v naravi. Pot smo nadaljevali peš skozi vas do kapelice, naprej čez pašnike in skozi gozd do vasi Suhor in Podstene. Med hojo smo prepoznavali drevesa, ki rastejo v naših gozdovih in opazovali tisto, ki je bilo ravnokar požagano in je ležalo ob poti, po kateri smo hodili mi. Drvarja sta nam pokazala pripomočke in razložila, kako se pravilno poseka drevo. Gotovo pa so iz tega območja pospravili že veliko lesa, saj smo na enem delu gozdne ceste občutili, kako je hoditi po razmočeni in zelo blatni poti. Marsikateri čevlji so zato spremenili svojo zunanjo podobo. Še dobro, da smo do vasi Žaga ob Kolpi hodili po utrjeni gozdni cesti, na kateri smo za seboj puščali blatne sledove. Na Žagi smo našli primeren travnati kotiček za malico in izpolnjevanje mnogih novih dnevnikov, v katere so otroci narisali ali napisali svoje vtise. Ves čas pa nas je motila živahna žabica, ki je vedno znova vabila na ogled svojih poskokov.


Prvi planinski izlet smo zaključili z navdušenjem in zadovoljstvom in že v pričakovanju naslednjega, še posebej novi člani planinskega krožka, ki so bili v večini. V sončnem sobotnem popoldnevu smo se vrnili proti Kočevju in Stari Cerkvi, kjer so izstopili še zadnji planinci.

za MO PD Kočevje
Melita Berlan

 

horizontal rule

 

POHOD NA GOTENIŠKI SNEŽNIK


V soboto, 19. septembra 2009, smo se člani planinskega krožka zbrali na avtobusni postaji v Kočevju (OŠ Ob Rinži, OŠ Stara Cerkev, OŠ Zbora odposlancev). Skupaj z učiteljicami nas je bilo dvajset. Naša vodnica je bila učiteljica Branka Rajner.

Iz Kočevja smo se odpeljali v Kočevsko Reko. Tu sta nas pozdravila predstavnik Slovenske vojske g. Toni Vovko in kočevski župan g. Janko Veber. Z nami so bili tudi člani PD Grosuplje, planinci z Gorenjske in člani PD Kočevje. Vožnjo smo nadaljevali mimo Gotenice do začetka markirane poti za Goteniški Snežnik. Tu smo izstopili in začeli planinski pohod proti vrhu. V začetku je bila pot položna, nakar se je začela strmo vzpenjati. Hodili smo v strjeni koloni drug za drugim. Ko smo premagali strmi del poti, smo imeli krajši postanek. Pot smo nadaljevali po markirani gozdni vlaki in nato po makadam cesti, kjer nas je pričakal kombi; tu so nas pogostili s toplim čajem in pecivom. Po počitku z malico smo nadaljevali pohod po poti na sam vrh, na Goteniški Snežnik, ki je visok 1289m in je najvišja gora Kočevske. Učenci so na vrhu v svoje dnevnike z veseljem odtisnili žig osvojenega vrha.

Vračali smo se po markirani poti do gozdne ceste in po njej - zaradi varnosti � nadaljevali pot v dolino. Med potjo smo se živahno pogovarjali ter opazovali mogočna drevesa kočevskih gozdov. Po petih urah pohoda smo se vrnili do avtobusa, ki nas je odpeljal v Kočevsko Reko. Tu smo se vsi planinci okrepčali z okusnim golažem, pecivom in pijačo. Dobili smo tudi zloženko o Kočevski z zemljevidom in blokec.

Pohod na Goteniški Snežnik je organiziralo PD Kočevje skupaj s Slovensko vojsko. Zahvalili smo se organizatorjem za prijetno turo in pogostitev ter se z avtobusom vrnili v Kočevje.

To je bil že osemnajsti tradicionalni pohod na Goteniški Snežnik in vsi smo si zaželeli, da se drugo leto ponovno srečamo

.

za MO PD Kočevje
Zinka Mlakar

 

horizontal rule

 

Novo Letno srečanje, 13.12.2008, 14.12.2008

NOVOLETNO SREČANJE PLANINCEV MLADINSKEGA ODSEKA PLANINSKEGA DRUŠTVA KOČEVJE 

Prišel je čas veselega decembra in z njim zadnji letošnji pohod za obe skupini  mladih planincev. Na novoletnem pohodu v soboto, 13.decembra, je bilo 24 najmlajših planincev, v nedeljo, 14. decembra pa 14 učencev starejše skupine. Za varen korak so skrbeli naši vodniki in učiteljice mentorice planinskih krožkov iz vseh treh osnovnih šol na Kočevskem.

Avtobus nas je iz avtobusne postaje v Kočevju in izpred šole v Stari Cerkvi odpeljal prav do planinskega doma v Kamniški Bistrici, na nadmorski višini 601m.

Po malici, ob topli krušni peči, je sledil okoliški pohod brez nahrbtnikov na rami. Najprej smo previdno drug za drugim odkorakali do izvira Kamniške Bistrice, kjer smo se prepričali, da ni zaman dobila takšno ime. Je bistra in kristalno čista, pa še hladna ni bila preveč za ta letni čas, zato je otroke zamikalo celo kopanje. Pot smo nadaljevali po gozdni poti, ki se vije ob živahnem, kristalno čistem in žuborečem potoku, ki se na več mestih spušča preko skal v večjih in manjših slapovih. Čezenj je speljanih več ozkih mostov in brvi. Ena nas je pripeljala do spominskega parka, kjer so na spominskih tablicah številna imena planincev in alpinistov, ki so nesrečno preminuli v kamniških planinah. Ob imenih in posvetilih smo vsi skupaj ugotovili, da previdnosti ob obisku gora ni nikoli preveč. Nedaleč stran stoji sredi gozda Plečnikov dvorec, ki ga je obiskoval tudi tovariš Tito. Na zasneženem travniku ob reki smo srečali prijaznega moža, ki je za skupino obiskovalcev z žaganjem označeval labirint. Razložil nam je kako hoja po njih pozitivno vpliva na ljudi in nas popeljal po labirintu ljubezni. Upamo, da bodo njegovi učinkih kmalu vidni! Do koče smo se vrnili čez vintgar Predaselj, kjer smo opazovali, kakšna čudesa v naravi skozi stoletja naredi voda. Ker imamo planinci zelo radi naravo, zanjo skrbimo in vse svoje  odpadke odnesemo v dolino. Med potjo pa pobiramo tudi smeti drugih neodgovornih ljudi. Skrb naših otrok za okolje je dokaz, da nismo eko šole samo na papirju.

V koči smo se pogreli s toplim čajem in okrepčali z zalogami iz nahrbtnikov. Svoje vtise smo narisali in vpisali v planinske dnevnike. Zelo pa nas je razveselil velik paket, ki ga je za nas pustil eden izmed prijaznih in radodarnih decembrskih mož. Vsak planinec je dobil pohodne nogavice, pa ne ene, kar dvoje in malo sadja. Veselo vzdušje smo zaključili s pesmijo in se odpravili proti domu, kjer so nas že v temi pričakali starši.

Iskreno se zahvaljujemo podjetju , ki je Božičku pomagalo napolniti paket.

V novem letu vam vsem želimo varen in lahkoten korak ter veselo srce. 

 

                                           za MO PD Kočevje
Majda Terbuc in Melita Berlan

 


Blejska koča, 15.11.2008

Zimske radosti pri Blejski koči

Najmlajši planinci PD Kočevje smo v soboto, 15. 11. 08 že uživali v pravih zimskih norčijah. Razen kepanja in dričanja po bregu smo z Milanovo pomočjo naredili tudi  velikega snežaka.  Če nam ne verjamete, si pa oglejte fotografije na naši spletni strani.

Na pot smo krenili že ob sedmi uri. Bilo nas je veliko: 14 iz OŠ Zbora odposlancev, 11 iz OŠ Ob Rinži in 20 iz OŠ Stara Cerkev. Ker je imel naš vodnik Miha neodložljive obveznosti, nas je vodila Zinka. Vožnja je postala že malo dolgočasna, ko smo pred seboj zagledali s soncem obsijane in zasnežene vrhove gora. Bili so kot iz pravljice. Vlečnice na Pokljuki so še mirovale, pašniki na planini Lipanca so bili prazni, hoja čez bogate Pokljuške gozdove pa je bila zelo prijetna in zaradi obilice čistega zraka zelo lahkotna. Pod vrhom pa nas je čakal težko pričakovani sneg. Višje smo šli, več ga je bilo. V koči smo se na hitro okrepčali in izpolnili naše dnevnike, potem pa na hribček za kočo. Kepe so letele na vse strani, dričali smo se kar po zadnji plati, ob koči pa smo naredili velikega snežaka. Od njega smo se poslovili s skupnim fotografiranjem in se po isti poti odpravili v dolino. Ker so dnevi kratki, pot pa dolga,smo se vrnili že v temi.    

                                                                                Planinski pozdrav: Majda Terbuc


Nanos, 16.11.2008

Gremo na Nanos � pridemo na Plešo  

V nedeljo, 16.11., je bil za planince starejše skupine organiziran že tretji planinski izlet v letošnjem šolskem letu. Udeležilo se ga je 19 mladih planincev (12 z OŠ Ob Rinži, 5 z OŠ Zbora odposlancev in 2 z OŠ Stara Cerkev) skupaj s svojimi mentoricami. Na naših izletih nas vedno spremljata tudi navdušena kočevska planinca, zakonca Levstik, ki nam z veseljem  predajata svojo ljubezen do gora ter znanje in izkušnje o pohodništvu. Tokrat je bil Milan naš fotograf, Zinka pa  vodnica, s katero smo se  podali na 1240 m visok Nanos na Notranjskem.

Nanos se nahaja v gorski pregraji, ki ločuje celinski del Slovenije od Primorja.

Naš vzpon se je začel v Razdrtem. Najprej nas je  pot vodila med golimi listavci in skladi apnenca, nad cerkvijo sv. Hieronima pa po golem travnatem pobočju, kjer nas je kljub toplemu in sončnemu vremenu obrila prava kraška burja. Po dveh urah zmerno težke hoje smo prispeli v Vojkovo kočo, kjer smo se okrepčali ter vpisali svojo pot v planinske dnevnike. Sprehodili smo se še na razgledno točko Plešo (1263 m), kjer stoji televizijski pretvornik. Z dveh razglednikov na strmo  odrezanem robu Pleše smo lahko videli  Vipavsko dolino in Polhograjsko hribovje, Kamniške Alpe ter okoliške hribe vse do Snežnika.

Med spustom v dolino smo še vedno srečevali veliko planincev, ki so lepo sončno nedeljo izkoristili za pohod. Na vznožju smo se še enkrat ozrli proti Nanosu, ki je bil obdan s kraljevsko modrino neba in se  strinjali, da ga bomo še obiskali.

za MO PD Kočevje
Jana Ambrožič


Velika planina, 04.-05.10.2008

1. Dvodnevni pohod na Veliko planino

Soboto, četrtega in nedeljo, petega  oktobra je 56 planincev mlajše in starejše skupine planinskih krožkov iz  OŠ Ob Rinži, OŠ Zbora odposlancev in OŠ Stara Cerkev s svojimi mentoricami preživelo na Veliki Planini. Seveda  tega brez skrbnih in izurjenih vodnikov Mladinskega odseka Planinskega društva Kočevje, še zlasti  načelnika Mihe, ne bi mogli izvesti.

V soboto zjutraj smo se z avtobusom in kombijem odpeljali čez Ljubljano in Kamnik do planine Kisovec. Od tam pa s polnimi nahrbtniki in velikimi pričakovanji skoraj dve uri peš do koč na Veliki planini. Vanje smo odložili težke nahrbtnike in se takoj odpravili na potep po zasneženi planini. Šli smo na Zeleni rob in na najvišjo točko Gradišče � 1666m.

Ker nas je bilo veliko, smo se nastanili v dveh kočah. Po zasluženi večerji, izpolnjevanju dnevnikov, podelitvi bronastih in srebrnih znakov mladim planincem in družabnih igrah smo šli še na nočni potep. Občudovali smo dolino z razsvetljenim Kamnikom, Litijo in kraji vse do Brnika. Nato je prišel na vrsto žur v posteljah. Če ne bi bile učiteljice tako vztrajne, bi noreli do jutra. Po zajtrku  in pospravljanju sob nam je izkušeni domačin razkazal planino, njene pastirske staje, cerkev Marije Snežne, smučišča, okoliške vrhove in še marsikaj. Pogumni smo se peljali tudi s sedežnico. Po oblačni, vendar suhi soboti in mrzli noči smo uživali v sončni nedelji.  Polni prijetnih vtisov in užitkov na prvem snegu smo se po kosilu peš odpravili v dolino. Vožnjo smo si krajšali s klepetanjem, petjem, ugankami in opazovanjem krajev.

Zelo lepo se je bilo vrniti domov, komaj pa čakamo naslednjo dvodnevno turo.

Za Mladinski odsek PD Kočevje
Majda Terbuc

2. Velika planina - nekaj besed načelnika MO PD Kočevje

Planinski krožek kočevskih osnovnih šol, je tudi v šolskem letu 2008/09, z organizacijsko in strokovno podporo PD Kočevje, uspešno začel z izvajanjem zastavljenega programa izletov. Tokrat smo se odpravili na dvodnevni izlet na Veliko planino. Bilo je lepo, saj smo imeli vso planino skorajda le zase, zaradi lepega vremena, pa smo lahko uživali še v lepem razgledu na Kamniško-Savinjske Alpe. Skoraj čisto pred nami sta se namreč v vsej svoji lepoti razkazovali Planjava in Ojstrica, lepo vidni pa so bili tudi Krvavec, Kalški greben in Kamniško sedlo.

Pot, ki nas je vodila od našega izhodišča, na višini 1200 m, pa vse do Domžalskega doma (1534 m), ni bila naporna. Družbo so nam delala jesensko obarvana drevesa, s prihodom na Malo planino, pa nas je pozdravil še sneg. Otroci so se zelo razveselili snega in se takoj lotili kepanja. Kmalu zatem smo prispeli do Domžalskega doma, kjer nas je pričakal prijazen sprejem gostiteljice Tatjane, kar nas je danes, ko so skorajda vse planinske postojanke že v najemu, in je zato prijaznost in pravi planinski duh v kočah le še redkost, prijetno presenetilo. Otroci so se nato v jedilnici takoj lotili malice. Kljub dobremu počutju v koči, smo se kot pravi planinci, že prvi dan odpravili osvojiti najvišjo točko Velike planine - Gradišče (1666 m). Pot smo nadaljevali pod sedežnico do Zelenega roba in skozi pastirsko naselje nazaj do koče.

Po posvetu z učiteljicami smo razdelili otroke v dve skupini, saj smo morali zaradi številčnosti prespati kar v dveh kočah. Skupina starejših osnovnošolcev iz OŠ Stara Cerkev in Zbora odposlancev se je namestila v Črnuški koči, ostali pa v Domžalski koči. Sledila je večerja. Čas po večerji pa do 22. ure je bil namenjen družabnosti. Največ dogajanja je bilo po sobah in po zadovoljnih vzklikih in smehu sodeč so se otroci zabavali. Še bolj zabaven, pa je bil za nekaj pogumnih otrok, obisk Črnuške koče v temi. Iz doline se je namreč v temi lesketalo morje lučk, kar nas je spomnilo na Novo leto.

Naslednji dan smo se zbudili v s soncem obsijano jutro in bili smo veseli, da smo v hribih, saj je bila dolina vsa v oblakih. Po zajtrku smo si pod vodstvom dobrega poznavalca ogledali znamenitosti Velike planine. Obiskali smo kapelico Marije Snežne, pastirsko bajto, ki je zgrajena po prvotni arhitekturi: brez oken in dimnikov v tipični ovalni obliki; od daleč pa smo si ogledali tudi jamo Vetrnico. Pred povratkom do koče so se nekateri otroci zapeljali še s sedežnico. Po kosilu, pa je sledilo pospravljanje sob in priprava nahrbtnikov za vrnitev v dolino.

Vožnja domov v Kočevje je bila mirna. Nekateri smo bili utrujeni, drugi zatopljeni v svoje misli pod vtisom dogodkov z izleta. Glede na zadovoljne in srečne obraze mladih planincev lahko rečem, da se bo tradicija dvodnevnih izletov še nadaljevala.

Za Mladinski odsek PD Kočevje
Miha Berlič


Sv. Ahac pri Turjaku, 27.09.2008

1. Prvi pohod mlajše planinske skupine v šol. letu 08/09

V letošnjem šolskem letu je mnogo planincev prestopilo iz mlajše v starejšo mladinsko skupino. Med najmlajše pa smo na vseh treh kočevskih šolah sprejeli veliko novih članov. Zato smo svoje nove gojzdarje preizkusili na manj zahtevni poti na Sveti Ahac.

Pešačiti smo začeli na Turjaku. Pot nas je vodila čez travnik v gozd, kjer so nas navdušile makete srn, divjega prašiča, purana, volka in drugih gozdnih živali, ki služijo kot tarče pri streljanju z lokom. Najbolj navdušeni so si za spomin shranili ostanke polomljenih puščic.

Voda nam da vedno neko posebno energijo. Hoja ob bistrem in razigranem potočku, ki se v dolino spušča preko večjih in manjših Bajdinških slapov, je bila lahkotna in prijetna. Ogledali smo si tudi dva stara in zapuščena mlina. Varno smo prečkali glavno cesto, prehodili vas Mali Ločnik in brez težav prikorakali do cerkve na vrhu hriba. Po malici smo v dnevnike narisali vse zanimive rastline in živalce, ki smo jih opazili med hojo, malo večji pa so svoje vtise tudi zapisali. V dolino smo se vrnili po isti poti.  Pred odhodom domov smo si ogledali še Turjaški grad. Prijazna uslužbenka nam je povedala nekaj o zgodovini gradu, najbolj pozorno pa smo poslušali zgodbo o Rozamundi.

Vsi novi planinski čevlji so preizkušnjo uspešno prestali. Učenec, ki so mu bili lanski še prav, pa je na vrhu hriba izgubil podplat. Vodnik je čevelj povil kar s povojem za rane, ki je zdržal vse do doma.

                                                                  Za Mladinski odsek PD Kočevje
Majda Terbuc

2. Fantastično!

Nekako tako bi lahko začel. Pogled na 45 otrok, z iskrami v očeh in polni energije, ki so stali pred avtobusom na Turjaku mi bo ostal za vedno v spominu.

Na seji mladinskega odseka PD Kočevje smo določili ture za letošnje šolsko leto in predlagan je bil septembrski izlet v okolici Turjaka.

Torej na pot. Dan prej sva si z Miho (načelnikom) ogledala traso, zato smo hitro vzeli pot pod noge in hodili čez senožeti do roba gozda, kjer imajo Turjačani svoje lokostrelsko vadišče z maketami živali. Pot smo s postanki nadaljevali po vlakah, blatnih poteh, mimo kmetij in spet ob robu gozda in kar hitro prispeli do zgornjih Bajdinških slapov, kjer je bil tudi prvi postanek.

Nadaljevali smo po dobro označeni poti, videli tudi močerada in prišli do ceste. Cesto smo previdno prečkali in pot nadaljevali po lokalni cestici skozi vasico Mali Ločnik. Nekateri otroci so polni energije tekli pred mano, zato sem moral nekajkrat tudi povzdigniti glas. Že malo utrujeni smo prišli na začetek kolovoza, poslikali okolico, saj je bil od tam najlepši razgled in jo mahnili proti vrhu. Dosegli smo ga hitro. Sledila je dolga malica ter razdeljevanje planinskih dnevnikov za tiste, ki so bili z nami na izletu prvič. Sledilo je gasilsko fotografiranje in sestop.

Pred cesto smo se spet združili, saj je med hojo navzdol nastalo kar nekaj skupinic. Vrnili smo se po isti poti, vmes šli pogledat še stari mlin in turo končali pri gradu Turjak, kjer nam je prijazna uslužbenka povedala tudi njegovo zgodovino. Po pospravljanju smeti smo se odpravili nazaj na avtobus in zadovoljni ter utrujeni odpeljali v Kočevje, otroci pa so obljubili, da se naslednjič spet vidimo.

Za Mladinski odsek PDK
Nejc Trpin

horizontal rule

 

 

Goteniški Snežnik, 20.09.2008

1. Na najvišji vrh Kočevske

Iz Kočevja smo se odpeljali do vasi Gotenica. Pot nas je vodila do najvišje gore Kočevske. Po treh urah smo osvojili vrh, ki je skoraj cel poraščen z gozdnim drevjem in na katerem ni koče. Žigosali smo dnevnike in malicali. Po počitku smo se po južni strani spustili v dolino, kjer nas je čakal prevoz.

Turo je v celoti financirala Slovenska vojska v počastitev postroja 1. brigade Slovenske vojske.

Mladinski odsek PD Kočevje
Branka Rajner

2. V spomin na ustanovitev Slovenske vojske

20. 9. 2008 je potekal že 18. tradicionalni spominski pohod na Goteniški Snežnik,  ki ga   organizira Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo Kočevje in PD Kočevje. Vabilu so se odzvali pohodniki iz raznih krajev Slovenije. Pridružili smo se jim  tudi planinci starejše skupine z OŠ Ob Rinži, OŠ Zbora odposlancev in OŠ Stara Cerkev.

Vsem štiriindvajsetim  mladim kočevskim planincem, njihovim mentoricam in vodniku Mihi  je PD Kočevje podarilo spominske majice. Med vzponom po osrčju goteniških gozdov na 1289 m visoki vrh  so nas slovenski vojaki   pričakali s toplim čajem. Pohod smo zaključili v pravem prazničnem vzdušju v Parku  Manevrske strukture narodne zaščite v Kočevski Reki, kjer smo se okrepčali z golažem.

Vsem, ki ste se trudili, da smo se na našem letošnjem prvem izletu počutili prijetno in nam omogočili tudi brezplačen  prevoz, se lepo zahvaljujemo.

za MO PD Kočevje
Jana Ambrožič


Porezen, 08.06.2008

V nedeljo, 8.6.2008 smo se s  starejšimi planinci PD Kočevje odpravili na zadnji pohod v tem šolskem letu.

Pohoda na Porezen ( 1602 m) so se udeležili samo učenci Oš Ob Rinži.

Naše izhodišče je bilo Petrovo Brdo (870 m). Od tu smo se odpravili po poti mimo kmetij Grohar, Rovtar, naprej čez Trtenske planine do doma Andreja Žvana � Borisa (1590 m), kjer nas je ujelo malo dežja. Na vrhu smo žigosali dnevnike in naredili fotografijo za spomin.

Daljši postanek smo naredili v domu, kjer se je prilegla malica iz nahrbtnika. Po isti poti smo se odpravili nazaj do Petrovega Brda. V planinski postojanki (870 m) smo se preoblekli ter pojedli dobrote, ki so še ostale. Kljub blatnim oblačilom smo bili veseli, da nam je uspelo osvojiti vrh Porezna.

Za Mladinski odsek PDK
                                                                                    Napisala Branka
Rajner


15. Kostelski pohod, 24.05.2008

Planinci mlajše in starejše skupine iz obeh Kočevskih OŠ in OŠ Stara Cerkev smo se z mentoricami Marico, Melito in Majdo ter vodnikoma Branko in Mihom v soboto, 24. maja, udeležili 15. Kostelskega pohoda. Do izhodiščnega mesta v Fari nas je pripeljal avtobus. Tu smo za vzpodbudo najprej vsi dobili majice, suhe krhlje in navodila za pot. Veseli daril smo polni dobre volje krenili čez vasi Potok, Jakšiči, Planino in Stružnico do kontrolne točke na vrhu Kuželjske stene. Ves trud ob premagovanju strme poti je bil poplačan s prelepim razgledom na oba Kužlja, Laze in Kolpo. V dolino smo se spustili po ozki stezici. Za kratek čas smo se ustavili pri naravnem oknu. Opazili smo še mnogo zanimivih stvari, najlepše pa so bile orlice. V Račjem potoku smo si ohladili roke in obraz v Kolpi. Od tu nas je avtobus odpeljal do Fare, starejša skupina pa je celo pot prehodila.

Po šestih oziroma sedmih urah hoje se nam je zelo prilegla topla malica in sok. Predsednik PD Kočevje Franc Janež je pohvalil našo vztrajnost in številčnost. Za zahvalo in v slovo smo skupaj zapeli našo planinsko himno.

Za Mladinski odsek PDK
                                                                                    Napisala Majda Terbuc


Po Poti zdravja, 20.04.2008

Najmlajši planinci PD Kočevje smo s svojim vodnikom in mentorji iz vseh treh osnovnih šol na Kočevskem izkoristili edino sončno nedeljo v mesecu aprilu za nadvse prijeten sprehod po POTI ZDRAVJA in še kje.

Po dolgi vožnji do Portoroža smo se s kratkim sprehodom po plaži naužili lepot tako težko pričakovanega morja. Nato nas je pot vodila mimo Avditorija. Ker je bil odprt, smo si ga ogledali in skušali prešteti sedeže. Ohladili smo se med hojo skozi 550 m dolg tunel, ki je bil zgrajen leta 1902. Skozenj je potekala železniška proga iz Trsta do Poreča. Danes pa je ta proga urejena v kolesarsko in pešpot zdravja. Po njej smo hodili do Strunjana. Sprehodili smo se čez soline, kjer so že začeli s pripravljalnimi deli na bazenih za pridobivanje soli. Navdušila nas je tudi strunjanska plaža in hotelski kompleks. Pot smo nadaljevali nad Strunjanskimi klifi mimo velikega belega križa, od kjer je prelep razgled na cel zaliv s Piranom, Fieso, Pacugom, Salinero� Razen krajev smo občudovali in spoznavali obmorsko rastlinje in martinčke. Na Belvederu smo se  po ozki strmi stezici spustili do morja pod Belimi stenami.  Najpogumnejši so si hitro zavihali hlačnice in si osvežili utrujene noge v mrzlem morju. Tekmovali smo v metanju kamenčkov in nabirali školjke. Opazovali smo zgradbo klifov in ob morju prispeli čez Simonov zaliv, skozi marino v Izolo na zasluženi sladoled.

Čeprav utrujeni od hoje, morskega zraka in sonca smo si ogledali še lokomotivo, ki je vozila po prej omenjeni progi. Avtobus nas je iz Izole odpeljal naravnost domov, saj smo se tako dolgo potepali, da so nas domači že močno pogrešali. 

Za Mladinski odsek PDK
                                                                                    Napisala Majda Terbuc


Zimski pohod po vrhovih Soriške planine, 06.04.2008

V nedeljo, 6. 4. 2008, se je 15 mladih planincev kočevskega planinskega društva pod budnimi očmi vodnika Mihe Berliča ter mentoric planinskih krožkov kočevskih osnovnih šol povzpelo na 1602 m visok Možic na Soriški planini.

Izhodišče pohoda je bilo pri Litostrojski koči. Ob vlečnici smo se vzpenjali do vrha smučišča in previdno nadaljevali s hojo po zmrznjenem  snegu. Po uri in pol naporne hoje smo dosegli vrh Možica. Od zahoda so se že valili črni oblaki, zato smo se nemudoma vračali proti dolini. V koči smo se okrepčali in zapisali svojo pot v planinske dnevnike.

Zadovoljni, da smo vsi dosegli cilj pohoda, smo se polni lepih vtisov s kombijem srečno vrnili domov. 

Za Mladinski odsek PDK
                                                                                    Napisala Jana Ambrožič


Marca na Lubniku, 15.03.2008

Pomladanska utrujenost ni ustavila najmlajših članov planinskih krožkov vseh treh kočevskih osnovnih šol in njihovih mentoric. V soboto, 15. marca, smo pod vodstvom mladinskega vodnika PD Kočevje Miha Berliča osvojili vrh LUBNIKA. Pot smo začeli v Gabrovem. Pri iskanju prave smeri so učenci dokaj spretno uporabljali vodnikovo GPS napravo. Pot nas je vodila skozi gozd po ozki stezici dokaj strmo do koče na samem vrhu. Uživali smo v prelepem razgledu na Škofjo Loko. Na orientacijski veternici smo pogledali katere vrhove v okolici smo že osvojili in kateri nas še čakajo. V koči smo izpolnili planinske dnevnike in se po kratkem počitku vrnili po isti poti, ki pa smo jo podaljšali vse do Škofje Loke. Med hojo smo občudovali pomladanske cvetice in spoznavali njihova imena. Očarali pa so nas travniki nad mestom, ki so se zaradi množice žafrana kopali v vijoličasti barvi. Ob grajskem obzidju smo prišli do gradu, se sprehodili po njegovem dvorišču in izvedeli nekaj osnovnih podatkov o njegovem nastanku. Skozi staro mestno jedro smo se odpravili do postaje, kjer nas je čakal avtobus. Vožnjo smo izkoristili za druženje, razgovore o doživetjih in planih.

Za Mladinski odsek PDK
                                                                                    Napisala Majda Terbuc


Poročilo o delu mladinskega odseka PD Kočevje, 29.02.2008

Na rednem občnem zboru PD Kočevje, 29.02.2008, je načelnik MO PD Kočevje podal poročilo o delu z mladimi.

Mladinski odsek deluje dobro in se aktivno vključuje v delovanje PD kot tudi kočevskih osnovnih šol. Celotno poročilo.

Za Mladinski odsek PD
M. Berlič, 04.03.2008
 


Najmlajši planinci in kulturni praznik, 08.02.2008

Vodniki Mladinskega odseka PD Kočevje in mentorice planinskih krožkov vseh treh kočevskih osnovnih šol smo v petek, 8. februarja 2008, popeljali na tradicionalni pohod ob kulturnem prazniku do koče pri Jelenovem studencu 54 mladih planincev od 1. do 9. razreda. Za vse udeležence pohoda smo pripravili bogat kulturni program.

Zvoki flavte so v hipu umirili živ - žav v koči, petju himne pa so se pridružili vsi prisotni. Z recitacijami in ubranimi besedami smo se poleg Prešerna spomnili še drugih velikanov naše književnosti. Zbranim je spregovoril tudi predsednik PD Kočevje gospod Franc Janež. Najvztrajnejšim planincem je podelil priznanja. ZLATI znak mladega planinca sta prejela Klara Berlan in Aljaž Ferko, oba učenca OŠ Stara Cerkev.

Nastopajoči so bili nagrajeni z aplavzom, majico in malico. Najbolj pa jih je razveselil močan aplavz gospe ravnateljice OŠ Stara Cerkev Sonje Veber in nasmeh zadovoljstva na licu gospoda župana Janka Vebra.

Druženje smo nadaljevali na snegu, ki je še pokrival jaso pred kočo. Vse sendviče in sladkarije smo premestili iz nahrbtnikov v lačne želodčke in se pogreli s toplim čajem. Po Grajski poti smo se razigrani, blatni in čisto nič utrujeni vrnili iz zimskega Mestnega vrha v pomladno Kočevje.

Za Mladinski odsek PDK
                                                                                    Napisala Majda Terbuc


Pohod po Kočevski planinski poti, 26.01.2008

V soboto, 26.1.08, smo mladi člani planinskega krožka izvedli pohod po Kočevski planinski poti. Ob 8.00 uri smo se z avtobusom odpeljali do Štalcerjev.  Pot smo nadaljevali peš čez travnike in gozdove. Pozdravili so nas sončni žarki in ob poti smo opazovali telohe. Po položni poti smo prispeli do makadamske ceste in kmalu osvojili Livoldski vrh. Z razgledišča smo opazovali naše mesto Kočevje in jezero. Zapustili smo Livoldski vrh in pot nadaljevali proti Fridrihštajnu. Od tu smo videli Kamniške Alpe. Osvojili smo tudi Mestni vrh.

Odšli smo še do koče pri Jelenovem studencu, kjer so nas oskrbniki koče pogostili s toplim čajem. Po počitku smo se po Kalanovi poti odpravili v dolino. Bili smo malce utrujeni, a veselil, da smo preživeli lep dan v naravi in si nabrali novih moči za teden pred nami.

Mladinski odsek PD Kočevje
Zinka Mlakar


Pohod na Koreno, 19.01.2008

19. 1. 2008 smo se najmlajši planinci Mladinskega odseka PD Kočevje planinsko oblečeni in z nahrbtniki polnimi dobrot odpeljali do Horjula. Od tam smo krenili peš po strmi poti na 729 metrov visok hrib KORENO. Sprva nas je pot vodila po pločniku skozi miren in prijazen Horjul, nato pa po blatni stezici skozi gozd do travnatega vrha. Med hojo smo pazili na varen korak. Kljub temu smo opazili vsako luknjico, zanimivo raščene veje, rakasta drevesa� Nabirali smo žir, kostanjeve ježice in pozabljen kostanj. Opazovali smo rast bršljana in občudovali cvetove trobentic in zelenega teloha.

Vrh hriba krasi cerkvica z velikim križem in orientacijsko veternico. Ker nam je uspelo odpihati vso meglo, smo imeli lep razgled na vse štiri strani neba. Videli smo s snegom pokrite gore s ponosnim Storžičem, malo nižje Šmarno goro in še in še. Na okoliških  vrhovih nam je uspelo našteti 19 cerkvic. Na bližnji turistični kmetiji smo se pogreli s toplim čajem, izpraznili vse užitno iz nahrbtnikov in svoja doživetja in vtise narisali in zapisali v planinske dnevnike. V dolino smo se vrnili po lažji poti. Ker je bila pot za našo kondicijo prelahka, jo je vodnik Miha otežil z igrami. Vožnjo domov pa smo popestrili s pripovedovanjem šal in petjem.

Bilo nam je tako lepo, da komaj čakamo naslednji pohod.

                                                                                  Za Mladinski odsek PDK
                                                                                    Napisala Majda Terbuc


Novoletno srečanje ( od 5./8 � 9.r. OŠ), 16.12.2007

Za letošnje novoletno srečanje smo izbrali našo planinsko kočo, kočo pri Jelenovem studencu. Srečanja so se udeležili mladi planinci PD Kočevje, od 5./8 � 9. r. , vseh treh osnovnih šol (Rinža 11, ZO 5, St. cerkev 1). Zbrali smo se na parkirišču PD Kočevje, v Podgorski ulici, kjer nas je pozdravil predsednik PD Kočevje, g. Franc Janež.

Po zasneženi grajski poti smo se povzpeli pod Fridrihštajn, kjer sta nas presenetila Zinka in Milan. Smrečico sta okrasila z darili. Vsak si je vzel darilce in pokukal kaj je notri. Sledilo je fotografiranje. Zadovoljni smo odšli proti koči. Pričakal nas je prijazen oskrbnik Boris, s toplim čajem. Po malici in počitku smo si ogledali predavanje g. Milana Mlakarja. Prikazal je turo na Pik Lenin ( 7134 m )in nekaj utrinkov iz naših hribov v zimskem in letnem času ( Krokar, Krempa, Cerk). Doživetje! Sledila je podelitev zlatega planinskega znaka, ki ga je osvojila Tamara Tomić. Za nagrado je dobila kapo PD Kočevje. Čestitamo! Posebno doživetje je bilo jahanje konja, s katerim je prišla naša planinka Iva. Hvala!

Snežinke so rahlo naletavale, mi pa smo se polni lepih doživetij odpravili v dolino. 

Mladinski odsek PD Kočevje
Branka Rajner


Novoletno srečanje najmlajših planincev, 15.12.2007

Najmlajši planinci PD Kočevje smo letošnje leto zaključili že 15. 12. 07 s pohodom do koče pri Jelenovem studencu. Žal se nam zaradi obveznosti ni mogel pridružiti predsednik PD Kočevje Franc Janež, nam pa je na zbirnem mestu v Podgorski zaželel srečen vzpon, nas pohvalil za uspešno delo v letu 07 in čestital dobitnikom bronastih in srebrnih planinskih znakov.

Vodnik Miha je s pomočjo mentoric Melite, Renate in Majde popeljal 30 razigranih planincev od 1. do 5. razreda po zasneženi Grajski poti. Prvi sneg smo morali občutiti z vsakim delčkom telesa. Vsi očarani nad pravljično lepoto zimskega gozda in snegom smo za vzpon potrebovali kar dve uri. Po temeljitem ometanju snega s sebe smo se pogreli ob topli peči s toplim čajem in slastnimi piškoti, ki so jih napekle skrbne mamice in babice. Izkušeni planinec g. Mlakar nam je ob prikazovanju fotografij s svojih pohodov povedal veliko zanimivega in poučnega. Z aplavzom smo nagradili dobitnike priznanj in sladkih nagrad. Po igranju družabnih iger in prepevanju pesmi o zimi in naše himne smo se vrnili v dolino. Zaradi spolzke poti so razen nog trpele tudi zadnje plati.

Vsem ljubiteljem hoje, hribov in planin želimo v novem letu srečen in varen korak!

                                                                                                   za Mladinski odsek PD Kočevje
 zapisala Majda Terbuc


Blegoš (1562 m), 18.11.2007

V nedeljo 18.11.2007 smo se planinci PD Kočevje (od 5. � 9. r. vseh treh OŠ) odpravili na Blegoš. Zjutraj smo se odpeljali proti Škofji Loki, mimo vasi Javorje in izstopili v Gornjih Žetinah.

Peš smo odšli do Črnega kala in sledili markirani poti, ki se je strmo vzpenjala skozi gozd do Rupnikovega bunkerja. Do piramide na vrhu Blegoša nas je čakal le še prijeten vzpon čez razgledno pobeljeno pobočje. V ozadju smo videli Porezen, Ratitovec, Kočno, Grintovec. V Koči na Blegošu smo izpolnili dnevnike, pojedli dobrote iz nahrbtnika, se pogreli in pred odhodom zapeli našo himno.

V dolino smo se spustili mimo Jelencev v Hotavlje, kjer nas je čakal prevoz.

Kljub rahlemu sneženju smo se v  poznih popoldanskih urah zadovoljni vrnili domov.

                                                                                  Za Mladinski odsek PD Kočevje
Branka Rajner


Slavnik (1028 m), (10.11.2007)

Med najmlajšimi člani Planinskega društva Kočevje so tudi učenci od prvega do petega razreda OŠ Stara Cerkev, OŠ ob Rinži in OŠ Zbora odposlancev, ki so vključeni v planinske krožke. Pod budnimi očmi in nežnimi rokami svojih mentoric Renate, Majde in Branke(ki je nadomestila bolno Melito) smo v mesecu novembru osvojili 1028 metrov visok SLAVNIK.

Z avtobusom smo se pripeljali v vas Skadanščina. Od tam pa smo se peš odpravili po markirani planinski poti, ki se zložno vzpenja po bukovem gozdu in se tik pred vrhom odpre v travnata pobočja. Razen bukev smo spoznali še hrast z ježičastimi kapicami, macesen v zlatih jesenskih barvah, trdolesko, okušali plodove šipka in brina. Na vrhu smo bili nagrajeni s čudovitim pogledom na Snežnik, Triglav ter ostale s snegom pokrite vrhove in težko pričakovanim pogledom na morje s Trstom in Koprom. Po kratkem počitku v koči in izpolnjevanju planinskih dnevnikov smo se vrnili po isti poti.

Rahlo utrujeni, polni novih doživetij in nadvse zadovoljni smo se v mraku vrnili domov. Za tako prijeten izlet se moramo razen sončnemu vremenu zahvaliti tudi našemu zanesljivemu vodniku Mihi Berliču in zelo prijaznemu šoferju avtobusa.

Za Mladinski odsek PD Kočevje
Majda Terbuc


 

Kozji vrh (1628 m), Jezersko,  (14.10.2007)

V nedeljo, 14.10. smo se planinci (od 5. do 9. razreda ) vseh treh kočevskih osnovnih šol (OŠ Ob Rinži -10, OŠ Stara Cerkev-5, OŠ- Zbora odposlancev-1) odpravili na Kozji vrh.

Skupaj s svojimi mentorji in planinskimi vodniki smo se že v jutranjih urah z avtobusom odpeljali na Jezersko.

Izhodišče našega pohoda je bilo kilometer stran od gostišča Kanonir. Od tod se je naša pot vila naprej po cesti, nato po kolovozu in kmalu po planinski poti. Prečkali smo dve hudourniški grapi  ter se nato strmo vzpenjali. Tla so bila prepredena s koreninami ter pokrita z mokrim listjem, zato smo morali hoditi  zelo previdno. Pred zadnjim krajšim strmim vzponom smo pospravili pohodne palice in se  toplo oblekli.

Po treh urah kar precej naporne hoje smo vsi srečno  osvojili 1628m visok Kozji vrh. Pričakalo nas je brezvetrje in hitro smo odvrgli kape in rokavice ter se predajali toplim sončnim žarkom. Občudovali smo  bližnje vrhove Storžiča, Kočne, Krvavca. V daljavi se je lepo videl Triglav. Zapisali smo svoj vzpon v planinski dnevnik,  si nabrali novih moči in se previdno  spustili v dolino Kokre.
Pred odhodom domov smo se podprli še v gostišču pri  Planšarskem jezeru na Jezerskem.
Na poti domov smo občudovali naše gore in bili veseli, da smo za naš izlet ujeli tako lep jesenski dan.

Mladinski odsek PD Kočevje


 

Veliki Rog (1099 m), Kočevski Rog,  (13.10.2007)

V soboto, 13. 10. 2007, smo se mlajši planinci vseh treh kočevskih osnovnih šol (OŠ Ob Rinži, OŠ Stara Cerkev in OŠ Zbora odposlancev) odpeljali do Starih Žag v Kočevskem Rogu. Od 54 učencev je bila kar polovica novih članov. Vsi smo brez težav osvojili 1099 m visoki Veliki Rog. Med potjo smo se učili orientirati po planinskih markacijah, opazovali lesene kipe živali, upoštevali pravila varne hoje in uživali v lepotah jesenskega gozda. Gospoda Miha in Lojze sta nam med tem spekla kostanj, ki ga je za nas nabral naš vodnik Miha Berlič. Na poti domov smo se ustavili še pri kraljici jelk. O njej in o zgodovini teh krajev nam je veliko povedala planinka Milena Vlašič. Pod skrbnim nadzorom mentoric planinskega krožka � Marice, Melite in Majde � smo razigrani preživeli prečudovit dan.

Mladinski odsek PD Kočevje


Dvodnevni izlet Planina pri jezeru, Fužinske planine, Bohinj (22.09.2007 - 23.09.2007)

Kljub močnemu deževju in ujmi 18.09.2007, za kar smo morali do Bohinja iti preko Pokljuške ceste, smo naš dvodnevni izlet uspešno izvedli. Izleta se je udeležilo 36 otrok iz obeh skupin mladih planincev (1. - 5. razred OŠ in 6.-9. razred OŠ) in 8 spremljevalcev.

Iz Kočevja smo se odpravili ob 6:30 in prispeli v Staro Fužino preko Pokljuke ob 10:40. Najet smo imeli tudi kombi, ki nas je po skupinah v štirih vožnjah pripeljal na naše izhodišče - planino Blato. Zadnja skupina je do le te prispela skoraj peš, saj so tisti, ki so čakali na prevoz, že kar peš odšli po cesti. Od izhodišča pa do koče na Planini pri Jezeru smo prispeli v dobri uri, kjer smo najprej malicali. Nato smo spraznili iz nahrbtnikov odvečno prtljago in se še isti dan odpravili na Pršivec (1761 m). Po dobri uri in pol hoje smo prispeli na vrh in uživali v čudovitem razgledu, da pa bi naravo čimbolj podoživeli smo bili vsaj 2 minuti čisto tiho, sedeli zleknjeni na travnatem pobočju Pršivca in uživali v gorskem svetu. Sledilo je obvezno slikanje in zbiranje žigov, nato pa spust do planine Viševnik. Na planini Viševnik nam je prijazni oskrbnik zavetišča razkazal okoliške vrhove in razložil življenje na planini danes in nekoč, ker pa nas je lovila že tema smo se odpravili nazaj do koče na Planini pri Jezeru, kjer nas je že čakala okusna večerja. Po večerji smo izpolnili planinske dnevnike, sledilo pa je druženje. Najprej smo vsi  zapeli našo planinsko himno in nadaljevali večer s prepevanjem pesmi in družabnimi igrami. Ob 21:30 smo se utrujeni odpravili spat. Naslednji dan smo šli na planino v Lazu, kjer smo si ogledali njeno prečudovito okolico, potoček in čudovite okoliške hribe: Kredo, Debeli vrh, Ograde. Na planini smo spoznali tudi družino, ki skrbi za eno izmed planšarij. Ob prijetnem kramljanju je čas hitro mineval. Ob 10:30 smo se vrnili do koče na kosilo. Po kosilu pa smo se odpravili proti planini Blato in s kombijem do avtobusa v Stari Fužini. Pod vodstvom vodnice ge. Branke Rajner je starejša skupina odšla v dolino po planinski poti.

V Kočevje smo se tokrat odpeljali že po običajni cesti Bled � Bohinj in prispeli na avtobusno postajo okrog 18:30.

Posebna zahvala pa gre še spodaj navedenim sponzorjem, ki so nam s svojimi finančnimi, materialnimi in ostalimi prispevki omogočili in polepšali naš dvodnevni izlet:

SPL d.d. (finančna pomoč), SMMG SREČKO BERLIČ S.P. in Gašper Berlič (finančna pomoč in kombi za prevoz do planine Blato) in AVTOPREVOZNIŠTVO BOŠTJAN BRUNEC s.p. (materialna pomoč), ga. Marica Mihič (jabolka), ga. Majda Terbuc (grozdje).

Miha Berlič, načelnik mladinskega odseka , 26.09.2007